22. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Bogomire Ipavec iz Ajdovščine in drugih, ki jih zastopa mag. Darja Kuzmanič Korva, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, na seji 22. marca 2007

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. člena, četrtega in petega odstavka 3. člena, drugega, tretjega in šestega odstavka 11. člena, petega odstavka 21. člena, četrtega odstavka 22. člena in desetega odstavka 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 110/06 – ur. p. b.) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 8. člena in 13. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 14/06) se zavrne.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 73/05, 103/05, 12/06, 36/06, 46/06, 77/06 in 128/06) se zavrne.

4.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o dodatni delovni uspešnosti v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 14/06 in 136/06) se zavrne.

5.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o uvrstitvi delovnih mest direktorjev s področja dela, družine in socialnih zadev v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov (Uradni list RS, št. 106/05, 57/06 in 22/07) se zavrne.

6.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega, četrtega in petega odstavka 3.a člena, četrtega in petega odstavka 11. člena ter tretjega odstavka 24. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju se zavrže.

Obrazložitev

A.

Pobudniki, direktorji socialno varstvenih zavodov – centrov za socialno delo, izpodbijajo 2. člen, četrti in peti odstavek 3. člena, tretji, četrti in peti odstavek 3.a člena, drugi, tretji, četrti in peti odstavek 11. člena, peti odstavek 21. člena, četrti odstavek 22. člena, tretji odstavek 24. člena ter deseti odstavek 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), 1. člen, drugi odstavek 4. člena, 8. člen in 13. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS-E) ter Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju (v nadaljevanju Uredba/1), Uredbo o dodatni delovni uspešnosti v javnem sektorju (v nadaljevanju Uredba/2) in Pravilnik o uvrstitvi delovnih mest direktorjev s področja dela, družine in socialnih zadev v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov (v nadaljevanju Pravilnik/1).

Zatrjujejo, da so izpodbijane določbe ZSPJS in ZSPJS-E v neskladju z 2. členom, z drugim odstavkom 14. člena, s 87. členom in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Podzakonskim aktom očitajo, da so neskladni s prvim odstavkom 48. člena, s prvim odstavkom 49. člena in s četrtim odstavkom 52. člena ZSPJS. Določbama četrtega in petega odstavka 3. člena ZSPJS pa očitajo tudi neskladje s tretjim odstavkom 47. člena in z 49. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR). Menijo, da je ZSPJS sistemsko nedosleden. Zakon naj ne bi opredelil direktorja niti naj ne bi jasno določil, katere določbe se nanašajo na katero kategorijo javnih uslužbencev. Poudarjajo, da je plačni sistem uveden zgolj za direktorje, ravnatelje in tajnike, ne pa tudi za druge javne uslužbence. Zato menijo, da so diskriminirani. Navajajo, da niso sprejeti vsi relevantni predpisi za njihovo uvrstitev v plačne razrede in za začetek obračunavanja in izplačevanja njihovih plač s 1. 3. 2006, zlasti kolektivne pogodbe, v času podpisovanja aneksov pa ni bil sprejet Pravilnik o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti direktorjev s področja dela, družine in socialnih zadev (Uradni list RS, št. 28/06 – v nadaljevanju Pravilnik/2). Zmanjšanje dodatka za delovno dobo le direktorjem, mimo spremembe kolektivne pogodbe, pa naj ne bi bilo sprejemljivo. Izpodbijani ureditvi očitajo tudi, da v preveliki meri prepušča urejanje pravic in dolžnosti direktorjev podzakonskim predpisom. Zlasti naj bi ti predpisi določali nižji nivo plač. Zakon pa naj ne bi določal minimalnega okvira meril in kriterijev za uvrstitev direktorjev v plačne razrede in za določitev plač. Zatrjujejo, da so glede na direktorje drugih javnih zavodov uvrščeni v plačne razrede nepravično in neobjektivno in zato v neenakem položaju. V neenakem položaju pa naj bi bili tudi z zaposlenimi v javnem zavodu, ker ti lahko napredujejo v plačne razrede. Menijo, da izpodbijani plačni sistem ne odgovarja hierarhiji vodenja in odgovornosti, ker so lahko posamezni strokovni delavci uvrščeni v višje plačne razrede kot direktor. Prav tako menijo, da ni ustavno skladna ureditev, po kateri so dolžni podpisovati anekse k pogodbi o zaposlitvi, čeprav po splošnih pravilih pogodbenega in delovnega prava glede sklepanja pogodb velja načelo svobodne pogodbene volje strank. V primeru nepodpisa ali nespoštovanja aneksa pa izpodbijana ureditev določa uporabo vnaprej določenega pravnega sredstva brez možnosti izbire drugih pravnih sredstev, zlasti mirnega reševanja sporov izven zakonskih okvirov.

