Jedro

Drugače kot odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je enostranski akt in ki učinkuje z vročitvijo, sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi učinkuje s samim podpisom pogodbenih strank, zaradi česar se tudi predvideva, da vsaka stranka ob podpisu prejme svoj izvod sporazuma. Iz tega logično sledi, da nobena stranka ni zavezana drugi pošiljati njenega izvoda sporazuma, tako da način vročitve tudi ne more biti bistven za presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja (na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 228,00 EUR in po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek in sicer za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 7. 5. 2009 do 1. 7. 2009 pa je zavrnilo (1. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2009 kot nezakonit razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2008 in še traja, zato je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo; ga od 8. 5. 2009 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in mu za čas do vrnitve nazaj na delo plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.250,00 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 61,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroške postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ena od takšnih navedb, do katere se sodišče ni opredelilo, je tožnikovo zatrjevanje, da morajo biti podpisi na uradnem dokumentu podani z modrim pisalom in ne s črnim, saj je tak podpis moč tudi skenirati, fotokopirati in na to prenesti na drug izvod „sporazuma“, ki tako kot piše sodišče, seveda lahko tudi prekriva natisnjeno besedilo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do zatrjevanih dejstev glede vročanja „sporazuma“ z izpolnjeno in podpisano vročilnico, saj je le tako vročanje zakonito in pravilno. S tem, ko je bil sporazum poslan po pošti se seveda tožnik ne sklicuje na to, kdaj začne veljati tak sporazum, kot to napačno povzema sodišče, temveč tožnik s tem dokazuje, da sporazuma ni podpisal pod natisnjen tekst, da nikjer ni navedeno, da sporazuma ne želi sprejeti, in da ta sporazum ne odraža njegove prave in resnične volje, kar pa povsem evidentno izhaja že iz tožbe. Seveda je pravilno vročanje v tem primeru bistveno za ugotovitev nezakonitosti samega sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi, in ker je bilo opravljeno kar po pošti, gre za nezakonitost in seveda procesno kršitev. Poleg tega, pa bi moral biti tak sporazum sestavljen po razgovoru, tako da bi bilo očitno, zakaj je bil sestavljen, tako pa je priča S.Č. natipkan sporazum že prinesel s seboj. Tudi v odgovoru na tožbo ni nobenih navedb o tem, da je tožnik podpisal svoj izvod, nato pa naj bi odšel iz pisarne, se po 10 minutah vrnil in sporazum vrgel na mizo. Gre za konstrukt zakonitega zastopnika tožene stranke in priče S.Č., ki jima je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo. Priča M.B. je izpovedala enako kot tožnik, in sicer, da je enkrat podpisala prazen list papirja, zato sodišče neutemeljeno zaključuje, da je bila ta priča neprepričljiva. Tožnik izpostavlja, da je tožena stranka na sestanku 7. 5. 2009 najprej zahtevala, da tožnik sam napiše odpoved, do tega dejstva pa se sodišče ni opredelilo, kot se tudi ni opredelilo do dopisa prejšnjega pooblaščenca tožnika I. z dne 7. 5. 2009, iz katerega jasno in nedvoumno izhaja opozorilo na nezakonito ravnanje tožene stranke. Tožnik je s pošto sporazumom prejel šele naslednji dan 8. 5. 2009, torej 7. 5. 2009 še ni mogel vedeti, da je sporazum že poslan. Iz zdravniškega potrdila je razvidno, da je bil tožnik v akutno stresnem stanju, zato ni logično, zakaj bi bil tožnik v takšnem stanju, če bi sporazum podpisal prostovoljno. Tožnik opozarja na neskladje v izpovedi priče S.Č., ki se sprva ni spominjal ničesar o različnih pisalih, kar pa je pozneje popravil, saj je očitno sprevidel, da bi takšno nespominjanje lahko škodilo toženi stranki. Direktor ni izpovedoval o dveh različnih pisalih, ki naj bi jih dal na mizo S.Č.. Izpovedbe prič tožene stranke in same tožene stranke so neskladne, medtem ko tožnik že od vsega začetka piše skladno in po resnici. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tudi nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do vseh navedb tožnika. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Glede vseh navedb se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do nebistvenih navedb, in sicer je v nasprotju z zatrjevanjem tožnika v pritožbi jasno pojasnilo, da tožena stranka v zvezi z vročitvijo predmetnega sporazuma ni bila vezana na določbe ZDR, saj zakon ne določa načina vročitve sporazuma v primeru sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V nasprotju z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je enostranski akt in učinkuje z vročitvijo, sporazum kot pogodba učinkuje s samim podpisom pogodbenih strank, zaradi česar se predvideva, da vsaka stranka po podpisu prejme svoj izvod pogodbe, in iz česar logično sledi, da nobena od strank ni zavezana drugi pošiljati njenega izvoda po pravilih vročanja, kot jih določa ZPP (v določenih primerih, pa izrecno tudi ZDR). Način vročitve tožnikovega izvoda sporazuma zato v nobenem primeru ni bistveno za ugotovitev (ne)zakonitosti samega sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno meni tožnik v pritožbi.

