Jedro

Dokazno breme, da je napake pravočasno toženec grajal, je na njem. V pritožbi sicer zatrjuje, da so postavke od 1 do 3 in od 17 do 23 dela, ki so nujno potrebna pri sanaciji ostalih ugotovljenih napak, gre za dovoz peska, zemlje, ročnega nakladanja, torej za dela, ki so nujna pri ostalih delih. Razlogovanje tožene stranke je sicer pravilno, da so citirana opravila potrebna pri sanaciji, vendar te trditve niso upoštevne, kajti ta dela se upoštevajo pri sanaciji tistih napak, ki so bile pravočasno grajane. Sodišče prve stopnje pa je izrecno povedalo, da vseh napak pri zunanji ureditvi tožencu ni uspelo dokazati, da je te pravočasno grajal. Tožena stranka je napake odpravila in zadnji račun je bil izdan v zvezi s popravilom žlebov na strehi, to je 20.12.1999. Najpozneje takrat bi torej morala tožena stranka plačati svojo obveznost, zmanjšano za stroške, ki jih je imela z odpravo napak, saj ni bilo več razlogov za zadrževanje plačila, ne pa šele po pravnomočnosti sodbe kot napačno zatrjuje tudi tožena stranka. Tega dne je torej terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo in od tega dne tudi tečejo zamudne obresti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je na dan 20.12.1999 obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 11.468.848,70 SIT, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.240.820,00 SIT. Obe terjatvi je med seboj pobotalo, zato je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr.št. I 17/98 z dne 06.05.1998 obdržalo delno v veljavi in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.228.028,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1999 dalje do plačila. Toženo stranko je obvezalo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 272.908,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 91.356,65 SIT od 06.05.1998 dalje do plačila in od zneska 181.551,35 SIT od 20.02.2004 dalje do plačila. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je terjatev tožeče stranke iz naslova opravljenih gradbenih del po začasni situaciji, ki je postala končna, znašala 15.080.308,70 SIT. Tožena stranka je ugovarjala, da je bilo delo izvedeno z napakami, katere je tudi odpravila. Sporen v tem postopku je bil obseg napak in višina stroškov za njihovo odpravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša obseg napak in višina stroškov za njihovo odpravo 6.852.280,20 SIT. Od tega zneska je tožeča stranka priznala 3.611.460,00 SIT in za ta znesek tudi skrčila tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je štelo, da je v tem obsegu prišlo do materialnopravnega pobota. Za znesek 3.240.820,00 SIT pa je opravilo procesni pobot in je tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 8.228.028,70 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.12.1999 dalje do plačila.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se ne pritožuje zoper ugotovljeno višino terjatve in terjatve tožene stranke ter razlike, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, pritožuje se le na ugotovljeno zapadlost terjatve tožeče stranke, kot jo je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Pritožnik meni, da kljub zmanjšanju zaradi ugotovljene pomanjkljivosti del je terjatev tožeče stranke vsaj v nespornem delu zapadla v plačilo 10.05.1997 in od tedaj dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče je spregledalo oziroma ni upoštevalo določb 3.odst. 4.čl. gradbene pogodbe z dne 18.10.1995, ki pravi, da če naročnik ne ugovarja situaciji se šteje, da je potrjena s potekom sedmih dni od prejema. Sodišče je pri odločanju o zapadlosti terjatve tudi zanemarilo nesporno določilo v 14 situaciji, ki je zaradi prekinitve del postala tudi končna situacija, da gre za končni obračun del in da je po tej situaciji bila tožena stranka dolžna plačati še 15.080.308,70 SIT, kar je zapadlo v plačilo že 01.05.1997, če se upošteva določilo 2.odst. 4.čl. gradbene pogodbe. Tožeča stranka pa je ravno v izogib pogovorom glede zapadlosti plačila rok plačila podaljšala na 10.05.1997, kar je skladno s 1.odst. 63. posebne gradbene uzance, ki določa 15 dnevni rok za plačilo. Ob ugotovitvi, da nesporni znesek situacije znaša 8.228.028,70 SIT ni nobenega dvoma, da ta znesek zapade v plačilo najpozneje 10.05.1997, kot je zahtevala tožeča stranka v tožbi.

