Jedro

Toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla določbe ZBPP (ali drugega predpisa), ki bi ji dajala podlago, da začne postopek za izdajo odločbe upravičencu do BPP, da (v primeru, kot je obravnavani) poravna stroške, ki so bili izplačani tožničini izvajalki BPP. Toženka v izpodbijanem sklepu tudi ni navedla določbe ZBPP ali drugega predpisa, na podlagi katerega je tožnici naložila povrnitev stroškov. Materialno pravne zakonitosti izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 401/2018 z dne 6. 11. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da je tožnica dolžna povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v znesku 722,67 EUR na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, v 30 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka tožnici z odločbama Bpp 401/2018 z dne 9. 10. 2018 in Bpp 321/2019 z dne 16. 9. 2019 dodelila BPP. Toženka je postopka ugotavljanja upravičenosti do BPP v zadevah Bpp 401/2018 in Bpp 321/2019 združila s sklepom z dne 20. 4. 2020 in odločila, da se vodi en sam postopek, vodilni postane spis Bpp 401/2018. Z odločbo z dne 20. 4. 2020 je še ugotovila, da s tem dnem tožnici preneha pravica do BPP, odločba je pravnomočna. Izvajalka BPP je zatem v spis vložila stroškovnik, toženka pa ji je s sklepom Bpp 401/2018 z dne 18. 5. 2020 odmerila stroške v višini 722,67 EUR. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnica ni več upravičena do BPP, je navedeni znesek dolžna plačati v 30 dneh.

2. Tožnica v tožbi navaja, da ji je toženka dne 20. 4. 2020 poslala odločbo, s katero jo je obvestila, da ji BPP ne pripada več zaradi spremenjenih okoliščin. Tožnica pojasnjuje, da je dne 16. 9. 2019, ko so preverjali njeno finančno stanje, še izpolnjevala pogoje za dodelitev BPP, stanje se je spremenilo šele 27. 11. 2019, ko je toženko o tem tudi obvestila. Z odločbo z dne 20. 4. 2020 ni bila podučena, da bo morala prejeto BPP vrniti. Ker ni vedela kakšne posledice ima lahko taka odločba zanjo, se nanjo ni pritožila. Toženka ji je s sklepom z dne 6. 11. 2020 naložila, da mora povrniti stroške za storitve v višini 722,67 EUR, ki so bile opravljene od 23. 1. 2019 do 17. 1. 2020, torej ko je še izpolnjevala pogoje za BPP oz. preden so izdali odločbo, da ji BPP ne pripada več. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži tudi plačilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Ne drži, da tožnica ni bila opozorjena na dolžnost vračila prejete BPP. Že v odločbi, s katero ji je bila BPP dodeljena, je bila tožnica izrecno opozorjena, da mora pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, torej do trenutka, ko organ z odločbo ugotovi, da do BPP ni več upravičena. Podvajanje opozoril v odločbi z dne 20. 4. 2020 je zato nepotrebno. V nadaljevanju toženka opozarja, da je izterjava izplačanih sredstev mogoča tudi na podlagi določbe 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ker tožnica pogojev za dodelitev BPP ni izpolnjevala, bo njeno finančno stanje lahko vnovič predmet presoje in zahteve za vračilo tudi na kateri od drugih pravnih podlag. Ker se dolžnost vračila sredstev ne presoja samo na podlagi 42. in 43. člena ZBPP, pač pa tudi na drugih pravnih podlagah, je sklicevanje tožnice, da ni bila na to opozorjena, brezpredmetno. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da je tožnica dolžna na račun toženke vrniti stroške v znesku 722,67 EUR, izplačane iz naslova BPP. Organ za BPP odločitev opira na ugotovitvi, da je bil ta znesek zajet v znesku stroškov, ki je bil izplačan tožničini izvajalki BPP ter zaključi, da v tem primeru povračilo stroškov pripada proračunu Republike Slovenije.