Sodišče prve stopnje se je tudi določno opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi z barvo pisal, zato tudi v tem delu njegove pritožbene navedbe ne držijo. Sodišče prve stopnje je namreč jasno zapisalo, da različni barvi podpisov še ne dokazujeta tožnikovih navedb o nepristnosti listine oz. ne vplivata na veljavnost listine.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je bilo za odločitev v tem sporu pomembno, da sta bila sodišču predložena dva originalna izvoda sporazuma, torej dve listini, na katerih se je tožnik dvakrat podpisal na približno isto mesto, to je na mesto, ki je bilo predvideno za podpis sporazuma. Tožnik ni uspel dokazati, da se je dvakrat ob časovno ločenih dogodkih podpisal prav na mesto, ki je nato ustrezalo mestu za podpis sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Takšnih tožnikovih navedb ni potrdila nobena priča, niti noben drug izveden dokaz.

Tožnik neutemeljeno izpostavlja izpovedbo priče M.B.. To izpovedbo je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo tudi v primerjavi z ostalimi izvedenimi dokazi, pri tem je tudi v celoti upoštevalo metodološke napotke iz 8. čl. ZPP. Ta priča ni potrdila tožnikove izjave, da je moral ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi podpisati prazen list papirja. M.B. je namreč pojasnil, da je ob sklenitvi delovnega razmerja podpisal samo pogodbo in nič drugega, ter da pri toženi stranki nikoli ni podpisal kakšnega praznega lista papirja. Priča se je spominjala le, da se je za potrebe izdelave službene kartice podpisala na list papirja, ki je bil bel, ni pa se spomnila, če je bil na papirju morda kak znak. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno izpovedbo te priče pravilno ocenilo.

V izpovedi priče S.Č., ni zaznati neskladja, kot to trdi tožnik v pritožbi. Ne drži, da se ta priča sprva ni spominjala ničesar o različnih pisalih, kasneje pa je takšno izpovedbo popravila. Ta priča je izpovedala le, da se ne spominja, če je tožnik imel svoje pisalo, da pa ve, da se tožnik sicer vedno podpisuje s svojim pisalom, in da je sama ob teh priliki na mizo podala dvoje pisal, ter da se je tožnik morda podpisal z enim od njih, na kar pa ni bil pozoren (list. št. 56). Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno tako utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo te priče. Mnenje nekdanjega tožnikovega pooblaščenca ni relevantno. Gre za odraz tožnikovega pravnega naziranja, ki pa kot tako ne predstavlja dokaza v postopku in nanj sodišče tudi ni vezano. Tudi sicer izven pravdnega postopka pridobljena različna mnenja (npr. izvedeniška) predstavljajo le del strankine trditvene podlage in ne dokaza v postopku.

Ker je dokazni postopek pokazal, da tožnik ni podpisal praznih listov papirja, temveč je v navzočnosti M.A. in S.Č. podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil sporazum veljavno sklenjen, saj ni ugotovilo napak volje, ki bi bile lahko podlaga za izpodbijanje navedenega sporazuma, je pravilno odločilo, ko je razveljavitev sporazuma zavrnilo. Posledično je pravilno zavrnilo tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek.

Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).