Tožena stranka se pritožuje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede posameznih postavk iz izvedenskega mnenja, ko tožencu ni priznalo pobotnega ugovora. Kar zadeva streho spornega objekta je sodišče prve stopnje napačno znesek 1.069.787,60 SIT, ki predstavlja popust, katerega je priznala tožeča stranka odštelo od priznanih stroškov za odpravo pomanjkljivosti napak na strehi objekta. Morebitni popust je v celoti stvar izvajalca del in v njegovi prosti presoji, ali ga bo dal in v kakšni višini, nihče pa ni zatrjeval, da bi bil popust dan zato, ker bi bilo treba odpraviti vse napake oziroma v celoti sanirati streho in nadomestiti žlebove. Poleg tega bi bil popust lahko tudi dan zaradi precejšnje zamude, ki jo je imela tožeča stranka pri izvedbi posameznih del in ker je pokritje strehe ter postavitev žlebov precej obsežno delo in tudi vrednostno visoko ovrednoteno se izkaže, da pomislek sodišča prve stopnje o razlogih, ki naj bi pripeljali do tega, da je bil samo pri tej postavki dan popust, ni na mestu in je popolnoma brezpredmetno pri oceni višine nastale škode. Znižanje cene zaradi nedokončanja del ali pa priznanje popusta na račun napak, ni ena in ista stvar, kar sodišče prve stopnje poudarja skozi celotno izpodbijano sodbo, ko skuša v prid tožniku prikazati, da toženec podaja pobotni ugovor tudi iz naslova del, ki s strani tožeče stranke sploh niso bila opravljena. Zaradi tega sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati popusta pri ugotovitvi zneska do katerega je toženec upravičen iz naslova odprave napak na strehi objekta. Zgolj dejstvo, da popust ni bil priznan nikjer drugje ne dokazuje še ničesar in ne more biti razlog, da je sodišče prve stopnje ravnalo na takšen način. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa sodišče prve stopnje ni navedlo utemeljenih razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni in je zato podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izvedenec je tudi ugotovil, da znaša vrednost sanacije strehe 4.585.057,20 SIT. Sodišče prve stopnje pa je iz tega naslova priznalo le 3.009.676,00 SIT, pri tem pa je prišlo do zaključka, da ni bila potrebna zamenjava vse kritine in vseh žlebov, kot je to navedel izvedenec, ampak približno polovica teh. Iz zapisnika kvalitetnega pregleda z dne 08.08.1997 izhaja, da je potrebna kompletna zamenjava kritine ter žlebov, v pripombah tožeče stranke z dne 26.08.1997 pa je navedeno, da je potrebno natančneje opredeliti razloge za zamenjavo kritine, v ničemer pa ni bilo oporekano obsegu potrebnih del, kar je razvidno tudi iz stroškovnika z dne 05.09.1997. Ko je sodišče prve stopnje prišlo do zaključkov, da vrednost sanacije ni tolikšna, kot je navedel izvedenec, je to ostalo nepojasnjeno, pri čemer tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ampak je pavšalno navedla, da verjetno ni bila potrebna sanacija celotne strehe. Toženec je med svojim zaslišanjem na glavni obravnavi povedal, da je ob prvem močnejšem vetru bilo potrebno zamenjati celotno strešno kritino, ki ni bila ustrezno grajena, žlebove pa je bilo potrebno zamenjati, ker tisti, katere je vgradil tožnik, niso ustrezali niti projektu niti dejanskim potrebam, saj so bili glede na površino strehe premajhnega premera in niso odvajali vse meteorne vode. Kar zadeva zunanje ureditve je sodišče upoštevalo le nekatere postavke, ki jih je izvedenec vključil v obračun stroškov. Tožeča stranka je nasprotovala le postavki pod številko 7, s čimer se tudi tožena stranka strinja. Sodišče prve stopnje pa je