Državni zbor in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na pobudo nista odgovorila. Vlada v svojem odgovoru oziroma mnenju zavrača očitke pobudnikov. Vlada meni, da je treba ob presoji pobude upoštevati razloge, ki utemeljujejo potrebo po novem plačnem sistemu, in finančne posledice, ki bi lahko nastale za državni proračun oziroma za javne finance v celoti v primeru odločitve za drugačen sistem prehoda na novi plačni sistem. Meni, da prehod na nov plačni sistem ne sme pomeniti novih obremenitev za javne finance, zaradi česar je treba ustreznejša plačna razmerja med posameznimi skupinami vzpostaviti z notranjimi prerazporeditvami sredstev za plače. To predpostavlja tudi znižanje posameznih plač. Stališče o načelni dopustnosti znižanja plač naj bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-134/96 z dne 23. 9. 1999 (Uradni list RS, št. 86/99 in OdlUS VIII, 212).

V zvezi z očitkom pobudnikov, da izraz direktor ni opredeljen in da prej sodijo med funkcionarje, Vlada navaja, da iz opredelitve javnega uslužbenca v 4. točki 2. člena ZSPJS jasno izhaja, da so tudi direktorji javni uslužbenci, da sodijo v plačno skupino B in da ZSPJS v tem delu ni sistemsko nedosleden. Samo dejstvo, da je za njihovo imenovanje potrebno soglasje pristojnega ministra, še ne pomeni, da bi bili lahko opredeljeni kot funkcionarji. Vlada tudi zavrača očitke pobudnikov, da ni pravne podlage za prehod direktorjev na nov plačni sistem s 1. 3. 2006. Ta je dana v desetem odstavku 52. člena ZSPJS. Sprejeti pa so bili tudi vsi akti za njihov prehod v novi plačni sistem (Uredba/1, Uredba/2, Pravilnik/1). Pojasnjuje, da Pravilnik/2 ob podpisovanju aneksov res še ni bil izdan. Hkrati poudarjajo, da se je vsebina aneksa nanašala samo na višino dela plače za delovno uspešnost, ki je zakonsko omejena, ne pa na merila, ki jih je s pravilnikom določil pristojni minister. Na očitke, da pobudniki niso bili seznanjeni s kriteriji za njihovo uvrstitev v plačne razrede, Vlada navaja, da je pravno podlago in okvir za uvrstitev direktorjev v plačne razrede določil ZSPJS (11. člen ZSPJS, Priloga 2 ZSPJS), konkretizacija zakonskih določb pa je bila izvedena s podzakonskimi akti. V prilogi IV Uredbe/1 so opredeljeni podrobnejši kriteriji po posameznih dejavnostih oziroma tipih oseb javnega prava, na podlagi katerih se skupaj z metodologijo ter določenim razponom plačnih razredov delovna mesta uvrščajo v plačne razrede. Vlada tudi zavrača očitke pobudnikov, da podzakonski predpisi v nasprotju s prvim odstavkom 49. člena ZSPJS določajo nižji nivo plač. Deseti odstavek 52. člena ZSPJS namreč izrecno določa, da se za izplačilo plač direktorjev navedena določba ne uporablja. Prav tako zavrača očitke pobudnikov v zvezi z ureditvijo sankcij za nepodpis in nespoštovanja aneksa iz tretjega, četrtega in petega odstavka 3.a člena ZSPJS. Navaja, da ureditev predvideva najprej mirno reševanje sporov z dogovorom o načinu vrnitve morebitne preveč izplačane plače in šele v primeru, da do takega dogovora ne pride, tožbo pred pristojnim sodiščem. V zvezi z očitkom pobudnikov o neskladju Uredbe/1, Uredbe/2 in Pravilnika/1 s prvim odstavkom 48. člena, prvim odstavkom 49. člena in četrtim odstavkom 52. člena ZSPJS, pa Vlada navaja, da se navedene določbe ne nanašajo na navedene podzakonske akte, zato tudi ne gre za zatrjevani poseg v kakršnekoli pravice pobudnikov iz tega naslova.

