Jedro

Pravno podlago, na katero se je tožnik podrejeno skliceval, in sicer na odločbo Sveta za avtorsko pravo št. 31229-10/2018, potrjeno s strani Vrhovnega sodišča z odločbo št. U 3/2008 z dne 13. 1. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker toženka ni članica reprezentativnega združenja (Obrtno podjetniške zbornice), na katero se prej navedena odločba Sveta za avtorsko pravo nanaša. Toženka, ki je glasbena dela uporabljala brez pravne podlage je v zamudo s plačilom nadomestila prišla šele s prejemom sklepa o izvršbi, zato je na podlagi 193., 299. in 378. člena OZ od tedaj dolžna plačati zakonske zamudne obresti od avtorskega nadomestila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 230,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov brez pritožbenega predloga. Ne strinja se z navedbo sodišča, da se je sklicevala na odločitev sodišča v predhodnem postopku, ki je med pravdnima strankama tekel v zadevi P 782/2018 - II, prav tako se ne strinja z uporabo dokazov iz tega postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo zavrniti račune tožnika, ki jih je izdal na podlagi Pravilnika iz leta 2006, saj slednji ne predstavlja veljavne pravne podlage za zaračunavanje tožnikovih storitev in ne bi smelo samodejno popraviti napake tožnika pri obračunu storitve tako, da je uporabilo Pravilnik in Tarifo iz leta 1998. Prav tako tožnik ni izkazal, da je bila toženka pred vložitvijo tožbe z vtoževanimi računi seznanjena, niti v zvezi s tem ni predložila nobenih dokazov.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik od toženke vtožuje plačilo za uporabo materialne avtorske pravice javnega predvajanja s fonogrami in videogrami (28. člen ZASP) in pravice sekundarnega radiodifuznega oddajanja (32. člen ZASP).

6. Drži, da je sodišče prve stopnje v razlogih navedlo, da je med pravdnima strankama potekala pravdna zadeva P 782/2018 - II, ki se je nanašala na uporabo istih materialnih avtorskih pravic, ki so predmet tudi te pravde, a v drugem obdobju, vendar pa je sodišče odločilno dejansko stanje v zadevi ugotovilo na podlagi dokazov, ki jih je tožnik predložil v tej zadevi, in sicer na podlagi treh zapisnikov o kontroli z dne 10. 4. 2019, 18. 11. 2019 in 29. 1. 2020. Na podlagi teh zapisnikov, ki jim je bilo dodano še poročilo o lokaciji TV in radioaparata ter navedba podrobnosti glede pogovorov s tam navzočimi ter računa za naročeno pijačo, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je toženka v svojih poslovnih prostorih predvajala glasbo. Še dodatna argumentacija sodišča, kaj je bilo ugotovljeno na podlagi zaslišanja kontrolorja v zadevi II P 782/2018, na katero sta se v postopku sklicevali obe pravdni stranki, tudi toženka (ki je v spis kot dokaz predložila sodbo v zadevi II P 782/2018) tako za odločitev v zadevi ni bila odločilna, temveč nepotrebna in zgolj obrobnega pomena.

7. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti zahtevek tožnika zato, ker je svoje storitve napačno obračunal na podlagi neveljavnega Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006, ni utemeljen. Na materialno podlago zahtevka, na podlagi katere stranka utemeljuje svoj zahtevek, sodišče ni vezano, zato je pri presoji višine zahtevka pravilno uporabilo veljaven Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 in Tarifo iz leta 1998. Pravno podlago, na katero se je tožnik podrejeno skliceval, in sicer na odločbo Sveta za avtorsko pravo št. 31229-10/2018, potrjeno s strani Vrhovnega sodišča z odločbo št. U 3/2008 z dne 13. 1. 2010, je pravilno zavrnilo, ker toženka ni članica reprezentativnega združenja (Obrtno podjetniške zbornice), na katero se prej navedena odločba Sveta za avtorsko pravo nanaša. 8. V skladu z določilom 193. člena OZ mora pridobitelj, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče prve stopnje toženke ni obvezalo na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih računov, zato so pritožbene navedbe, da tožnik ni izkazal, da je bila toženka pred vložitvijo predloga za izvršbo z njimi seznanjena, za odločitev v zadevi nerelevantne. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka, ki je glasbena dela uporabljala brez pravne podlage, v zamudo s plačilom nadomestila prišla šele s prejemom sklepa o izvršbi, zato je na podlagi 193., 299. in 378. člena OZ od tedaj dolžna plačati zakonske zamudne obresti od avtorskega nadomestila.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).