popolnoma napačno ocenilo ostale postavke, ki jih ni priznalo. Postavke pod zaporedno št. 1 do 3 in 17 do 23 so predvsem takšne narave, da gre za dela, ki so nujno potrebna pri sanaciji ugotovljenih napak in gre torej za dela, ki se pri sanaciji morajo izvajati in pomenijo dodaten strošek. Jasno je, da toženec ne more uveljavljati napak iz naslova dovoza peska, zemlje, ročnega nakladanja in podobno, saj gre za dela, katera je izvedenec navedel kot nujna pri sanaciji vseh tistih napak, ki jih je toženec pravočasno navajal ter ugovarjal in so tudi za tožečo stranko nesporna. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo datum zapadlosti terjatve tožeče stranke in nikakor ne drži, da je to 20.12.1999, kajti šele s pravnomočnostjo te pravde bo jasno, koliko je tožena stranka sploh dolžna plačati. V zvezi s toženčevimi stroški za najem nadomestnih prostorov zaradi zamude pri dokončanju del je sodišče prve stopnje ta ugovor pavšalno zavrnilo. Razlog za nastalo zamudo je sodišče pripisalo precejšnjim sprotnim spremembam prvotnega načrta, kar naj bi običajno pomenilo tudi podaljšanje roka dokončanja del. Sodišče drugih razlogov ni navedlo, dejanskega stanja v tej smeri pa ni popolno ugotovilo, da bi lahko prišlo do takšnih zaključkov.

Tožena stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožeče stranke, kjer pritožbene trditve v celoti prereka in zatrjuje, da bo terjatev tožeče stranke zapadla šele s pravnomočnostjo te sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Najprej k pritožbi tožene stranke: Za toženo stranko je še vedno sporen znesek, ki ga je sodišče prve stopnje priznalo za odpravo napak na strehi, predvsem pa ne pristaja na to, da se popust, ki ga je dala tožeča stranka v znesku 1.169.787,60 SIT odšteje od zneska, potrebnega za popravilo strehe. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo v celoti upoštevati izvedeniško mnenje in ne le zneskov po računih, ki se nanašajo na popravilo in katere je predložila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni saniral celotno streho, tako kot zatrjuje v pritožbi, ampak je iz izpovedi prič F.P. in N.F., ki sta izvajala popravilo strehe ugotovilo, enako izhaja tudi iz računov R.M., da ni bila zamenjana celotna streha, ampak le opravljena sanacija žlebov in zamenjanih okrog 50% korcev. Napačno je razlogovanje v pritožbi, da je izvedenec S.P. v izvedeniškem mnenju navedel, da je potrebno zamenjati celotno streho, ampak je v mnenju ugotovil le, da je bilo v seznamu napak zapisano, da je potrebna zamenjava strešne kritine in žlebov. Glede na takšen zapis je tudi ocenil stroške za takšno zamenjavo. Ni pa izvedenec izrecno navedel, da so bile napake na strehi takšne, da je potrebno zamenjati celotno streho. Streha je bila torej popravljena in ta funkcionira, zato ni dolžnost tožeče stranke, da nosi stroške za zamenjavo strehe. Pravilna je tudi po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ko je toženi stranki priznalo stroške za popravilo strehe po izstavljenih računih izvajalcev del na strehi v znesku 3.009.676,00 SIT. Kar pa se tiče danega popusta s strani tožeče stranke v nominalnem znesku 1.169.787,60 SIT se pritožbeno sodišče ne strinja z izvajanji pritožbe, da tega zneska ni mogoče upoštevati in odšteti od stroškov, ki se nanašajo na popravilo strehe. Kot je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, gre za popust, ki ga je tožeča stranka dala zaradi slabe kvalitete, saj je toženec izrecno tudi sam izpovedal, da je na popuste pri strehi pristal, dokler ni prišlo do prve