B. – I.

Člen 2 ZSPJS

Pobudniki določbi 2. člena ZSPJS očitajo neskladje z 2. členom Ustave, ker ne opredeljuje izraza direktor. Eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave je tudi načelo jasnosti in določnosti predpisov. Če je norma nejasna, obstaja možnost različne uporabe zakona in arbitrarnosti državnih organov ali drugih organov za izvrševanje javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah posameznikov. Z navedbo, da niso zgolj javni uslužbenci v smislu opredelitve tega izraza iz 4. točke prvega odstavka 2. člena ZSPJS[1] in da so glede na opredelitev funkcionarja iz 3. točke tega člena[2] bližje slednjim, niti ne uveljavljajo ustavnopravnih neskladij, relevantnih z vidika 2. člena Ustave, ampak nasprotujejo primernosti ureditve, v oceno katere pa se Ustavno sodišče ne more spuščati. Glede na to, da ZSPJS v 2. členu posebej ne opredeljuje izraza direktor, iz opredelitve izraza javnega uslužbenca pa nedvomno izhaja, da ta zajema tudi direktorje, iz ZSPJS pa tudi jasno izhaja, kdaj se posamezne določbe nanašajo zgolj nanje, pa je očitno, da je zatrjevano neskladje neutemeljeno.

Deseti odstavek 52. člena ZSPJS, 13. člen ZSPSJ-E, 14. člen Uredbe/1, 19. člen Uredbe/2 ter 3. člen Pravilnika/1

Pobudniki izpodbijajo določbe predpisov, ki določajo uveljavitev novega plačnega sistema za direktorje s 1. 3. 2006 (deseti odstavek 52. člena ZSPJS, 13. člen ZSPSJ-E, 14. člen Uredbe/1,[3] 19. člen Uredbe/2 ter 3. člen Pravilnika/1). Izpodbijani ureditvi očitajo, da jih diskriminira in da uvaja nov plačni sistem zgolj zanje, čeprav niso sprejeti oziroma usklajeni vsi relevantni predpisi. Zatrjujejo neskladje z 2. členom, z drugim odstavkom 14. člena in s 153. členom Ustave. Očitek o neskladnosti s slednjim je Ustavno sodišče presojalo z vidika skladnosti z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Uredbama in Pravilnikom/1 pa očitajo še neskladje s prvim odstavkom 48. člena in s četrtim odstavkom 52. člena ZSPJS.

Očitek pobudnikov, da niso sprejeti vsi relevantni predpisi za njihovo uvrstitev v plačne razrede in za začetek obračunavanja in izplačevanja njihovih plač s 1. 3. 2006 in da je zato izpodbijana ureditev v neskladju z 2. členom Ustave, je neutemeljen. V skladu s prvim odstavkom 48. člena ZSPJS se po uveljavitvi predpisov in kolektivnih pogodb, usklajenih z ZSPJS, javni uslužbenci in funkcionarji uvrstijo v plačne razrede v skladu s temi predpisi in kolektivnim pogodbami. ZSPJS v IV. poglavju za posamezne skupine javnih uslužbencev ter funkcionarjev določa način uvrščanja v plačne razrede. Za funkcionarje (plačna skupina A) uvrstitev posameznih funkcij v plačne razrede določi Državni zbor z odlokom (drugi odstavek 10. člena ZSPJS), za druge javne uslužbence pa je v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZSPJS določeno, da se delovna mesta oziroma nazivi v plačnih skupinah C, D, E, F, G, H, in J uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti, v plačni skupini I pa z uredbo ali s kolektivnimi pogodbami. Predpisi, na podlagi katerih se uvrstijo ravnatelji, direktorji in tajniki (plačna skupina B) v plačne razrede, so določeni v 11. členu ZSPJS. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZSPJS določi Vlada z uredbo uvrstitev v plačne razrede, plačni razred za določitev osnovne plače ravnatelja, direktorja in tajnika pri proračunskih uporabnikih iz 2. točke 2. člena ZSPJS, katerih ustanovitelj je država, predpiše minister, pristojen za posamezno področje (tretji odstavek 11. člena ZSPJS). V primeru pobudnikov sta torej relevantna predpisa, na podlagi katerih se direktorji uvrščajo v plačne razrede Uredba/1 in Pravilnik/1. Uredba/1 je začela veljati 16. 8. 2005, Pravilnik/1 26. 11. 2005, oba pa sta se začela uporabljati 1. 3. 2006. Pobudniki zato napačno sklepajo, da bi bili pogoji za njihovo uvrstitev v plačne razrede izpolnjeni šele, ko bi bile sprejete oziroma usklajene ustrezne kolektivne pogodbe. Kolikor zatrjujejo, da se zaradi nesprejetja oziroma neuskladitev kolektivnih pogodb ne morejo obračunavati njihove plače, je treba tudi ta očitek zavrniti. V skladu z desetim odstavkom 52. člena ZSPJS Vlada z uredbo določi višino dodatkov, ki se začasno uporabljajo za izplačilo plač ravnateljem, direktorjem in tajnikom, do pričetka uporabe Kolektivne pogodbe za javni sektor, če ta do 31. 12. 2005 ni sprejeta. Ti dodatki so določeni v 9. členu Uredbe/1.

