Jedro

Tožena stranka je dokazala utemeljen poslovni (organizacijski oziroma ekonomski) razlog iz 1. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni pa dokazala razloga oziroma kriterija, ki ga je sama določila za izbiro delavca, ki mu bo podana redna odpoved, to je dejstva, da je imela tožnica med vsemi zaposlenimi najvišje prevozne stroške v povezavi z zmanjšanim obsegom poslov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz poslovnega razloga, nezakonita.

Tudi v primeru, če bi tožena stranka dokazala, da so bili tožničini prevozni stroški največji, ker je delala skrajšani delovni čas (zaradi bolniškega staleža), to ne bi bil primeren kriterij oziroma utemeljen razlog, na podlagi katerega je tožena stranka določila tožnico kot presežno delavko izmed več delavcev na delovnem mestu varnostnika. Tožnica je imela določen skrajšani delovni čas zaradi bolezni, zato bi uporaba opisanega kriterija višine stroškov za prihod na delo in z dela ob upoštevanju števila prihodov na delo (ki je seveda večje, če delavec dela skrajšani delovni čas štiri ure dnevno kot če dela v turnusu po 12 ur), pomenila kršitev prepovedi diskriminacije po 3. odstavku 6. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2009, ki jo je tožena stranka izdala 24. 5. 2013 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 29. 12. 2013, ampak še vedno traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2009 (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 29. 12. 2013 do poziva nazaj na delo, priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati bruto mesečna nadomestila plače skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2009, po odvedbi davkov in prispevkov tožeči stranki pa izplačati ustrezne neto zneske nadomestil plače, zmanjšane za prejeto odpravnino in prejeta nadomestila za brezposelnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne neto razlike od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek III. točke izreka); - zavrnilo, kar je tožeča stranka iz tega naslova zahtevala več oz. drugače (plačilo brez upoštevanja že plačane odpravnine in nadomestila za brezposelnost) (drugi odstavek III. točke izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki: * obračunati sorazmerni del regresa za leto 2013 v bruto znesku 65,31 EUR, odvesti davek, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila; * izplačati zakonske zamudne obresti od neto zneska, obračunanega od 548,56 EUR bruto, za čas od 2. 7. 2013 do 20. 11. 2013; * izplačati zakonske zamudne obresti od neto zneska, obračunanega od 65,31 EUR bruto, za čas od 2. 7. 2013 do 15. 1. 2014, vse v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek IV. točke izreka); - zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več oz. drugače (zamudne obresti za čas od 1. 7. do 2. 7. in zamudne obresti od bruto zneska) (drugi odstavek IV. točke izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v višini 570,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Tožena stranka je dokazala, da sta ji bili v letu 2013 odpovedani dve pogodbi za varovanje ljudi in premoženja, in sicer s strani MNZ za objekt na lokaciji A. 8 in s strani družbe B. za objekt na lokaciji C. in D., zaradi česar se ji je obseg dela in potreba po zaposlenih na delovnem mestu varnostnik - receptor zmanjšala. Tožena stranka je dokazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zaključek naslovnega sodišča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala zatrjevanega razloga oz. kriterija, na podlagi katerega se je odločila, da med vsemi svojimi zaposlenimi odpove pogodbo o zaposlitvi ravno tožnici, je neutemeljen oziroma nezakonit. V konkretnem primeru je nesporno, da gre za t.i. individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da toženi stranki ni bilo potrebno izdelati kriterijev, ki veljajo za t.i. kolektivne odpuste. V kolikor toženi stranki ni bilo potrebno uporabiti formalnih kriterijev za izbiro presežnega delavca, ni mogoče zaključiti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker naj tožena stranka ne bi dokazala kriterijev, ki jih je interno oblikovala, da je določila presežnega delavca. V kolikor ni potrebno uporabiti kriterijev za določitev presežnega delavca, ni mogoče zaključiti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker domnevno nisi uspel dokazati kriterija za izbiro. Dejstvo je, da je delodajalec pri izbiri, kateremu