Jedro

V zvezi z neizdajanjem računov strankam v prodajalni ali gostinskem obratu je sodišče že večkrat ugotovilo, da je posledica take kršitve izguba zaupanja v delavčevo delo, ki je pri blagajniškem poslovanju nujno potrebno za nadaljevanje dela delavca tudi za čas odpovednega roka. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno presodilo, da je podan dodatni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikom iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnikov za ugotovitev nezakonitosti izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka podala tožnikom dne 10. 11. 2006 in 8. 11. 2006. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevke za priznanje delovne dobe in realizacijo pravic iz delovnega razmerja ter za vrnitev tožnikov na delo. Tudi v ponovljenem postopku je presodilo, da so podane v odpovedi očitane hujše kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ker tožniki L. K., kot vodja restavracije, ostali pa kot natakarji v gostinskem lokalu tožene stranke L. II v nasprotju z navodili niso redno izdajali računov gostom in kupcem, da so posamezne račune v računalniških blagajnah puščali dalj časa odprte z možnostjo brisanja posameznih postavk in da so bili podani pogoji za izredno odpoved tudi v smislu prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in ob ugotovitvi, da ni utemeljenih pritožbenih razlogov, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagajo tožniki revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so jih tožniki izpostavili v pritožbi. Hkrati navajajo, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z imenovanjem izvedenca prekoračilo tožbeni zahtevek, da je neutemeljeno upoštevalo ugotovitve izvedenca, ki so bile podane mimo navedb strank in da je sodišče samo ugotavljalo okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja naj ne bi bilo mogoče. Graja presojo, da sodišča prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker je zavrnilo izvedbo dokazov, ki so jih predlagali tožniki v razširitvi tožbe, oziroma da tožniki niso dokazali, da naj bi šlo za bistveno kršitev. Zatrjujejo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče obravnavalo razširitev tožbe z dne 1. 9. 2011, ne da bi jo vročilo toženi stranki z ustreznim pozivom na odgovor. Navajajo, da je sodišče ugotavljalo kršitve delovnih obveznosti, ki niso bile predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se tožniki v postopku odpovedi o njih niso mogli izjaviti, saj je ugotavljalo časovne zamike tudi na takih računih, ki v odpovedi niso bili navedeni. Oporekajo verodostojnosti podanega izvedeniškega mnenja izvedenca računalniške stroke in poudarjajo, da je bila uporaba funkcije brisanja vrstice pri delu na blagajnah pri toženi stranki dovoljena. Tožnik L. K. navaja, da ni mogel biti odgovoren za napake, ki jih je ob uporabi njegove službene kartice za delo na blagajni eventualno storil njegov sin na občasnem delu. Navajajo, da bi moralo sodišče odločiti o zahtevi njihove pooblaščenke za izločitev predsednice senata z dne 12. 1. 2012 in da sodišče druge stopnje glede zavrnitve pritožbenih navedb v zvezi s tem ni navedlo ustreznih razlogov. Zatrjujejo pristransko vodenje postopka pred sodiščem prve stopnje s strani predsednice senata in opozarjajo na nesprejemljivo trajanja postopka.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in navaja, da je bilo tožnikom ves čas očitano, da v določenih primerih niso izdali računov, kar je tožena stranka dokazovala z nerazumnimi časovnimi zamiki in vsebinsko nelogičnimi brisanji artiklov iz računov. Prereka navedbe, da je sodišče izvajalo dokaze mimo trditvene podlage in da je bilo mnenje izvedenca računalniške stroke neverodostojno. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so bile pomembne za odločitev. V zvezi z revizijsko grajo, da nižji sodišči nista ustrezno obrazložili zavrnitve dokazov, ki so jih tožniki predlagali v razširitvi tožbe z dne 1. 9. 2011, sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje izvedbo teh dokazov ob zaključku obravnave utemeljeno zavrnilo kot nepotrebno, saj so se ti dokazi nanašali zgolj na razširitev tožbe glede posameznih denarnih zahtevkov, ne pa na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že zgolj zato, ker je sodišče zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo, je bilo izvajanje nadaljnjih dokazov glede posameznih denarnih zahtevkov nepotrebno. Upravičeno bi bilo šele v primeru, če bi sodišče ugotovilo nezakonitost izrednih odpovedi.

8. Sodišče je odločilo o tožbenem zahtevku, kakršen je bil s strani tožnikov oblikovan. Zato so revizijske navedbe, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma da je odločilo mimo zahtevka, zgrešene in očitno neutemeljene. Tudi očitek, da je sodišče izvajalo dokaz z izvedencem računalniške stroke mimo navedb strank, ni utemeljen. Izvedbo tega dokaza so tožniki predlagali že v tožbi, zaradi neizvedbe tega dokaza sta bili prvi sodbi nižjih sodišč razveljavljeni z napotkom, da se ta dokaz izvede, kolikor bo tožena stranka vztrajala pri očitanih časovnih zamikih zaključevanja računov. Glede same opredelitve vsebine izvedeniškega dela je sodišče upoštevalo predloge obeh strank in ravnalo v okviru pooblastil iz 252. člena ZPP, na podlagi katerega dokazovanje z izvedencem vodi sodišče, ki pri tem izvedencu tudi označi predmet, ki naj se pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede podanega izvida in mnenja. Glede na to tožniki v zvezi s podajo izvedeniškega mnenja S. Đ., izvedenca računalniške stroke, sodišču neutemeljeno očitajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Kolikor tožniki nasprotujejo izvedeniškemu mnenju po vsebini in mu odrekajo verodostojnost, dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog.