6. Iz podatkov v spisu kot tudi iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila tožnici z odločbo Bpp 401/2018 z dne 9. 10. 2018 dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v še neuvedenem pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok, določitve stikov in preživnine. V tej odločbi je bila tožnica opozorjena na to, da se za neupravičeno BPP šteje že plačana BPP, ki je bila prosilcu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja podatkov oziroma zamolčanja podatkov.

7. Nadalje iz podatkov v spisu kot tudi iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo z odločbo Bpp 401/2018 z dne 20. 4. 2020 odločeno, da tožnici z dnem izdaje te odločbe preneha upravičenost do BPP. Tožnica zoper to odločbo ni sprožila upravnega spora. Na podlagi navedene pravnomočne odločbe je toženka izdala sedaj izpodbijani sklep, da mora tožnica vrniti prejeto BPP v znesku 722,67 EUR.

8. Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla določbe ZBPP (ali drugega predpisa), ki bi ji dajala podlago, da začne postopek za izdajo odločbe upravičencu do BPP, da (v primeru, kot je obravnavani) poravna stroške, ki so bili izplačani tožničini izvajalki BPP. Toženka v izpodbijanem sklepu tudi ni navedla določbe ZBPP ali drugega predpisa, na podlagi katerega je tožnici naložila povrnitev stroškov. Materialno pravne zakonitosti izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti. Za tak preizkus je predvsem potrebno, da so navedeni materialni predpisi ter njihove določbe, na katere je odločitev oprta, ter da je dejansko stanje opisano v materialnopravno bistvenih točkah. Navedene vsebine pa obrazložitev sklepa nima. V obrazložitvi sklepa se toženka opira zgolj na (logično) sklepanje o upravičenosti Republike Slovenije (proračuna) do vračila sredstev iz naslova BPP, ker je tožnici pravica do BPP prenehala. To pa za preizkus materialne zakonitosti izpodbijanega sklepa ne zadostuje. Prav tako se razlogov za odločitev ne more navajati šele v odgovoru na tožbo (toženka je podala odgovor, se sklicevala med drugim na 49. člen ZBPP itd.) in s tem sanirati pomanjkljivosti postopka za izdajo izpodbijanega akta. Z opisano opustitvijo podaje pravnih in glede na predpis relevantnih dejanskih razlogov za odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa je zato toženka kršila določbo 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da če se odločbe (oziroma sklepa, ki mora biti obrazložen) ne da preizkusiti, se to v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka.

9. Hkrati sodišče opozarja, da je bilo sicer o tem, da tožnici upravičenost do BPP preneha, res pravnomočno odločeno, vendar pa tožnica v odločbi Bpp 401/2018 z dne 20. 4. 2020, ki je sestavni del upravnih spisov, ni bila opozorjena, da bo morala kadarkoli karkoli vrniti, kot tožnica pravilno opozarja v tožbi, zato je razumljivo, da zoper to odločbo ni vložila tožbe. Razen tega je bilo s to odločbo (o prenehanju upravičenosti do BPP z dne 20. 4. 2020) odločeno, da tožnici BPP preneha z dnem izdaje te odločbe, kar pomeni, da tožnici do tega dne dodeljena BPP pripada. To pomeni, da tožnici do 20. 4. 2020 upravičenost do BPP ni prenehala, to pa obenem pomeni, da za BPP, ki je bila tožnici dodeljena do 20. 4. 2020, ni mogoče šteti, da je bila prejeta neupravičeno.

10. Upoštevaje vse navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Glede na povedano v razlogih te sodbe bo toženka v ponovnem postopku morala ugotoviti, ali v določbah ZBPP obstaja podlaga, da v primeru, kot je obravnavani, lahko tožnici naloži povračilo sredstev iz naslova BPP, izdani akt pa bo tudi morala ustrezno obrazložiti (navesti vsebino v smislu 214. člena ZUP).

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

12. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.