Glede na navedeno je neutemeljen tudi očitek pobudnikov, da so Uredba/1, Uredba/2 ter Pravilnik/1 v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave.

Pritrditi je sicer pobudnikom, da je Pravilnik/2 začel veljati 18. 3. 2006 in da torej v času podpisovanja aneksov k pogodbi o zaposlitvi februarja 2006 še ni bil niti sprejet. Vendar ta okoliščina v obravnavnem primeru ni ustavnopravno sporna. Pravilnik/2, čeprav sprejet sredi obračunskega obdobja za obračun plač za marec 2006, velja in se uporablja od 18. 3. 2006, do takrat pa se je uporabljala Odredba o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti direktorjev javnih socialnovarstvenih zavodov (Uradni list RS, št. 56/94 in nasl.). Da bi bil sicer Pravilnik/2 ustavno sporen, pa pobudniki ne zatrjujejo.

Kolikor je mogoče razumeti, da pobudniki zatrjujejo neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker se samo njim zmanjšuje dodatek za delovno dobo mimo spremembe kolektivne pogodbe, je treba tudi ta očitek zavrniti. Položaj direktorja, ki je poslovodni organ v javnem zavodu, ni primerljiv s položajem javnega uslužbenca tega zavoda. Neutemeljen je zato tudi očitek pobudnikov, da so diskriminirani, ker le zanje velja nov plačni sistem.

Drugi, tretji in šesti odstavek 11. člena, peti odstavek 21. člena, četrti odstavek 22. člena in deseti odstavek 52. člena ZSPJS, 8. člen ZSPJS-E ter Uredba/1, Uredba/2 in Pravilnik/1

Pobudniki v zvezi z uvrstitvijo v plačni razred izpodbijajo drugi in tretji odstavek 11. člena ZSPJS. Zatrjujejo, da je izpodbijana ureditev v neskladju s 87. členom Ustave, ker Zakon ne določa minimalnega okvira meril in kriterijev, ki se pri uvrstitvi v plačni razred upoštevajo. Ta očitek je Ustavno sodišče presojalo z vidika skladnosti z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Iz te določbe ne izhaja, da bi moral zakonodajalec vse podrobnosti pravic urediti z zakonom. Podrobnejše urejanje pravic in obveznosti posameznikov lahko prepusti podzakonskemu predpisu, pri čemer pa mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, in določiti okvire ter usmeritve za njeno podrobnejšo podzakonsko urejanje, tako da je pravnemu subjektu njegov položaj znan oziroma predvidljiv že na podlagi zakona. V tem primeru je bilo to upoštevano. ZSPJS določa vrednost osnovne plače za posamezne plačne razrede (Priloga 1) in najnižje ter najvišje plačne razrede za posamezne podskupine (Priloga 2), pri čemer uvrstitev posameznih delovnih mest direktorjev, ravnateljev in tajnikov prepušča Vladi. Pobudniki se uvrščajo v plačne razrede v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZSPJS. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZSPJS Vlada ob upoštevanju zakonskih kriterijev (zahtevnost delovnega mesta in pomen proračunskega porabnika, ki ga vodijo) določi osnovno plačo direktorja z uvrstitvijo v plačni razred. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZSPJS lahko Vlada z uredbo določi, da se lahko za posamezne vrste delovnih mest uvrstitev določi v razponu plačnih razredov. Po tej zakonski določbi morajo biti v tem primeru opredeljeni tudi kriteriji za določitev plačnega razreda. Konkretno uvrstitev posameznega direktorja v plačni razred pa opravi pristojni minister (tretji odstavek 11. člena ZSPJS). Z navedeno zakonsko ureditvijo je torej dana zadostna podlaga za podrobnejšo uvrstitev direktorjev v plačne razrede z uredbo Vlade. Očitek, da je izpodbijana ureditev v neskladju z Ustavo zato, ker v zakonu ni določeno, kaj je Vladi služilo kot podlaga za uvrščanje direktorjev v plačne razrede, se torej tudi izkaže za neutemeljen.