delavcu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, pri t. i. individualnih odpustih omejen z določbo 4. odstavka 83. člena ZDR-1, po kateri je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna. Po 1. odstavku 6. člena ZDR je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je trdila, da je tožnico izbrala iz razloga, ker je zanjo predstavljala največji strošek dela (stroški prihoda in odhoda iz dela) v primerjavi z ostalimi delavci na istem delovnem mestu. Tožnica ni trdila, da je izbrani kriterij diskriminatoren, temveč le, da tožena stranka ni upoštevala dejstva, da določeni delavci prihajajo iz bolj oddaljenih krajev. Dejstvo, da izbrani kriterij, in sicer višina stroška dela, ni diskriminatoren, je nesporno, saj ne temelji na narodnosti, rasi ali etničnem poreklu, nacionalnem in socialnem poreklu, spolu, barvi kože, zdravstvenem stanju, invalidnosti, veri ali prepričanju, starosti, spolni usmerjenosti, družinskem stanju, članstvu v sindikatu, premoženjskem stanju ali drugi osebni okoliščini. Dejstvo ali je tožena stranka uspela dokazati izbrani kriterij in sicer ali dejansko tožnica prestavlja najvišji strošek dela ali ne, je nepomembno, saj toženi stranki ni bilo potrebno izbrati kriterija in ga posledično ni dolžna tudi dokazati oz. izkazati pravilnost izračunov. Kljub navedenemu pritožba ob tem opozarja na določene neutemeljene oz. nelogične zaključke naslovnega sodišča, podane v obrazložitvi napadene sodbe. Ne drži ugotovitev naslovnega sodišča, da je direktor tožene stranke izpovedal, da so se nekateri delavci vozili tudi iz bolj oddaljenih krajev, kot npr. iz E. in F.. Direktor je le izpovedal, da so nekateri delavci prihajali na delo iz F. ali E., vendar to še ne pomeni, da je s tem rekel, da so prihajali iz oddaljenejših krajev. Vsi navedeni kraji so približno enako oddaljeni od G.. Pri tem pa je naslovno sodišče popolnoma spregledalo, da je kriterij za določitev višine stroška poleg oddaljenosti tudi število prihodov na delo. Tožena stranka je pojasnila, da je imela tožnica najvišje število prihodov na delo, ker so primerljivi delavci opravljani 12 urni delavnik (potrebno sorazmerno manjše število prihodov na delo). Ugotovitev naslovnega sodišča, da je bila tožnica v obdobju od 15. 12. 2012 do 30. 4. 2013 v bolniškem staležu in da zato niso v tem obdobju nastali prevozni stroški, je neutemeljena in popolnoma neumestna. Tožena stranka je ugotavljala višino stroškov prihoda in odhoda na delo upoštevaje zgolj dve postavki in sicer oddaljenost od sedeža družbe in število prihodov. Pri tem ni upoštevala, ali je posamezni delavec v bolniški ali ne. V kolikor bi tožena stranka upoštevala, da je posamezni delavec na bolniški in da ji zaradi tega ne bodo nastali stroški, bi to predstavljalo diskriminatorni razlog. Ugotovitev naslovnega sodišča, da je zaradi odpovedi pogodb o varovanju oz. zmanjšala naročil postalo nepotrebno delo zgolj sedem delavcev in ne dvanajst, kot to trdi tožena stranka, je nepomembna in neutemeljena. Naslovno sodišče je namreč spregledalo dejstvo, da je tožena stranka sama poskrbela, da je našla delo za pet delavcev, ki bi jim sicer morala tudi odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi upada naročil oz. odpovedi predmetnih pogodb o varovanju. Pritožba opozarja na zmoten zaključek naslovnega sodišča, podan v 11. točki obrazložitve napadene sodbe. Tožena stranka tožnice ni izbrala iz razloga, ker je imela skrajšani delovni čas zaradi bolezni. V kolikor bi posamezni delavec, ki bi opravljal delo 8 ur na dan (ne skrajšan delovni čas, ampak polni), prihajal na delo iz oddaljenejšega kraja od tožnice, bi slednji za toženo stranko predstavljal višji strošek. Dejstvo, ali je tožena stranka opravljala skrajšani delovni čas zaradi bolezni, je nepomembno in ni bil izbirni kriterij. Glede na navedeno toženi stranki ni moč očitati posredne ali neposredne diskriminacije na podlagi 3. odst. 6. člena ZDR-1. Tožnica pri izbiri kriterija ni trdila, da je bila podana diskriminacija in je navedeno zmotno ugotovilo naslovno sodišče brez ustrezne trditvene podlage. Tožena stranka je dokazala, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bil v njenem bolezenskem stanju, niti v tem, da se je seznanila s predlogom zdravnice tožnice, da bi se ta deloma upokojila oz. pridobila določeno stopnjo invalidnosti. Tožnica je na naroku dne 4. 2. 