Jedro

Prispevek, katerega objavo želi doseči v tem pravdnem postopku, pomeni že odgovor na odgovor(e) na njegov prispevek. S tem resda delno dopolnjuje prvotno sporočilo, a bistva (jedra) prvotnega, že objavljenega sporočila ne spreminja oziroma bistvena vsebina nadaljnjega prispevka obravnava isto, javnosti že predstavljeno temo. To pa pomeni, da v interesu javnosti ni (več) nadaljnje predstavljanje informacij o isti temi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se se pritožbi tožene stranke ugodi in se tožbeni zahtevek zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki kot odgovorni urednici medija O. naložilo objavo tožnikovega odgovora v prvi naslednji številki časopisa v rubriki „Pisma“.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da tožnik s tožbo zahteva objavo svojega osebnega mnenja in izpostavlja vprašanje, ali lahko osebno mnenje posameznika predstavlja tako pomemben in nujen element demokratičnega odločanja o javnih zadevah, da je poseg v avtonomijo medijev utemeljen in sorazmeren in ali je bil z objavljenim člankom, na katerega tožnik veže zahtevani odgovor, prizadet javni interes. Tega tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal, ker ni bil. Tožnik si je po ugotovitvah sodišča druge stopnje lahko ustvaril svoje mnenje ravno zato, ker pozna dejstva – predpise in ravno zato je njegovo stališče tako pomembno, da je nujen pogoj za demokratično odločanje in s tem poseg v ustavne pravice medija po 39. členu Ustave sorazmeren in utemeljen. Sodišče je torej utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo ad personam oziroma glede na to, kdo zahteva objavo odgovora in ne, kaj je vsebina zahtevanega besedila. Vendar pa je njegovo stališče še vedno le osebno mnenje posameznika, ki po svoji vsebini nikakor ne more predstavljati nujnega pogoja za demokratično odločanje o javnih zadevah. Javni interes po objektivni, pravočasni in vsestranski informiranosti ne bo prizadet, demokratično odločanje o javnih zadevah pa ne ogroženo, če bodo bralci časopisa ostali brez prisilno objavljenega osebnega mnenja posameznika. Sodišče vrednoti tožnikovo mnenje in stališče in ga povzdigne v „dokazljive navedbe“, v pismu tožnika pa prepozna „objektivnost podanih informacij,“ za kar ni podlage v spisu. Razlaga pravice do odgovora, ko sodišče sam obstoj pravice veže na osebo tistega, ki to zahteva, ne le, da nima podlage v zakonu, je celo zelo nevarna. Tožnikovo mnenje in stališče ni nič bolj pomembno od kogarkoli drugega – v vsakem primeru pa gre za mnenje in stališče ne glede na vsebinsko kvaliteto mnenja ali kdo ga podaja. Tožena stranka opozarja na dikcijo 42. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) in sodno prakso, ki celo zahtevke državnih organov, ki nesporno in po definiciji zagotavljajo javni interes, restriktivno obravnava glede presoje, ali je sodno odrejena objava zahtevanega odgovora res tako pomembna in nujna za demokratično odločanje o javnih zadevah. Nadalje še opozarja, da pravica do odgovora ni sredstvo ali ena izmed oblik izvrševanja svobode izražanja posameznika. Pravica do odgovora pravzaprav s svobodo izražanja nima nobene zveze. Nasprotno, pravica do odgovora pomeni omejevanje svobode izražanja medija, do katerega lahko pride samo v primerih, določenih v 42. členu ZMed, ti pa se zelo restriktivno presojajo, če se razlagajo ustavnopravno pravilno, sorazmerno in v skladu z namenom instituta. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče odločilo ravno nasprotno in to bi pomenilo, da morajo mediji objavljati odgovore posameznikov, kadar bodo ti želeli v pismih bralcev objaviti svoje mnenje ali lastno stališče do neke družbeno aktualne problematike. Pravica do odgovora in popravka nista pravici dostopa do medijev, pač pa omejitev svobode izražanja medija. V nasprotnem primeru bi posamezniki preko instituta odgovora postali souredniki medija in kreirali programske vsebine medija. Zahtevani odgovor v konkretnem primeru je ravno to. Oblikovan je kot kakšen članek prostočasnega novinarja. Bistvo članka po svoji vsebini pa je (le) v mnenju posameznika. Pravica do odgovora ni pravica dostopa do medijev, s katero bi posamezni družbeno angažirani občan lahko namesto medija samega oziroma njegovega odgovornega urednika kreiral programske vsebine in članke v mediju. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da, ugodi pritožbi tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pravilno upoštevali vsebinsko razliko med pravico do popravka in pravico do odgovora; medtem ko je prva v interesu prizadetega posameznika (prvi odstavek 26. člena ZMed), je druga dana v javnem interesu – zaradi zagotavljanja objektivne, vsestranske in pravočasne informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah (prvi odstavek 42. člena ZMed). Odgovor je nadalje v drugem odstavku 42. člena ZMed opredeljen kot „odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji.“ S tem se pravica do odgovora omejuje na navedbe o dejstvih (tako v sami informaciji kot v odgovoru), ne pa tudi na navedbe različnih mnenj in stališč o zadevah, pa četudi gre za zadeve, ki so v javnem interesu.