Pobudniki izpodbijajo tudi druge zakonske določbe, ki prepuščajo urejanje vprašanj, povezanih z določitvijo plač direktorjev, podzakonskim predpisom. V zvezi s tem izpodbijajo peti odstavek 21. člena (dodatna delovna uspešnost), četrti odstavek 22. člena (delovna uspešnost) in deseti odstavek 52. člena ZSPJS (dodatki k plači). Izpodbijajo tudi podzakonske predpise, ki urejajo ta vprašanja (Uredba/1, Uredba/2 in Pravilnik/1). Zatrjujejo neskladje s 87. členom in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Uredbama in Pravilnikom pa očitajo še neskladje s prvim odstavkom 49. člena ZSPJS.

Pobudniki izpodbijani ureditvi očitajo neskladje s 87. členom Ustave, ker z zakonom niso določeni minimalni okviri meril in kriterijev za njihovo nagrajevanje. Ustavno sodišče je tudi ta očitek presojalo z vidika skladnosti z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Zatrjevano neskladje je neutemeljeno. Pobudniki v zvezi z delovno uspešnostjo izpodbijajo četrti odstavek 22. člena ZSPJS, ki je pooblastilna norma in ki zgolj določa, da višino dela plače za delovno uspešnost ravnatelja, direktorja in tajnika določi organ, pristojen za njihovo imenovanje na podlagi meril, ki jih določi pristojni minister. Vendar ZSPJS obseg sredstev za plačilo delovne uspešnosti določa v prvem odstavku 21. člena, vsebino, višino in osnovo za obračun delovne uspešnosti pa v 22. členu. S tem ZSPJS daje zadostno podlago za podrobnejšo ureditev tega dela plač direktorjev s podzakonskimi predpisi.

Pobudniki v zvezi z dodatno delovno uspešnostjo izpodbijajo peti odstavek 21. člena ZSPJS, ki kot pooblastilna norma določa, da Vlada z uredbo določi prihodke, ki se štejejo kot sredstva, pridobljena na trgu ali iz nejavnih prihodkov za opravljanje javne službe, in predpiše merila za delitev sredstev iz tretjega in četrtega odstavka tega člena. Vsebina dodatne delovne uspešnosti je določena v tretjem in četrtem odstavku 21. člena ZSPJS, višina in osnova za obračun dodatne delovne uspešnosti pa sta določeni v tretjem odstavku 22. člena ZSPJS. Tudi tu velja ugotovitev iz prejšnje točke obrazložitve tega sklepa, da ZSPJS s tem daje zadostno podlago za podrobnejšo ureditev dodatne delovne uspešnosti s podzakonskimi predpisi.

Pobudniki izpodbijajo tudi deseti odstavek 52. člena ZSPJS. Ta v drugem stavku določa, da Vlada z uredbo določi višino dodatkov, ki se začasno uporabljajo za izplačilo plač ravnateljem, direktorjem in tajnikom, do pričetka uporabe kolektivne pogodbe za javni sektor, če ta do 31. 12. 2005 ni sprejeta. Javnemu uslužbencu pripadajo dodatki, določeni v 23. členu ZSPJS. [4] Vsebina, pogoji in omejitve za izplačilo posameznega dodatka so določeni v ZSPJS v členih od 24 do 32, določitev konkretne višine dodatka pa je prepuščena kolektivni pogodbi za javni sektor oziroma podzakonskemu aktu. ZSPJS tudi v tem delu daje zadostno podlago za ureditev dodatkov k plači s podzakonskim predpisom.