2014, ko je bila zaslišana, na izrecno vprašanje svoje pooblaščenke izpovedala, da tožena stranka ni vedela za njeno diagnozo in zdravstveno stanje. V kolikor tožena stranka ni vedela za diagnozo tožnice oz. njeno zdravstveno stanje, le to ne more biti razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev naslovnega sodišča, da tožena stranka ni uspela ovreči očitkov, da je v letu 2013 na novo zaposlovala varnostnike, je neutemeljena in popolnoma brezpredmetna. Tožnica je trdila, da je tožena stranka v času od 1. 1. 2013 dalje zaposlovala nove delavce za dejansko enako delo kot ga opravlja tožnica. Tožnica torej niti ni trdila, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce v obdobju, ko je postalo nepotrebno delo tožnice, temveč prej. Ker se pogoji za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojajo na dan podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je brezpredmetno, če je pred nastankom teh pogojev oz. razlogov (odpovedi dveh pogodb o varovanju) tožena stranka zaposlovala nove delavce ali ne. Glede delavcev H.H., I.I. in J.J. tožnica ni podala trditev, da jim je tožena stranka spremenila pogodbe za določen čas v nedoločen čas v času, ko ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Direktor tožene stranke je na zaslišanju potrdil, da pogodb za določen čas niso podaljševali, razen enemu delavcu zaradi transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Ne glede na zgoraj navedeno pa naslovno sodišče ne poda zaključka, kako vpliva dejstvo, da tožena stranka domnevno ni uspela ovreči očitka, da je v letu 2013 na novo zaposlovala varnostnike, na samo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodba je v tem delu neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Nelogične so ugotovitve naslovnega sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je v letu 2013 s tremi delavci sklenila sporazume o prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve niti da trem delavcem, ki so imeli pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pogodbe ni podaljšala. Pritožnica teh navedb tožene stranke sploh ni prerekala. Poleg tega pa naslovno sodišče ni pojasnilo, v čem te njegove ugotovitve vplivajo na domnevno nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. Glede na navedeno je sodba v tem delu neobrazložena in se je ne da preizkusiti. S tem je toženi stranki odvzeta pravica do pravnega sredstva. Ker je tožnici zakonito prenehalo delovno razmerje v decembru 2013, ni upravičena do neizplačane razlike v regresu za letni dopust 2013 v višini 1/12 celotnega regresa za december 2013. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica ne more soglašati z ugotovitvami sodišča I. stopnje, da je bilo dokazano, da sta bili toženi stranki dve pogodbi odpovedani. Tožena stranka kljub zatrjevanju, da s takimi listinami razpolaga, le teh ni predložila v spis. Izjava direktorja, ki je na večino vprašanj odgovarjal z navedbami, da se „dokumenti nahajajo v podjetju in da jih ne bo predložil“, ne more nadomestiti listin, ki (glede na zatrjevanja direktorja) obstajajo. Glede na to, da je tožnica pozivala k predložitvi listin, ki bi izkazovale odpovedi pogodb, ter opozarjala, da odpoved pogodbe ni enaka izteku pogodb zaradi poteka časa, bi tožena stranka listine morala predložiti. Ker tega ni storila, tožena stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato nezakonita že iz tega razloga. Tožnica soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala kriterija, na katerega se je sklicevala v postopku, in sicer da je bil kriterij za določitev posameznika, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, višina potnih stroškov. Tožnica pa je še vedno prepričana, da bi morali biti kriteriji določeni v skladu z določili 17. člena Podjetniške kolektivne pogodbe in 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (o tem tudi sodba VIII Ips 119/2008), in sicer iz razlogov, ki jih je tožnica izpostavila že v pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2014. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13, ZDR-1), ki v 1. alinei 1. odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v 2. odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Upoštevalo pa je tudi določbo 1. odstavka 84. člena ZDR-1, po kateri je v zvezi s podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na delodajalcu, kakor tudi določbo 6. člena ZDR-1 o prepovedi diskriminacije (v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi).