7. Tožnik ne zatrjuje prizadetosti lastne pravice ali interesa, pač pa zahteva objavo odgovora v javnem interesu. Ta interes je prikazoval kot vprašanje racionalne porabe javnih sredstev oziroma nadzor racionalnosti porabe javnih sredstev in smotrnost ter zakonitost delovanja občinskih organov ter informiranost javnosti, da so obstajale tudi druge (cenejše) rešitve glede izgradnje vrtca v občini. Sodišče prve stopnje je temu sledilo (stran 8 obrazložitve sodbe), prav tako pa tudi sodišče druge stopnje (stran 3). Glede na to da je bil članek objavljen v lokalnem (občinskem) glasilu, namenjenem predvsem obveščanju prebivalcev te občine o (lokalnih) dogodkih, se tudi „javni interes“ ocenjuje kot interes predvsem teh ljudi; ob takem pojmovanju se je treba strinjati, da so informacije o izgradnji vrtca v občini in stroških v zvezi s to investicijo lahko toliko pomembni, da pomenijo „javno zadevo“ v smislu prvega odstavka 42. člena ZMed.

8. Pravilno pa opozarja revizija, da pravica do objave odgovora ni pravica dostopa do medijev. Posameznik ne more sklicujoč se na pravico do odgovora doseči objavo svojih prispevkov, pa četudi se nanašajo na javne zadeve. V nasprotnem primeru bi namreč dosegel reguliranje in vsiljevanje programskih vsebin medijem. Temu pravica do odgovora ni namenjena. V takem primeru namreč pravica do odgovora trči v prav tako ustavnopravno zavarovano pravico do svobode izražanja (svobodnega izražanja različnih oblik javnega obveščanja). Zato že zakon sam, še v večji meri pa sodna praksa pri njunem varstvu opredeljujeta in iščeta ustrezno ravnovesje med tema pravicama. Zato pravica do odgovora nastopi (šele) tedaj, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo z dokazljivimi navedbami ali poenostavljeno povedano, ko prvotno podana informacija terja reakcijo v smeri njene dopolnitve. Ob tem pa se izkaže za pomembno ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da se je tožnik že imel možnost izjaviti o bralcem glasila pomembni temi (financiranje izgradnje vrtca za predšolske otroke v občini) v prispevku, objavljenem v junijski številki glasila. Prispevek, katerega objavo želi doseči v tem pravdnem postopku, tako pomeni že odgovor na odgovor(e) na njegov prispevek. S tem odgovorom resda delno dopolnjuje prvotno sporočilo, a bistva (jedra) prvotnega, že objavljenega sporočila, ki je po ugotovitvah sodišča druge stopnje v izražen v pomislekih na poročilo nadzornega odbora o zakonitosti in racionalnosti v zvezi z gradnjo vrtca, ne spreminja oziroma bistvena vsebina nadaljnjega prispevka obravnava isto, javnosti že predstavljeno temo. To pa pomeni, da v interesu javnosti ni (več) nadaljnje predstavljanje informacij o isti temi. Sicer pa ob analizi tožnikovega prispevka sodišče prve stopnje (stran 11 obrazložitve) samo, čeprav ocenjuje, da tožnik z dokazljivimi navedbami bistveno zanika, popravlja in bistveno dopolnjuje navedbe o dejstvih in podatkih v štirih objavljenih informacijah, pride do zaključka, da je takšnih navedb (v primerjavi s prispevki v septembrski številki glasila) le malo, kar pa po drugi strani potrjuje pravilnost navedb tožene stranke v reviziji, da je prispevek (vsaj v pretežnem delu) stališče in mnenje tožnika, resda glede na njegovo profesionalnost poznavalca določenega strokovnega področja, kar pa narave prispevka ne spreminja. V tem revijsko sodišče tudi spreminja materialnopravno oceno narave odgovora, katerega objavo zahteva tožnik in s tem na drugi strani pritrjuje utemeljenosti revizijskih navedb.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.