Jedro

Izvršitvene oblike izterjave dolga s silo ali resno grožnjo po KZ-1 ni več, temveč je to izvršitvena oblika kaznivega dejanja samovoljnosti iz 4. odstavka 310. člena KZ-1. Novi KZ-1 je za obtoženega milejši, saj je za to kaznivo dejanje sedaj predpisana nižja kazen.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega N.P. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba o pravni opredelitvi, odločbi o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se ravnanje obtoženca pravno opredeli kot kaznivo dejanje samovoljnosti po 4. in 2. odstavku 310. člena KZ-1 v zvezi z 2. odstavkom 7. člena KZ-1. Obtožencu se na podlagi člena 57 in 58 KZ-1 izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se mu na podlagi 4. odstavka 310. člena KZ-1 določi kazen 3 (tri) mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Odločba o odvzemu premoženjske koristi se odpravi.

V preostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Obtoženi N. P. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu spoznan za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obtožencu je sodišče odvzelo premoženjsko korist tako, da je odločilo, da je dolžan plačati 62,58 EUR. Na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika po uradni dolžnosti do trenutka, ko je bil razrešen, pa odločilo, da bodo izplačani iz proračuna.

Zoper to sodbo je obtoženčev zagovornik po pooblastilu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. iz pritožbenega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem predlogu, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe. Z njegovim predlogom sta bila seznanjena obtoženec in njegov zagovornik. Zagovornik je na predlog višjega državnega tožilca odgovoril in smiselno vztrajal pri svoji pritožbi.

Pritožba zagovornika je delno utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Zagovornik s pritožbo uveljavlja kršitev 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev prepovedi reformatio in peius. Trdi, da je bilo v nasprotju s prepovedjo iz 385. člena ZKP v ponovnem sojenju odločeno v škodo obtoženca.

V 385. členu ZKP je določeno, da se v primeru, če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, sodba v ponovljenem postopku ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Prepoved ni le v tem, da ne sme biti obtoženec obsojen po strožjem zakonu, torej po neugodnejši pravni opredelitvi in na strožjo kazen, upoštevati je treba tudi, da sta pravna kvalifikacija dejanja in izrek kazenske sankcije le posledice tako ali drugače ugotovljenega dejanskega stanja, zato je v ponovljenem sojenju prepovedano ugotovitvi tudi slabše oziroma neugodnejše dejansko stanje. S tem, ko je sodišče v ponovno izvedenem postopku z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, pa prepovedi reformatio in peius ni kršilo. Z (razveljavljeno) sodbo z dne 1.2.2006 je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter odvzem premoženjske korist. V ponovljenem postopku je državni tožilec obtožbo spremenil, tako da je obtožencu očital kaznivo dejanje izsiljevanja v izvršitveni obliki, da je z uporabo sile izterjal dolg. To kaznivo dejanje pa je milejše kot kaznivo dejanje ropa, saj je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 218. člena KZ predpisana kazen zapora do petih let, medtem ko je za kaznivo dejanje ropa po 1. odstavku 213. člena KZ predpisana kazen zapora od enega do desetih let. Prav tako je v izpodbijani sodbi sodišče v pogojni obsodbi določilo nižjo kazen. Niso pa utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo novo, za obtoženca manj ugodnejše dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da si obtoženec ni z uporabo sile ali grožnje pridobil protipravne premoženjske koristi, ampak da je izterjal dolg. Kot zakonski znak je bil konkretni opis dejanja s strani tožilca spremenjen le v tem, da je vnesel obstoj dolga, ne dejstvo, da je obtoženi na protipraven način izterjal ta dolg. Vendar pa je obstoj tega zakonskega znaka za obtoženca iz zgoraj navedenih razlogov ugodnejši in ni šlo za kršitev prepovedi spremembe na slabše. Nepravilno in zmotno pa je zato tudi stališče, da bi bil na mestu le izrek oprostilne sodbe, ker obtožencu ni dokazano kaznivo dejanje ropa, za katero je bila vložena prvotna obtožba, saj zagovornik očitno spregleda določbe 1. odstavka 344. člena ZKP, ki veljajo tudi po razveljavitvi sodbe, seveda pa ob upoštevanju določbe 385. člena ZKP.