burje in prvih nalivov. Takrat pa se je pokazalo, da je potrebno streho sanirati. Sam je torej povedal, da je bil popust upoštevan v zadnji situaciji, ta pa je bil prav zaradi slabe kvalitete izvedenih del na strehi, ne pa zaradi česar drugega, kar v pritožbi napačno zatrjuje. Toženec sicer navaja možnosti, da bi lahko popust bil zaradi zamude, vendar so to trditve, ki jih ni dokazal. Kar zadeva zunanjo ureditev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo stroški za odpravo napak, ki so bile pravočasno grajane 903.309,00 SIT. Gre za napake po postavkah 4 do 7, 10 ter 12 do 16. Za ostale napake, katere je toženec tudi uveljavljal, pa sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, ali so bile te napake pravočasno grajane. Dokazno breme, da je napake pravočasno toženec grajal, je na njem. V pritožbi sicer zatrjuje, da so postavke od 1 do 3 in od 17 do 23 dela, ki so nujno potrebna pri sanaciji ostalih ugotovljenih napak, gre za dovoz peska, zemlje, ročnega nakladanja, torej za dela, ki so nujna pri ostalih delih. Razlogovanje tožene stranke je sicer pravilno, da so citirana opravila potrebna pri sanaciji, vendar te trditve niso upoštevne, kajti ta dela se upoštevajo pri sanaciji tistih napak, ki so bile pravočasno grajane. Sodišče prve stopnje pa je izrecno povedalo, da vseh napak pri zunanji ureditvi tožencu ni uspelo dokazati, da je te pravočasno grajal. Tožena stranka tudi ni izkazala, da je prišlo na strani tožeče stranke do zamude in bi bila zato upravičena do odškodnine. Sodišču prve stopnje očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar pa je očitno nasprotujoča trditev. Če tožena stranka ni predložila ustreznih dokazov za svojo trditev, da je tožeča stranka bila z izvršitvijo del v zamudi, ni mogoče sodišču očitati, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Nato še o pritožbi tožene stranke in tožeče stranke glede zapadlosti terjatve in plačilu zamudnih obresti: Pravdni stranki obrazlagata vsaka svojo verzijo, kdaj je terjatev tožeče stranke zapadla. Tožeča stranka trdi da 10.05.1997, tožena stranka pa, da bo terjatev tožeče stranke zapadla šele s pravnomočnostjo te sodbe. Pritožbeno sodišče se z njima ne strinja, kajti tožeča stranka napačno zatrjuje, da je bila njena terjatev po zadnji situaciji nesporna. Prav tako tudi ne drži, da tožena stranka situaciji ni oporekala, kajti vseskozi je bilo med strankama sporno, da tožeča stranka del katerih plačilo zahteva, ni izvedla kvalitetno. Sicer pa tožeča stranka tudi pozablja, da je bilo med strankama dogovorjeno zadržanje dela plačila do kvalitetnega prevzema (5.člen gradbene pogodbe, katerega stranki postopka s kasnejšim dogovarjanjem nista spremenili, kar je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo.) Tožena stranka je napake odpravila in zadnji račun je bil izdan v zvezi s popravilom žlebov na strehi, to je 20.12.1999. Najpozneje takrat bi torej morala tožena stranka plačati svojo obveznost, zmanjšano za stroške, ki jih je imela z odpravo napak, saj ni bilo več razlogov za zadrževanje plačila, ne pa šele po pravnomočnosti sodbe kot napačno zatrjuje tudi tožena stranka. Tega dne je torej terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo in od tega dne tudi tečejo zamudne obresti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Ker pravdni stranki v pritožbi nista uspeli, nosita vsaka sama stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa tudi toženi stranki posebej ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker ti stroški niso bili potrebni.