Jedro

Vaje kandidatov za policiste, katere namen je bil, da se privadijo občutku, ko je policist obkoljen, ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti, saj je šlo za tveganje za nastanek poškodb, ki je razmeroma majhno in ne prav pogosto ter pri usposabljanju policistov še sprejemljivo, saj mora odrasla oseba, ki se odloči za tak poklic, sprejeti tudi določeno mero tveganja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2. Tožnik se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je šlo za opravljanje dejavnosti s povečanim tveganjem za nastanek poškodb. Vaja je postala nevarna, ko ga je drug kandidat nepričakovano udaril v predel nosu. Delodajalec je zato za škodo objektivno odgovoren. Okoliščine so bile takšne, da poškodb tudi ob ustrezni skrbnosti, pazljivosti in usposobljenosti ni bilo mogoče predvideti, pričakovati, nadzorovati oziroma preprečiti. Ostali kandidati so dobili izrecno navodilo, da ga morajo udarjati. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodne prakse, po kateri je treba za nevarno dejavnost šteti vajo policistov, ki je želela v kar največji meri simulirati realne okoliščine (sodba VDSS Pdp 822/2010). Poleg te sodbe je potrebno slediti tudi sklepu Pdp 706/2009 in sodbi Pdp 1376/2010, ki pod določenimi pogoji opredeljujeta vadbo samoobrambe kot nevarno dejavnost. Citirane odločbe so kasnejšega datuma kot odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Opozarja na sklep VS RS VIII DoR 141/2010. Sklicevanje na „doktrino globokih žepov“ in korporacijski učinek je neprimerno. Zmotno je sodišče ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede subjektivne odgovornosti. Delodajalec kandidatom ni podal ustreznih in natančnih navodil glede načina izvajanja konkretne vaje. Navodila, da naj bodo udarci primerni, ni mogoče šteti za natančno navodilo. Udeleženci niso dobili navodil kako vajo opraviti na način, da se izognejo morebitnim poškodbam. Delodajalec vaje tudi ni ustrezno nadzoroval, niso bili opozorjeni na nepravilnosti. Delodajalec je grobo kršil Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, predvsem 4. člen. O ustreznosti izvedbe konkretne vadbe bi moral mnenje podati tudi predlagani izvedenec iz varstva pri delu, saj sodišče nima strokovnega znanja o pravilnem izvajanju vadbe samoobrambe. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na prvi stopnji ugotovljenih dejanskih okoliščin historičnega dogodka, v katerem se je tožnik poškodoval, pritožba ne izpodbija. Tako ni (več) sporno, da se je tožnik poškodoval 15.12.2008 pri pouku samoobrambe, ko so kandidati za policiste izvajali vajo, katere namen je bil, da se privadijo občutku, ko je policist obkoljen. Ko je bil tožnik v vlogi policista in ga je obkolilo 6 do 7 sošolcev, ki so dobili navodila, naj ga s plosko roko udarjajo od pasu navzgor, udarci naj bodo kontrolirani in zlasti v predel glave blagi, tožnik pa navodilo, naj se pred udarci ščiti z rokami in skuša čimprej priti iz množice, je prišlo do nenamernega udarca sošolca. Tožnik je v posledici utrpel zlom nosu.

6. Glede na opisane okoliščine je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka materialnopravno pravilna. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, vseobsežni in pravilni, tako da se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in bo v nadaljevanju le še odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Tudi po prepričanju višjega sodišča opisane vaje ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Objektivna odgovornost je izjema od splošnega pravila o krivdni odškodninski odgovornosti in je bila uzakonjena zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti, previdnosti in upoštevanju varnostnih navodil ni mogoče nadzorovati in ne odvrniti škode, ki iz njih izvira, pri čemer mora biti verjetnost nastanka (relativno velike) škode neobičajno povečana. Ali je neko opravilo nevarna dejavnost se ne presoja po tem, ali je bilo nevarno v konkretnem primeru, temveč, ali je nevarno vselej. Merilo za presojo nevarnosti je abstrakten primer, pri katerem je vse opravljeno tako, kot je treba, pa iz dejavnosti vseeno izvira povečana nevarnost za nastanek škodne posledice. V primerih, ko dejavnost postane nevarna zaradi opustitve skrbnosti ali varnostnih pravil imetnika, je odškodninska odgovornost lahko le krivdna. Objektivna odškodninska odgovornost je pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, da je kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. 8. V okoliščinah konkretnega primera udarec sošolca v glavo tožnika ni bil nepričakovan in nekontroliran. Da je bil udarec izven tožnikove volje in vpliva, za razsojo ali je podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca – zavarovanca tožene stranke, ni relevantno. Dejavnost, za katero je potrebno presoditi, ali je bila nevarna, sodi v sfero tožnikovega delodajalca, ne tožnika. Z vidika odškodninske odgovornosti bi bila njegova ravnanja upoštevna pri ugotavljanju morebitnega soprispevka k nastanku škode (171. člen Obligacijskega zakonika – OZ) ali delne ali popolne oprostitve odgovornosti tožnikovega delodajalca po načelu vzročnosti (153. člen OZ), kar pa ni bilo niti zatrjevano. Za vprašanje, ali gre za objektivno odgovornost tožnikovega delodajalca, tudi ni relevantno, kako je inštruktor vajo nadzoroval. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega, da je šlo za tveganje, ki je razmeroma majhno in ne prav pogosto ter pri usposabljanju policistov še sprejemljivo, saj mora odrasla oseba, ki se odloči za tak poklic, sprejeti tudi določeno mero tveganja.