Na podlagi listinskih dokazov in izpovedb tožnice in direktorja tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistvena. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru sicer dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1, da pa tožena stranka ni dokazala razloga oziroma kriterija, ki ga je sama določila za izbiro delavca, ki mu bo podana redna odpoved, to je dejstva, da je imela tožnica med vsemi zaposlenimi najvišje prevozne stroške v povezavi z zmanjšanim obsegom poslov. Zato je pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 24. 5. 2013, nezakonita. Pri tem je upoštevalo zlasti izpoved direktorja tožene stranke, ki je pojasnil, da so pri odločanju o tem, kateremu delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi, upoštevali stroške dela za obdobje 2011, 2012 in 2013, pri čemer je bilo odločilno obdobje v letu 2012 in 2013 in ugotovili, da je prav pri tožnici najvišji strošek v zvezi s prevozom na delo, ker je ta strošek odvisen tudi od števila prihodov na delo, tožnica pa je imela več prihodov na delo kot ostali varnostniki, ker je delala le po štiri ure na dan na podlagi odločbe ZZZS, ostali varnostniki pa so delali dvanajst ur dnevno in so zato imeli manj prihodov na delo ter s tem nižje prevozne stroške. Upoštevalo pa je tudi dejstvo, da tožena stranka v zvezi z uporabo tega kriterija ni predložila nobenih listin, saj je direktor tožene stranke izpovedal, da sicer ima podatke o tem, kakšni so bili stroški pri drugih delavcih v zvezi s prevozom na delo, da pa je to njegova stvar in o tem na sodišču ne bo razpravljal. Glede na vse navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je prav pri tožnici ugotovljen najvišji strošek v zvezi s prevozom na delo, povsem pravilen, zlasti če se upošteva, koliko so znašali stroški za prevoz na delo in z dela, izplačani tožnici v času, ko je delala polni delovni čas pred nastopom bolniškega staleža, ki so razvidni iz plačilnih list, ki jih je predložila tožnica sama, za mesece september, oktober in november leta 2012 (stroški prevoza na delo so znašali 25,41 EUR v septembru, ko je bila tožnica 80 ur na delu in 80 ur na rednem letnem dopustu, 43,89 EUR v oktobru, za redno delo 136 ur, ter 50,82 EUR v novembru 2012, ko je bila ves mesec – 168 delovnih ur – na delu). Dokazna ocena sodišča v zvezi z navedenim vprašanjem je torej povsem pravilna in prepričljiva.

Zlasti pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če bi tožena stranka dokazala, da so bili tožničini prevozni stroški največji ravno iz razloga, ker je delala skrajšani delovni čas (zaradi bolniškega staleža), to ne bi bil primeren kriterij oziroma utemeljen razlog, na podlagi katerega je tožena stranka določila tožnico kot presežno delavko izmed več delavcev na delovnem mestu varnostnika. Tožnica je imela določen skrajšani delovni čas zaradi bolezni, zato bi uporaba opisanega kriterija višine stroškov za prihod na delo in z dela ob upoštevanju števila prihodov na delo (ki je seveda večje, če delavec dela skrajšani delovni čas štiri ure dnevno kot če dela v turnusu po 12 ur) pomenila kršitev prepovedi diskriminacije po 3. odstavku 6. člena ZDR-1. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, da je bil razlog za odpoved očitno bolniški stalež tožnice, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče brez trditvene podlage samo zmotno ugotovilo, da je podana diskriminacija. Določitev kriterija za izbiro presežnega delavca izmed več delavcev na način, za katerega se je odločila tožena stranka, je namreč v očitni povezavi prav z bolniškim staležem tožnice oziroma dejstvom, da je zaradi dela s polovičnim delovnim časom zaradi bolezni imela več prihodov na delo in zato višje stroške za prihod na delo in z dela. Zato tudi pritožbenim navedbam, da ne gre za diskriminatoren kriterij, ni mogoče pritrditi, saj gre v obravnavanem primeru vsaj za posredno diskriminacijo tožnice – delavke v bolniškem staležu v primerjavi z drugimi delavci, ki je bila iz osebnih razlogov (bolezni) postavljena v manj ugoden položaj in izbrana za presežno delavko. Četudi kriterij višine stroškov delavca za prihod na delo sam po sebi kot kriterij za izbiro presežnega delavca ne bi bil sporen, je nedvomno diskriminatoren, kadar se veže na osebno okoliščino, v konkretnem primeru na bolniški stalež delavca, ki bistveno vpliva na uporabo tega kriterija.

Tožena stranka je tožeči stranki nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, poleg tega pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP, 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1/).