Jedro

Tožnik, ki je uspel s pritožbo v upravnem postopku in je bila zato z odločbo organa druge stopnje odpravljena odločba prve stopnje, s tožbo ne more doseči zanj ugodnejše odločbe.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.5.2000, s katero je ta odpravila odločbo Upravne enote R. z dne 1.12.1997. Z navedeno odločbo je prvostopni organ v 1. točki izreka zavrnil zahtevo tožnika, pravnega naslednika prejšnje lastnice I.R., za uvedbo postopka denacionalizacije podržavljenih parcel št. 431/11, 431/8, 464, 432/115, 431/38, 431/2, 431/10, 431/9 in 432/114, vse k.o. H.; z 2. točko izreka pa je zavrgel zahtevo za denacionalizacijo parcele št. 432/15 k.o. H. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila, ko je odpravila odločbo organa prve stopnje. Strinja se stališči tožene stranke, da je prvostopni organ odločil o nepopolni vlogi, da prvostopne odločbe ni mogoče preizkusiti glede izračuna vrednosti predmetnih zemljišč in valorizacije dane odškodnine, da je ostalo odprto vprašanje, ali je bilo podržavljeno kmetijsko ali stavbno zemljišče ter da je ostalo dejansko stanje glede parcele št. 432/15 nerazčiščeno. Po presoji sodišča prve stopnje pa je nepravilno stališče tožene stranke, da bi moral upravni organ prve stopnje, ki je ugotavljal dejansko stanje po 2. odstavku 90. člena v povezavi s 4. členom ZDen zahtevo zavreči, saj jo tudi glede na stališče Vrhovnega sodišča lahko le zavrne. Po presoji sodišča prve stopnje pa je tožena stranka pravilno zavrnila ugovor tožnika, ki ga ponavlja tudi v tožbi, da odškodnina ni plačana, saj iz odločbe o razlastitvi izhaja, da je bila odškodnina za razlaščene nepremičnine določena v znesku 500.000 din. Zato ni pomembno ali je bila odškodnina dejansko izplačana, pomembno je le, da je bila določena v aktu o podržavljenju. Pritrdilo je toženi stranki, da iz upravnih spisov izhaja, da je bila v obravnavanem primeru odškodnina dejansko tudi izplačana.

Glede tožbenega ugovora, da bi moralo biti ovrednoteno tudi vodno zajetje načelno pritrjuje toženi stranki, da glede vodnega zajetja ni podlage ne v določbah Odloka ne Navodila. Glede na tožbene navedbe in podatke v upravnih spisih pa meni, da bo treba v ponovnem postopku razjasniti, kaj je bilo na parceli št. 464, še posebej zato, ker iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bil na parceli št. 464 vodnjak. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da je I.R. ostala brez mlina in elektrike. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je mlin obdržala, da pa ni ostala brez elektrike, izhaja iz pogodbe, sklenjene med Turističnim društvom L. in I.R. dne 14.1.1966. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Navaja, da se strinja z odločitvijo, da se zadeva vrne v ponovno presojo in odločanje prvostopnemu organu, ne strinja pa se z razlogi sodbe. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno pritrdilo toženi stranki, da v postopku denacionalizacije ni pomembno ali je bila odškodnina izplačana ali ne, ampak je pomembna zgolj njena določitev v aktu o podržavljenju ali drugem aktu. Nepravilno je povzelo ugotovitve v upravnih spisih, da je upravičenka odškodnino prejela. Odškodnine upravičenka ni prejela, niti ni imela možnosti, da bi jo lahko uveljavljala.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Turistično društvo L. kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo kot nedovoljeno iz naslednjih razlogov.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo meritorno obravnavalo in odločilo o zahtevku. Res je, da mora po določbi 2. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) organ druge stopnje, ki odpravi odločbo organa prve stopnje in mu zadevo vrne v ponovni postopek, opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek. Toda opozorila organa druge stopnje se nanašajo le na vodenje ponovljenega postopka, ne pa na samo odločanje organa prve stopnje. S tem, ko je tožena stranka v obravnavani zadevi odpravila prvostopenjsko upravno odločbo in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek, se je zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko o upravni stvari še ni bilo odločeno. V ponovnem postopku bo lahko tožnik uveljavljal tudi nova dejstva in nove dokaze. Zoper novo odločbo bo imel tudi pravico pritožbe. Tožnik, ki je uspel s pritožbo v upravnem postopku in je bila zato z odločbo organa druge stopnje odpravljena odločba prve stopnje, pa s tožbo ne more doseči zanj ugodnejše odločbe. Zato je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je imel tožnik še po izdaji odločbe tožene stranke pravni interes za tožbo. Po presoji pritožbenega sodišča tožniku v tem upravnem sporu pravnega interesa, ki je procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, ni mogoče priznati. Zato tožnikova tožba ne more biti dovoljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena v zvezi z določbo 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo kot nedovoljeno zavrglo.