Jedro

Za izrek ničnosti odločbe okrajne zaplembene komisije je stvarno pristojen upravni organ in ne skupščina občine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba skupščine občine ... z dne 2.7.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za izrek ničnosti odločbe okrajne zaplembene komisije pri OLO z dne 31.8.1945, s katero so bile njegovemu očetu kot osebi nemške narodnosti zaplenjene nepremičnine. V obrazložitvi navaja, da je okrajna zaplembena komisija na podlagi 30. člena zakona o konfiskaciji (Uradni list DFJ, št. 40/45) bila pristojna odločati o zaplembah premoženja oseb nemške narodnosti. Nemška narodnost je bila ugotovljena z uradnim potrdilom okrajnega narodnoosvobodilnega odbora. Predložene izjave podpisnikov o slovenski narodnosti pa ne dokazujejo lažnosti navedene javne listine.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi navaja, da je po pravilih ZUP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali pa je listina nepravilno sestavljena. Iz predloženih listin, ki jih tožena stranka ni upoštevala, je razvidno, da sta tožnikova starša bila slovenske narodnosti. To izhaja iz obrazložitve sodbe vojaškega sodišča z dne 31.8.1945, s katero sta bila oproščena. V njej je izrecno navedeno, da sta bila zavedna Slovenca. V pritožbi proti zaplembeni odločbi je pokojni tudi navedel, da je po rodu Slovenec, kar lahko dokaže z uradnimi dokumenti. Prav tako je v zapisniku Ozne navedeno, da je priznan kot Slovenec. V spisu GŽ okrožnega sodišča je tudi sodišče priznavalo, da sta tožnikova starša Slovenca. Slovenska narodnost je bila priznana tudi vsem bratom in sestram pokojnega, tožnikovemu očetu pa ne, čeprav so imeli iste roditelje. Tožnikova starša nista bila člana Kulturbunda in že to dejstvo kaže, da sta bila Slovenca, saj če bi bila nemške narodnosti, bi obvezno morala biti člana Kulturbunda. Predlaga, sa sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne. V obrazložitvi navaja, da je sledila napotilu Ministrstva za pravosodje in upravo, ki je odpravilo odločbo v delu, v katerem je bil zavrnjen tožnikov zahtevek na izrek ničnosti odločbe o zaplembi nepremičnin pokojnemu očetu.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

Tožena stranka je o zadevi res odločila na podlagi in v skladu z izraženim pravnim mnenjem Ministrstva za pravosodje in upravo v odločbi, s katero je pod tč. 1 izreka odločila, da je za odločanje o ničnosti odločbe okrajne zaplembene komisije pristojna skupščina občine in ne upravni organ. Toda takšno stališče nima podlage v predpisih.

Odločbo z dne 31.8.1945 je izdala okrajna zaplembena komisija na podlagi določb 1. in 2. točke 1. člena odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 - odlok AVNOJ). Organi, pristojni za izvedbo teh zaplemb, so bili določeni v 3. členu zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45 - Zakon o konfiskaciji); na prvi stopnji so to bile okrajne in mestne zaplembene komisije, ki jih je postavljal okrajni oziroma mestni narodni odbor. Proti sklepu okrajne komisije je imela nezadovoljna stranka pravico do pritožbe v roku 8 dni na ravno tako komisijo pri okrožnem narodnem odboru. Iz podatkov spisa je razvidno, da se je pokojni ... pritožil zoper zaplembeno odločbo in o tej pritožbi je odločila okrožna zaplembena komisija z odločbo z dne 7.2.1946. Tako sestava kot postavitev komisij in dvoinštančni postopek kažejo na to, da so bile te komisije upravni organi. Ker danes noben upravni organ ni pristojen za zaplembe, se stvarna pristojnost za odločitev o predlogu stranke, da se upravna odločba izreče za nično, ugotovi po splošnih pravilih postopka in po organizacijskih predpisih, kar pomeni, da je to pristojnost upravnega organa in ne skupščine občine. V obravnavani zadevi je tako na prvi stopnji o tožnikovem predlogu odločal stvarno nepristojni organ. Ker zoper odločbo, ki jo izda skupščina družbenopolitične skupnosti na prvi stopnji ni pritožbe, (226. člen ZUP), je z odločanjem stvarno nepristojnega organa bila kršena tožnikova z ustavo zagotovljena pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS). Le z zakonom je namreč lahko določeno, da v posameznih upravnih zadevah pritožba ni dovoljena. V konkretnem primeru ne gre za navedeno izjemo, zato je izpodbijana odločba iz tega razloga nezakonita.

V ponovnem postopku bo torej o tožnikovem predlogu za izrek ničnosti odločbe o zaplembi premoženja moral odločiti pristojni upravni organ. Glede na to, da je o zadevi na prvi stopnji odločal stvarno nepristojni organ, sodišče tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino, ni obravnavalo, ker bo o zadevi moral najprej odločiti pristojni upravni organ.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča nezakonita iz razloga 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je tožbi ugodilo in sporno odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena istega zakona. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).