9. Na sodbo VDSS Pdp 822/2010 se je tožnik skliceval že tekom postopka na prvi stopnji in mu je že prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da v njej zavzeto stališče ni skladno z novejšo prakso Vrhovnega sodišča RS. Res je sicer, da Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije tožene stranke zoper citirano sodbo (1), vendar pa po presoji višjega sodišča to ni odločujoče za obravnavani primer. Konkretne okoliščine obravnavanega primera se namreč v znatni meri razlikujejo od okoliščin, v katerih je utrpel poškodbo tožnik v zadevi Pdp 822/2010. V slednji gre za poškodbo, ko se je skušalo v kar največji meri simulirati realne okoliščine pri aretaciji. V obravnavanem primeru pa je šlo za vajo, ki je bila precej daleč od resnične situacije. Namen vaje je bil, da se kandidat za policista privadi občutku, ko je obkoljen od več oseb. Udarci so bili lahki, predvsem po glavi, vaja ni bila selektivna ali ocenjevalna, izvajala se je kontrolirano. Inštruktor T. je izpovedal, da je bil vtis oziroma psihični občutek zgolj 5 % tistega, kar se dogaja v resnični situaciji. Ni torej šlo za simulacijo situacije, ko bi nasilna množica ljudi udarjala policista in mu skušala preprečiti uradno dejanje, kot skuša prikazati pritožba.

10. Sklicevanje pritožbe na odločbi Pdp 706/2009 in Pdp 1376/2010 pa je zgolj pavšalno, zato konkretnejšega odgovora, kot ga je navedlo že prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ne terja. Pritožbeno sodišče dodaja zgolj, da gre za sodbi višjih sodišč, ki očitno na Vrhovnem sodišču nista bili preizkušeni. Na „doktrino globokih žepov“ oziroma korporacijski učinek se je sodišče prve stopnje sklicevalo, ko je komentiralo druge zadeve, ne tožnikove. Tako sklicevanje prvostopenjskega sodišča sicer ni bilo potrebno, saj bi bila sodba povsem ustrezno utemeljena tudi brez njega, na pravilnost izpodbijane sodbe pa ni vplivalo.

11. Trditev, da delodajalec v konkretnem primeru ni podal ustreznih in natančnih navodil glede izvajanja vaje, s katerimi je tožnik skušal utemeljiti krivdno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke, ni uspel dokazati. Po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča se je vaja izvajala po približno 5 do 6 mesecih usposabljanja, ko so kandidati za policiste že imeli določeno znanje in izkušnje, potekala je organizirano, vajo je ves čas spremljal usposobljen inštruktor, ki je udeležencem dal jasna navodila kako in kam naj udarjajo (le s plosko roko, ne močno, nad pasom), udeleženci so navodila spoštovali, inštruktor je domišljeno oblikoval skupine, udeleženci vaje so bili polnoletne osebe, ki so se odločile usposabljati za poklic policista. Navodila so bila dana očitno z namenom preprečitve poškodb. Kakšna dodatna navodila bi inštruktor še lahko dal, ni jasno. Če bi dobil tožnik navodilo, naj se aktivno brani, bi bila možnost nastanka poškodb kvečjemu večja, saj če bi vračal udarce, si ne bi mogel ščititi glave z rokami, kot mu je bilo naročeno. Čeprav je bilo vajo težko nadzorovati, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je inštruktor vajo ves čas nadzoroval. Na možnost udarca, za katerega tožnik nikoli ni zatrdil, da je bil v nasprotju z danimi navodili, pa nadzor ne vpliva. Delovni proces je bil glede na opisane okoliščine ustrezno prilagojen. Tožeča stranka ni podala nobenega konkretnega očitka, kaj naj bi delodajalec še naredil, da bi bilo izvajanje vaje bolj varno.

12. Tudi s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem za varnost pri delu, sodišče prve stopnje ni storilo očitanih kršitev (zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in kršitev postopka). Pravilno je obrazložilo, da izvedba dokaza ni bila potrebna, saj niso bila sporna tehnična ali druga strokovna vprašanja s področja varstva pri delu, glede katerih sodišče nima znanja. Dejanske okoliščine primera je sodišče popolno ugotovilo in na podlagi njih naredilo pravilne zaključke glede uporabe materialnega prava, kar je v domeni sodišča, ne pa izvedenca.

13. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, prvo sodišče ni zagrešilo, je drugostopenjsko sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih tožnik sam, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) VIII DoR 141/2010 z dne 17.5.2011