Očitek pobudnikov, da je ureditev plač direktorjev z Uredbo/1, Uredba/2 in s Pravilnikom/1 v neskladju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave, je neobrazložen. Zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Enaka ugotovitev velja za očitek pobudnikov, da so izpodbijani podzakonski predpisi neskladni tudi s prvim odstavkom 49. člena ZSPJS, ker v nasprotju s to zakonsko določbo določajo nižji nivo plač. Pobudniki izpodbijajo tudi 8. člen ZSPJS-E, ki je spremenil in dopolnil deseti odstavek 52. člena ZSPJS in tej določbi dodal besedilo oziroma stavek, da se za izplačilo plač funkcionarjev in direktorjev ne uporabljajo določbe prvega odstavka 49. člena in 49.f člena ZSPJS. Vendar pobudniki ne pojasnijo, zakaj bi bila ta določba v neskladju s 87. členom in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti. Pobudniki izpodbijajo tudi 1. člen ZSPJS-E, ki pa je zgolj dopolnil 11. člen ZSPJS z novim šestim odstavkom. Zato je Ustavno sodišče štelo, da izpodbijajo šesti odstavek 11. člena ZSPJS. Ker je pobuda tudi v tem delu neobrazložena, Ustavno sodišče očitane neustavnosti ni moglo preizkusiti.

Pobudniki izpodbijani ureditvi očitajo, da jih postavlja v neenak položaj z drugimi direktorji javnega sektorja. Tudi za ta očitek velja, da je neobrazložen. Pobudniki ga namreč utemeljujejo zgolj s pavšalnimi navedbami, da so razporejeni nepravično, neobjektivno in pod možnim povprečjem. Nadalje očitajo neskladje z načelom enakosti, ker jim ni omogočeno napredovanje v plačne razrede tako kot javnim uslužbencem. Tudi ta očitek je neutemeljen. Kot je že bilo pojasnjeno v 10. točki obrazložitve tega sklepa, položaj poslovodnega organa v javnem zavodu ni primerljiv s položajem javnega uslužbenca tega zavoda. Pri napredovanju v plačne razrede gre za obliko nagrajevanja uspešnega javnega uslužbenca, ki dolgoročno (horizontalno in vertikalno) gradi kariero v javnem sektorju. Direktor po drugi strani zaseda v hierarhiji vodenja in odgovornosti v zavodu najvišje delovno (karierno) mesto za časovno omejen mandat. Očitka pobudnikov, da so lahko strokovni delavci zavoda uvrščeni v višji plačni razred kot direktor zavoda, pa Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Javni uslužbenci oziroma strokovni delavci centrov za socialno delo v plačne razrede po ZSPJS še niso bili uvrščeni. Gre torej za preuranjen očitek.[5]

Četrti in peti odstavek 3. člena ZSPJS

Pobudniki izpodbijajo četrti in peti odstavek 3. člena ZSPJS, ki omogočata delodajalcu enostransko spremembo pogodbe o zaposlitvi v primeru spremembe plače, ki je posledica spremembe predpisov. Določbama očitajo, da sta v neskladju s tretjim odstavkom 47. člena in z 49. členom ZDR ter s tem z 2. členom in z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

Kolikor je mogoče razumeti, da pobudniki zatrjujejo neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker ob spremembi predpisov v času trajanja pogodbe o zaposlitvi ne ohranijo tistih materialnih pravic, ki so zanje ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi, kot je to določeno v 49. členu ZDR za delavce zasebnega sektorja, je treba tudi ta očitek zavrniti. Tudi tu je treba ugotoviti, da položaja nista primerljiva. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZSPJS se plače javnih uslužbencev in funkcionarjev pri uporabnikih proračuna določajo na podlagi ZSPJS. Direktorji ter zaposleni v javnih zavodih so del javnega sektorja (1. točka 2. člena ZSPJS) in so uporabniki proračuna (2. točka 2. člena ZSPJS). Zanje je torej značilno, da opravljajo dejavnost v javnem interesu in z javnimi sredstvi. Zato je določanje njihovih plač in drugih prejemkov omejeno v teh okvirih. Pri delavcih v zasebnem sektorju pa se ti oblikujejo prosto oziroma s kolektivnimi pogodbami (tako tudi v sklepu št. U-I-260/98 z dne 9. 11. 2000, OdlUS IX, 270). Kot neutemeljen je zato treba tudi zavrniti očitek pobudnikov, da je izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Med izpodbijanima določbama ter tretjim odstavkom 47. člena in 49. členom ZDR glede na navedeno ni nasprotij, ki bi povzročila neskladij z 2. členom Ustave, zato je tudi ta očitek neutemeljen.

