Jedro

Med ostalim mora oškodovanec dokazati ne le nestrokovno, neskrbno ravnanje odvetnika, pač pa tudi, da mu je zaradi tega nastala škoda in v kakšni višini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino 92.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2006 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Tožnikoma je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnika se v pritožbi (v pritožbenem postopku ju zastopa Odvetniška družba I.) zoper sodbo pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Poudarjata, da je sodišče kot nesporno zaključilo, da odvetnica (zavarovanka tožene stranke) kot pravni strokovnjak pri svojem delu ni ravnala z zadostno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje. Torej je bila storjena strokovna napaka, kar je pogoj za obstoj odškodninske odgovornosti odvetnika. Škoda, ki je tožnikoma nastala, je vidna že prima facie. Tožnika sta kupila nepremičnino, ki je obremenjena s hipoteko in zaznamovano izvršbo v znesku, višjem od zneska dane kupnine. Nastanek škode je gotovo bodoče dejstvo oziroma zaradi vknjižene hipoteke sedanje gotovo dejstvo. Tožnika sta v postopku podala zadostno trditveno podlago in glede škode resda podajala različne trditve o tem, kaj škoda predstavlja, vendar se sodišče do vseh različnih pravnih podlag višine škode ni opredelilo. Dejstvo je, da je na nepremičninah še vedno vknjižena hipoteka, kar pomeni, da lahko upnik vsak trenutek vloži novo izvršbo in zahteva od tožnikov kot hipotekarnih dolžnikov prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku, kar za upnika pomeni škodo, kajti v tem primeru bosta ostala brez nepremičnin, kot tudi brez kupnine. Gre za objektivno pričakovano bodoče dejstvo, kot tudi za objektivno sedanje dejstvo. Gre za škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine zaradi vknjižene hipoteke in zaznambe izvršbe in nezmožnosti prostega razpolaganja z nepremičnino, tako je tožnikoma nastala škoda vsaj v vrednosti plačane kupnine za nepremično in bi moralo sodišče slediti načelu manj je tudi več. Tožnika sta upravičena vsaj do zneska vrednosti kupnine, če ne do vrednosti nepremičnine po cenitvi GURS-a. Izvedba dokaza z izvedencem nepremičninske stroke ne bi z ničemer doprinesla k pridobitvi znanja oziroma vedenja sodišča o vrednosti nepremičnine glede na vrednost obremenjene in neobremenjene nepremičnine. Zmotno je tudi pravno stališče sodišča, da je premoženje tožnikov le spremenilo obliko – iz kupnine v nepremičnine. To bi držalo le v primeru, če bi tožnika postala lastnika bremen proste nepremičnine, v danem primeru pa sta kupila nepremičnino, na kateri je še vedno vknjižena hipoteka. Ker se sodišče v obrazložitvi ni opredelilo in dokazno ocenilo vseh dokaznih predlogov tožene stranke ter njenih trditev in navedb, je storilo tudi relativno bistveno kršitev določb postopka, zlasti člena 8 ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba na več mestih očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do vseh navedb tožeče stranke ter podanih pravnih podlag glede višine škode, s čemer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ta pritožbeni očitek ne drži. Prvostopenjsko sodišče je obravnavalo in se je opredelilo do vseh trditev tožeče stranke, ki so pomembne za odločitev. V sodbi je v zadostni meri in razumljivo pojasnjena odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki temelji na ugotovitvi, da tožnika nista dokazala obstoja in višine premoženjske škode kot ene izmed predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti, ki jo terjata od tožene stranke zaradi neskrbnega ravnanja oziroma opustitve njene zavarovanke. Pritožbeno sodišče tudi v ničemer ni ugotovilo kršitve proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP, ki se prav tako očita v pritožbi. Ne drži, da se sodišče ne bi opredelilo do vseh trditev tožeče stranke, res pa je, da vsem njenim trditvam ni sledilo. Zakaj ne, pa je v obrazložitvi skrbno argumentiralo.

Materialnopravna podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika je podana v primeru kršitve pogodbenega razmerja, in sicer mandatne pogodbe (členi 766 – 787 Obligacijskega zakonika), pri čemer morajo biti izpolnjene vse splošne predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, kot je pravilno poudarjeno v obrazložitvi prvostopenjske sodbe. Med ostalim mora oškodovanec dokazati ne le nestrokovno, neskrbno ravnanje odvetnika, pač pa tudi, da mu je zaradi tega nastala škoda in v kakšni višini. V konkretni zadevi naj bi tožnikoma nastala škoda zaradi slabega in premalo skrbnega svetovanja odvetnice pred sklenitvijo prodajne pogodbe za nakup nepremičnin. Da je odvetnica naredila strokovno napako pri svetovanju tožnikoma pred nakupom nepremičnin, ni sporno. Odvetnica je zaslišana kot priča priznala strokovno napako, ko je tožnikoma svetovala, da je nakup nepremičnine varen, saj je spregledala, da so bile nepremičnine kljub sklepu Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu v izvršilni zadevi Ig 2480/95 z dne 19.6.2003 o ustavitvi postopka in izbrisu zaznambe, še vedno obremenjene s hipoteko v pridruženi izvršilni zadevi. Vendar pa ugotovitev nestrokovnega ravnanja odvetnice ne zadostuje za vzpostavitev odškodninske odgovornosti tožene stranke za ravnanje njene zavarovanke. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, da tožnika nista izkazala obstoja in višine premoženjske škode, ki naj bi jima zaradi tega nastala.

Za presojo obstoja škode ne zadostujejo trditve tožnika v pritožbi, da je zaradi nakupa nepremičnine, obremenjene s hipoteko, ki presega znesek dane kupnine, nastanek škode gotovo bodoče dejstvo. Hipoteka brez dvoma predstavlja stvarno breme nepremičnine, vendar pa sam nastanek hipoteke nujno še ne pomeni zmanjšanje vrednosti nepremičnine in s tem nastanka škode.(1) Niti ni izkazano, da bo do prodaje v morebitnem izvršilnem postopku prišlo, da bo upnik vložil nov predlog za izvršbo in da bo z njim uspel. Dolžnik lahko terjatev plača, hipoteka pa se izbriše. Predvsem pa tožnika nista niti trdila, niti dokazovala namena, da bi nepremičnino poskušala prodati, ali da bi bila zaradi vknjižene hipoteke na drug način onemogočena pri uporabi in razpolaganju z nepremičnino. Četudi je res prodaja s hipoteko obremenjene nepremičnine najverjetneje obsojena na neuspeh, pa tožnikoma v tej smeri konkretna škoda še ni nastala, saj se na takšno konkretno ravnanje nista niti sklicevala. Pritožbeno sodišče vidi manjvrednost nepremičnine zato le v riziku možne izvršbe. Takšno manjvrednost nepremičnine bi lahko ugotovil le izvedenec ustrezne stroke, a zanj tožnika nista založila zahtevanega predujma, zato je sodišče izvedbo tega dokaza opustilo. Nikakor pa tožnika nista dokazala višine škode s sklicevanjem na cenitev v izvršilni zadevi Ig 1995/2480 in podatke GURS o oceni vrednosti nepremičnine, enako tudi ne moreta zahtevati škode v višini plačane kupnine. Pravilen je zaključek sodbe o tem, da tožnika nista dokazala, v kakšni obliki oziroma višini naj bi jima škoda nastala.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Primerjaj razloge sodbe VS RS II Ips 449/2001.