Jedro

Možnost uveljavljati odškodninski zahtevek iz drugega odst. 72. člena ZDen pridobi denacionalizacijski upravičenec z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, saj so upravičenci do te odškodnine le tisti, ki so s svojo zahtevo za denacionalizacijo uspeli. Zato lahko zastaralni roki tečejo šele od tega trenutka dalje (od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je naložilo toženi stranki plačati tožnikoma 5.750.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.10.1999 dalje do plačila v 15 dneh, pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 109.833,00 SIT v roku 15 dni in pod izvršbo. Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da zadeva spada pod sodno pristojnost, saj ZDEN v 54. čl. jasno določa pristojnost organov na prvi stopnji in v 5. poglavju, ki opredeljuje organe postopka, ni prenesena pristojnost na sodni organ, razen v 56. čl. zakona, ki pa se ne nanaša na predmetno zadevo. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno ugotovilo, da se najemna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, v 12. čl. ne nanaša na tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je le pavšalno navajala, da prereka navedbe tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 20.10.1999, in se tožeča stranka tako o 12. čl. najemne pogodbe sploh ni izjasnila. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pri tolmačenju zastaralnih rokov zavzelo stališče, da se s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji ne vzpostavi prejšnje stanje, temveč se vzpostavijo lastninska razmerja z učinkom za naprej, pomeni, da nastane obveznost iz uporabe poslovnih prostorov po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe in ne pred njo. Prav za ta primer pa naj bi stranki v najemni pogodbi dogovorili 12. čl., ki jasno določa, da glede obveznosti, ki se nanašajo na uporabo poslovnih prostorov in so nastale po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, nima tožnik proti tožencu pravice uveljavljati kakršnih koli zahtevkov. Najemna pogodba je po mnenju pritožbe v 12. čl. jasna in ne dopušča nikakršnih dvoumnih interpretacij. Loči zahtevke, ki so nastali pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, od zahtevkov, ki so nastali po njeni pravnomočnosti. Sodišče tako v razlagi 12. čl. nepravilno ugotavlja, kakšen namen sta imeli s tem členom pogodbeni stranki, saj je tožena stranka jasno povedala namen tega člena, tožeča stranka pa se o njem sploh ni izjasnila, čeprav je imela to možnost. Tožena stranka je tako mnenja, da se sodišče ni pristojno spuščati v presojo 12. čl. najemne pogodbe, saj je ta člen jasen, določljiv, dopusten in ne dopušča nikakršnih različnih interpretacij. Sodišče bi se lahko v presojo tega člena spustilo le, če bi bil ta nerazumljiv, nedoločljiv, dvoumen in nedopusten. Sodišče pa je svojo sodbo v obrazložitvi nepravilno oprlo tudi na določbe 2. odst. 59. čl. ZOR, saj le ta nima z razlago predmetnega 12. čl. pogodbe nič skupnega, prav tako pa tudi ne posojilna pogodba, ki jo navaja sodišče in je toženi stranki neznana. V kolikor pa bi se sodišče postavilo na stališče, da je obveznost nastala pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, pa je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo datum, od katerega tečejo zastaralni roki in je tako nepravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek še ni zastaral. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da se pritožbeno sodišče izreče za nepristojno ter izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožene stranke glede sodne pristojnosti, glede 12. čl. najemne pogodbe pa navaja, da sta se stranki pred podpisom pogodbe dogovorili, da so iz tega člena izvzete obveznosti po čl. 72/2 ZDEN. S tem je soglašala tudi tožena stranka ter ob tem še ugotovila, da ne pride v poštev nobena poravnava in da bo obveznost po tem členu izpolnila le, če ji bo sodišče naložilo plačilo.