Jedro

Tožena stranka, ki je bila seznanjena z nastankom taksne obveznosti, bi morala v predlogu za taksno oprostitev navesti, da razpolaga z likvidnostnimi sredstvi. Prav tako bi morala (v predlogu ali dopolnitvi predloga) pojasniti svoje nadaljnje ravnanje, tj. zakaj bo oz. je porabila ta likvidnostna sredstva (podati bi morala konkretnejše navedbe o vrstah svojih že zapadlih obveznosti) ter zakaj je takšno ravnanje nujno potrebno za njeno poslovanje. Vsega tega pa tožena stranka ni storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek v višini 6.525,00 EUR (I. točka izreka) ter podrejena predloga za obročno plačilo in odlog plačila te sodne takse (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženo stranko delno oprosti plačila sodne takse do zneska 44,00 EUR in ji v plačilo naloži preostanek sodne takse oz. podredno, da ugodi njenemu predlogu za obročno plačilo sodne takse oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Določba tretjega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) omogoča taksno oprostitev pravni osebi le, kadar ta nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Po prvem odstavku 12.b člena ZST-1 se pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke iz tretjega odstavka 11. člena tega zakona upoštevajo podatki o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah in o stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih. Trditveno in dokazno breme o pogojih za oprostitev je bilo na toženi stranki (prim. 212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa stanja na transakcijskem računu tožene stranke, odprtega od 5. 6. 2021 v Litvi, ugotovilo, da je tožena stranka ob nastanku taksne obveznosti (ob vložitvi pritožbe) in ob vložitvi predloga za taksno oprostitev (7. 12. 2021) razpolagala z likvidnimi sredstvi nad 10.000,00 EUR ter je torej v predlogu za taksno oprostitev neresnično navedla, da z likvidnimi sredstvi ne razpolaga. Nadalje je ugotovilo, da so se njena sredstva bistveno zmanjšala z odlivi 22. 12. 2021, 23. 12. 2021 in 16. 2. 2022 (slednji odliv se nanaša na čas po prejemu poziva sodišča na predložitev podatkov o transakcijskem računu v tujini), tako da so na koncu znašala le še 162,19 EUR. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je v predlogu navedla, da z denarnimi sredstvi v višini sodne takse ne razpolaga, ker je morala v kratkem obdobju poravnati svoje visoke že zapadle obveznosti. Takšna navedba (ki je tudi sicer prvič podana šele v pritožbi in je zato neupoštevna)1 je prepavšalna. Ker obveznost plačila sodne takse ni podrejena vsem ostalim obveznostim predlagatelja taksne oprostitve, samo dejstvo obstoja (že zapadlih) obveznosti še ne zadostuje za ugotovitev, da tožena stranka takse ni mogla plačati oziroma da bi bila z njenim plačilom ogrožena njena dejavnost. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, bi morala tožena stranka, ki je bila seznanjena z nastankom taksne obveznosti, v predlogu za taksno oprostitev navesti, da razpolaga z likvidnostnimi sredstvi. Prav tako bi morala (v predlogu ali dopolnitvi predloga) pojasniti svoje nadaljnje ravnanje, tj. zakaj bo oz. je porabila ta likvidnostna sredstva (podati bi morala konkretnejše navedbe o vrstah svojih že zapadlih obveznosti) ter zakaj je takšno ravnanje nujno potrebno za njeno poslovanje. Vsega tega pa tožena stranka ni storila.

6. Sklep VSL I Cpg 312/2021, na katerega se sklicuje pritožnica, glede odločilnih okoliščin ni primerljiv z njenim primerom. V primerjani zadevi je bilo ugotovljeno le, da taksna zavezanka nima dovolj sredstev na tekočih računih, da bi lahko plačala sodno takso, zaradi česar bi bilo enkratno plačilo sodne takse lahko grožnja nemotenemu poslovanju. V konkretni zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je pritožnica ob nastanku taksne obveznosti in vložitvi predloga za taksno oprostitev razpolagala z denarnimi sredstvi za plačilo sodne takse, šele po tem pa je zmanjšala svoja likvidna sredstva, pri čemer v zvezi s tem ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep neobrazložen in da se ga ne da preizkusiti, ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo finančnega stanja tožene stranke tako v trenutku nastanka taksne obveznosti in vložitve predloga za taksno oprostitev kot tudi v trenutku presojanja utemeljenosti predloga. Sodišče prve stopnje se je v točki 6 obrazložitve do tega izčrpno opredelilo in pravilno navedlo, da bi morala tožena stranka pojasniti, kaj je plačevala z odlivi in navesti, da so bili ti odlivi nujno potrebni za obstanek njenega poslovanja.

8. Ustavna pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS je stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesni predpostavki, ustrezno zagotovljena preko določb II. poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks. Tožena stranka tako v pritožbi pravilno navaja, da je namen oprostitve plačila sodne takse omogočiti dejanski dostop do sodišča in preprečiti, da morebitno slabo finančno stanje in višina sodnih stroškov ni nepremostljiva ovira za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Vendar pa o tem, ali je taksni zavezanec zmožen plačila sodne takse ali ne, odloča sodišče skladno z določbami ZST-1, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. In le v primeru, da sodišče ugotovi, da obstojijo pogoji za oprostitev, obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse, je taksni zavezanec zaradi nezmožnosti za (takojšnje) plačilo sodne takse, le-te tudi oproščen oz. mu je naloženo obročno plačilo ali odlog plačila.2

9. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni upravičena niti do oprostitve plačila sodne takse niti do njenega obročnega plačila oz. odloga plačila. Ker je bil predlog tožene stranke zavrnjen že iz teh razlogov, se višje sodišče do preostalih pritožbenih navedb (glede premoženjskega stanja tožene stranke) ni opredeljevalo.

10. Po navedenem in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 Prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. 2 Glej tudi sklep VSL Cst 41/2021.