Pritožnik nadalje tudi zmotno navaja, da je bilo v ponovljenem postopku s sojenjem po spremenjeni obtožnici kršeno pravilo prepovedi sojenja o isti stvari. V 10. členu ZKP je namreč določeno, da nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bil obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena. V konkretnem primeru ni šlo za nobenega od teh primerov, zato tudi podana zatrjevana kršitev.

Pritožnik, ki se je v prejšnjem postopku skliceval na to, da naj bi obtoženec s silo ali grožnjo izterjeval svoj dolg, v ponovljenem postopku navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je obtožencu dokazano, da je izterjeval dolg. Ni utemeljena pritožbena navedba, da priznanje obtoženca ni dokaz, saj naj bi se zagovarjal, da je dolg obstajal le zato, ker je hotel, da ne bo spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa, ki mu ga je prvotno očitalo tožilstvo. Obtoženec se je zagovarjal glede na konkretni dogodek in očitek državnega tožilca. Pritožbene navedbe, da se je zagovarjal glede na pravno kvalifikacijo in da bi se sicer drugače, ter da je zato nedopustno upoštevati njegov zagovor kot dokaz, pa niso sprejemljive. Nadalje pritožnik neprepričljivo prikazuje, da iz izjav zaslišanih prič ni bilo mogoče sklepati, da je dolg obstajal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku oziroma v tej sodbi prepričljivo obrazložilo, zakaj je štelo, da je dolg dejansko obstajal in zakaj ni verjelo oškodovancu, ki je trdil, da dolga ni bilo. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča glede vseh odločilnih dejstev in ugotavlja, da je dejansko stanje sodišče pravilno in popolno ugotovilo.

Sodišče druge stopnje je pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da se je v času, ko je bila zadeva predložena Višjemu sodišču v Ljubljani, ter do njenega odločanja, spremenil kazenski zakon in je bilo zato tudi potrebno po uradni dolžnosti preizkusiti eventuelne kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženca.

Za storilca kaznivega dejanja se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, pa se uporabi zakon, ki je za storilca milejši. S 1.11.2008 je začel veljati KZ-1, po katerem pa kaznivo dejanje izsiljevanja (1. odstavek 213. člena KZ-1) stori, kdor sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, tako, da s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Izvršitvene oblike izterjave dolga s silo ali resno grožnjo ni več, temveč je to izvršitvena oblika kaznivega dejanja samovoljnosti iz 4. odstavka 310. člena KZ-1. Po tej določbi to kaznivo dejanje stori, kdor z uporabo sile ali grožnje izterja dolg. Za to kaznivo dejanje pa je v novem KZ-1 predpisana kazen zapora le do treh let. Glede na to je novi KZ-1 za obtoženega milejši, saj je za to kaznivo dejanje sedaj predpisana nižja kazen. Zato je pritožbeno sodišče ob uporabi določb 2. odstavka 7. člena KZ-1 in v skladu z določbo 1. odstavka 394. člena ZKP ravnanje obtoženca pravno opredelilo kot kaznivo dejanje samovoljnosti po 4. in 2. odstavku 310. člena KZ-1. Glede na novo pravno opredelitev je moralo obtožencu tudi na novo izreči kazensko sankcijo. Enako kot sodišče prve stopnje se je odločilo, da obtožencu izreče pogojno obsodbo, v pogojni obsodbi pa mu je določilo kot primerno teži kaznivega dejanja, stopnji krivde in ostalim okoliščinam, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, kazen tri mesece zapora in določilo preizkusno dobo enega leta.

Pritožbeno sodišče je nadalje ugotovilo, da je delno utemeljena pritožba zagovornika v kolikor uveljavlja kršitev iz 5. odstavka 372. člena ZKP, ko zatrjuje, da je sodišče odločilo nepravilno, ko je obtožencu naložilo v plačilo znesek 62,58 EUR, kajti glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je obtoženi s svojim ravnanjem izterjal dolg, protipravne premoženjske koristi ni dobil, saj s svojim ravnanjem ni bil obogaten, zato tudi ni bilo podlage za njen odvzem. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da odločbo o odvzemu premoženjske koristi odpravi.