B. – II.

Po 24. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Pravni interes za vložitev pobude je podan, če predpis neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnikov. Ugoditev njihovemu predlogu pa mora privesti do izboljšanja njihovega pravnega položaja (tako npr. Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X,76).

Pobudniki izpodbijajo četrti in peti odstavek 11. člena ZSPJS. Ti določbi urejata uvrstitev ravnateljev, direktorjev in tajnikov pri proračunskih uporabnikih iz 2. točke 2. člena ZSPSJ v plačne razrede za določitev osnovne plače, katerih ustanovitelj je lokalna skupnost. Ker so pobudniki direktorji javnih zavodov, katerih ustanovitelj je država, se izpodbijani določbi nanje ne nanašata.

Pobudniki izpodbijajo tudi tretji odstavek 24. člena ZSPJS. Izpodbijajo tudi drugi odstavek 4. člena ZSPJS-E, ki je zgolj dopolnil tretji odstavek 24. člena ZSPJS. Zato je Ustavno sodišče štelo, da pobudniki izpodbijajo le tretji odstavek 24. člena ZSPJS. Ker je bila izpodbijana določba dopolnjena v delu, v katerem se nanaša na funkcionarje, pobudniki nimajo pravnega interesa za izpodbijanje navedene določbe.

Pobudniki izpodbijajo tudi tretji, četrti in peti odstavek 3.a člena ZSPJS. Gre za določbe, ki urejajo načine ravnanja v primeru nezakonitega izplačila plač po ZSPJS. Iz navedb pobudnikov izhaja, da so zlasti nezadovoljni z izpodbijano ureditvijo, vendar ne pojasnijo, na kakšen način bi ugoditev njihovi pobudi v tem delu privedla do izboljšanja njihovega pravnega položaja. Ker pravnega interesa za izpodbijanje zakonskih določb ni mogoče utemeljiti zgolj s pavšalnim zavzemanjem za drugačno normativno ureditev, pobudniki pa lastnega pravnega interesa niso izkazali, je Ustavno sodišče pobudo tudi v tem delu zavrglo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

[1] Ta določa, da je javni uslužbenec zaposleni, razen funkcionarja, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju iz 1. točke 2. člena ZSPJS.

[2] Ta določa, da so funkcionarji osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti, ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti.

[3] Pobudniki izpodbijajo tudi 6. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 12/06), ki določa, da ta Uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem list Republike Slovenije, uporabljati pa se začne s 1. 3. 2006. Ker je ta določba identična izpodbijanemu 14. členu Uredbe/1 in torej v tem delu ni spremenila Uredbe/1, ki se je v celoti začela uporabljati 1. 3. 2006, je Ustavno sodišče v tem delu omejilo presojo na 14. člen Uredbe/1.

[4] Ti dodatki so: položajni dodatek, dodatek za delovno dobo, dodatek za mentorstvo, dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta, dodatek za dvojezičnost, dodatki za manj ugodne delovne pogoje, ki niso upoštevani v vrednotenju delovnega mesta, naziva oziroma funkcije, dodatki za nevarnost in posebne obremenitve, ki niso upoštevani v vrednotenju delovnega mesta, naziva oziroma funkcije, in dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času.

[5] Čeprav je najvišji plačni razred delovnega mesta strokovnega delavca iz podskupine F1 (razpon plačnih razredov od 17. do 50. plačnega razreda) enak najvišjemu plačnemu razredu direktorja centra za socialno delo (razpon plačnih razredov od 44. do 50. plačnega razreda), pa je treba pojasniti, da strokovni delavci podskupine F1 niso omejeni zgolj na strokovne delavce centrov za socialno delo, temveč v to skupino spadajo tudi strokovni delavci drugih javnih zavodov in izvajalcev javnih službe s področja socialnega varstva (dom upokojencev, varstveno delovni centri in socialno varstveni zavodi). Delovna mesta direktorjev teh zavodov pa so uvrščena v naslednjem razponu plačnih razredov: direktorji domov upokojencev med 46. in 53. plačnim razredom, direktorji varstveno delovnih centrov med 44. in 50. plačnim razredom in direktorji socialno varstvenih zavodov med 48. in 53. plačnim razredom.