Jedro

Predpostavka za uveljavljanje zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti uprave po 19. členu ZFPPod je tako začetek stečajnega postopka, kot tudi obstoj stečajnega dolžnika, v korist katerega stečajne mase je možno uveljavljati plačilo odškodnine iz tega naslova. Navedeno pomeni, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o preuranjenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke iz razloga nekončanega stečajnega postopka nad njo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je vsaka od toženih strank dolžna tožeči plačati odškodnino v znesku 62.593,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 04. 2010 do plačila ter so vse tožene stranke skupaj solidarno dolžne plačati tožeči stranki njene pravdne stroške (I. točka izreka). Sklenilo je, da je dolžna tožeča stranka toženim v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 6.102,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka od toženih strank, kot članov uprave tožeče stranke v času od 01. 04. 2004 do 14. 12. 2005, terja plačilo odškodnine po 19. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek kot preuranjen zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da stečajni postopek nad tožečo stranko še ni končan ter zaključilo, da še ni znano, kakšna škoda bo tožeči stranki nastala. Pritožbeno sodišče se z takšnim materialnopravnim zaključkom ne strinja.

6. 19. člen ZFPPod določa odgovornost uprave za škodo, ki je upnikom stečajnega dolžnika nastala, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega poplačila terjatev iz stečajne mase, in sicer kadar je nad podjetjem začet stečajni postopek in kadar je izpolnjen eden od pogojev po prvem odstavku navedenega člena. 22. člen ZFPPod nadalje določa procesno legitimacijo stečajnega upravitelja oziroma posameznega upnika, ki zahtevek na plačilo odškodnine po 19. členu ZFPPod uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz stečajne mase. Če sodišče tožbenemu zahtevku stečajnega upravitelja oziroma posameznega upnika ugodi, naloži tožencu, da odškodnino plača v stečajno maso stečajnega dolžnika.

7. Iz navedenih določil ZFPPod tako izhaja, da je predpostavka za uveljavljanje zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti uprave po 19. členu členu ZFPPod tako začetek stečajnega postopka, kot tudi obstoj stečajnega dolžnika, v korist katerega stečajne mase je možno uveljavljati plačilo odškodnine iz tega naslova. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse in pravne teorije (1). Navedeno pomeni, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o preuranjenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke iz razloga nekončanega stečajnega postopka nad njo.

8. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke še ni zapadla, ker pred zaključkom stečajnega postopka še ni znano, v kolikšni meri bodo terjatve upnikov poplačane, pa je potrebno upoštevati, da tožeči stranki skladno z določbo drugega odstavka 19. člena ZFPPod višine škode ni potrebno dokazati, saj sodišče o višini domnevane škode odloča na podlagi ocene o tem, kolikšnega dela terjatev upnikov iz razdelitvene mase ne bo mogoče poplačati, kot to pravilno izpostavlja tožeča stranka v svoji pritožbi. Gre za zakonsko domnevo, ki trditveno (in dokazno breme) v zvezi z njenim izpodbijanjem prevali na toženo stranko. V zadevnem primeru je tožeča stranka podala konkretne trditve o višini v stečajnem postopku priznanih terjatev (28.059.836,13 EUR) in vrednosti stečajne mase (17.580.579,00 EUR) (2), ki jih tožena stranka ni določno prerekala. Ob takšnih neprerekanih trditvah je tako očitno, da domnevana višina škode znatno presega vtoževano v okviru limita po 3. točki prvega odstavka 21. člena ZFPPod in posledično ne vzbuja dvoma v nastalo škodo upnikov tožeče stranke.

9. Ker je torej sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo o preuranjenosti tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje presodi preostale predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke po 19. členu ZFPPod.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Glej sodbe I Cpg 917/2007 z dne 08. 11. 2007, I Cpg 1370/2010 z dne 15. 02. 2011, I Cpg 578/2007 z dne 14. 09. 2006, sklep Cpg 161/2007, smiselno tudi sodba III Ips 145/2005 z dne 14. 06. 2007, N. Plavšak v Zakonu o finančnem poslovanju podjetij s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000, str. 956 .

(2) Glej 20. in 21. točko tožbe z dne 16. 08. 2010.