10. Tožniki tudi v reviziji grajajo ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni odločalo o njihovem predlogu oziroma predlogu njihove odvetnice za izločitev predsednice senata, čeprav določne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem ne opredeljujejo. Iz obravnavnega zapisnika z dne 12. 1. 2012 je razvidno, da je med zasliševanjem izvedenca prišlo do nesoglasij glede vodenja zaslišanja med predsednico senata in pooblaščenko tožnikov, da je le-ta navrgla zahtevo za izločitev predsednice senata, ki pa je na poziv predsednice ni uspela vsebinsko utemeljiti v smislu četrtega odstavka 72. člena ZPP in je zato predsednica senata v smislu procesnega vodstva odločila, da naj pooblaščenka poda pisni predlog za izločitev, česar pa pooblaščenka kasneje ni storila. Glede na tako dogajanje revizijsko sodišče soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, da zahtevek za izločitev ni bil ustrezno konkretiziran oziroma da ni bil podan v taki obliki, da bi sodišče prve stopnje moralo o njem odločiti. Zato v zvezi s tem ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi revizijska graja dolgotrajnosti postopka ni določno opredeljena v smislu bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost izdane sodbe. Zato se revizijsko sodišče do teh navedb ni opredelilo.

11. Tožena stranka je tožnikom podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z očitkom, da v več primerih strankam niso izdali računov. Ta očitek je utemeljevala s tem, da je med odprtjem računa na računalniško vodeni blagajni in njegovo izdajo po tem, ko je delavec izvedel tudi določene stornacije posameznih artiklov na računu, poteklo dalj časa, tako da stranka oziroma gost očitno že ni bil več prisoten v lokalu oziroma prodajalni, ko je bil račun izdan. Tožnikom je tožena stranka očitala namerne kršitve pravil o delu na blagajni, kar pomeni hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, za kakršno je tožena stranka tudi v predhodnem disciplinskem pravilniku določala ukrep prenehanja delovnega razmerja.

12. Med strankama ni bilo sporno, da so tožniki svoje delo na blagajni evidentirali na podlagi osebnih registrirnih kartic, s katerimi so vstopali v program blagajn. Sodišče je na podlagi pridobljenega izvedeniškega mnenja izvedenca računalniške stroke ugotovilo, da je računalniški program blagajn tožene stranke omogočal samodejno odpiranje računov, ko je bil zaključen predhodni račun, pa tudi ročno odpiranje računov, tako da je bilo na blagajni mogoče sočasno voditi več odprtih računov. Hkrati je program omogočal brisanje posameznih postavk oziroma vrstic računa vse do njegovega zaključka oziroma izdaje. Ob ugotovitvi, da je bilo časovno zabeleženo le odprtje posameznega računa in brisanje posameznih postavk ter zaključek računa, ne pa tudi čas vnosa posameznih artiklov, je izvedenec ugotavljal, da pa je računalniški program beležil zaporedne številke vseh postavk (avtomatsko številčenje vseh pozicij), kar je bilo razvidno v sami bazi podatkov blagajne. Ob primerjavi različnih računov, ki so bili na blagajni vodeni v danem času, in zaporednih številk posameznih postavk, je izvedenec dokaj natančno ugotovil tudi čas vnosa posameznih postavk. Tako je ugotovil, da je v vrsti primerov, ki so bili predmet toženkinih očitkov, prišlo do časovnih zamikov med vnosom artikla oziroma posamezne postavke v račun in njenim kasnejšim brisanjem oziroma zaprtjem računa, in to v trajanju od osem minut do več kot dve uri. Tako je bilo očitno, da ob zaprtju računa stranke ni bilo več pri blagajni oziroma da je stranka odšla, preden je bil račun izdan.

13. Logična posledica takega dela na blagajni je bila, da poljubno brisanje posameznih postavk med odhodom stranke, ki računa ni prejela, in kasnejšim zaključkom računa oziroma izdajo le-tega, ob zaključkih blagajne ni bilo razvidno in nadzorovano, lahko pa je bistveno vplivalo na dejansko verodostojnost blagajniškega poslovanja.

14. Glede na navedene ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, je sodišče utemeljeno zaključilo, da so tožniki z neizdajanjem računov strankam v posameznih primerih naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršili svoje pogodbene oziroma delovne obveznosti v smislu določb druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Kolikor se je tožnik L. K., ki je bil sicer odgovoren za poslovanje enote, pri tem skliceval na dejstvo, da je eno od registrirnih kartic za vstop v blagajno, za kateri je bil zadolžen, občasno neevidentirano izročal svojemu sinu, ki je občasno tudi pomagal pri delu, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil ob takem ravnanju odgovoren tudi za sinovo delo.

15. Kot dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ZDR v prvem odstavku 110. člena določa, da v posledici ugotovljene kršitve iz 111. člena ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče je že večkrat ugotovilo, da je te okoliščine mogoče ugotavljati tudi v postopku pred sodiščem (1). Ravno v zvezi z neizdajanjem računov strankam v prodajalni ali gostinskem obratu pa je sodišče že večkrat ugotovilo, da je posledica take kršitve izguba zaupanja v delavčevo delo, ki je pri blagajniškem poslovanju nujno potrebno za nadaljevanje dela delavca tudi za čas odpovednega roka (2). Glede na navedeno je sodišče utemeljeno presodilo, da je podan tudi dodatni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikom iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

16. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej sodbo in sklep VIII Ips 52/2012 z dne 16. 4. 2013. Op. št. (2): Glej npr. sodba VIII Ips 190/2010 z dne 10. 12. 2003.