Jedro

Določena nepremičnina lahko pridobi status grajenega javnega dobrega samo z izdajo odločbe pristojnega organa, ki pa v obravnavanem primeru ni bila nikoli izdana. Ker sporna nepremičnina statusa grajenega javnega dobrega ni pridobila (in posledično tudi v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot javno dobro), je bil pravni promet s to nepremičino dopusten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je pogodba o brezplačnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki sta jo dne 6.4.1998 sklenili I. d.o.o., Ljubljana in P. d.d. Ljubljana, nična, kot tudi zahtevek, po katerem je drugotožena stranka P. d.d. Ljubljana, dolžna izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, s katero se bo pri parceli št. 3081 v izmeri 6110 m2, k.o. A., vknjižila pravica na Mestno občino Ljubljana, kajti v nasprotnem primeru bo takšno listino nadomestila ta sodba. Nadalje je sodišče prve stopnje tožeči stranki v plačilo naložilo še pravdne stroške tožene stranke v znesku

287.600,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj izpodbijana sodba nima razlogov o številnih pravnorelevantnih dejstvih. Prav tako pa v izpodbijani sodbi ni naveden noben zakonit predpis, ki bi ga bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je pod parkiriščem podzemna garaža, in da bi v primeru ugoditve tožbenem zahtevku pod točko 2 zajeli tudi te garaže. Izpodbijana sodba pa nima razlogov, zaradi katerih po oceni sodišča prve stopnje zahtevek po priznanju lastninske pravice na zemljišču zajema tudi garažno hišo. Tak zaključek je tudi materialnopravno zmoten. Pravna razmerja, na katera se nanaša pravda, so se oblikovala v času, ko so bila stavbna zemljišča družbena lastnina, stavbe na njih pa so lahko bile v zasebni lastnini. Pravica uporabe na zemljišču in pravica uporabe na stavbi sta bili lahko ločeni, to pa izhaja tudi iz 271. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ureditev odnosov med lastnikom zemljišča in zgradbe je odvisna od vprašanja, ali sta lastnika zemljišča in garažne hiše različni pravni osebi. Vprašanje, ali pripada tožeči stranki na zemljišču lastninska pravica, je tako predhodno vprašanje za urejanje vseh medsebojnih odnosov. Sodišče prve stopnje bi moralo samo izvzeti garaže iz izreka sodbe in v tem delu zahtevek zavrniti. Tožeči stranki je vselej mogoče prisoditi manj kot zahteva. Tožeča stranka je lastninsko pravico pridobila že na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanu ZGJS), saj po določbi 76. člena tega zakona postanejo infrastrukturni objekti oz. omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oz. zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona, last Republike Slovenije, občine ali Mesta Ljubljane. Ker je tožeča stranka postala lastnica Trga republike že po navedenih predpisih, prva toženka ni mogla postati lastnica tega zemljišča na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Na podlagi 5. člena tega zakona so te nepremičnine že tedaj postale lastnina tožeče stranke, čeprav je res, da pravica uporabe tožeče stranke v zemljiški knjigi ni bila vpisana. Pri tem pa mora biti pravica uporabe pridobljena kot trajna, da lahko pripelje do preoblikovanja v lastninsko pravico. Vsa zemljišča za izgradnjo kompleksa Trga republike je Investicijski zavod za izgradnjo kompleksa Trga revolucije dobil brezplačno, in se zavezal, da bo po izvršenih delih prenesel pravico uporabe nazaj na Občino Ljubljana Center. Ta obveznost je izhajala tudi iz zakona (39. člen Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1977 in 48. člen Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984). Ker prva toženka tega ni storila, ni mogla postati lastnica na podlagi zakona. Tudi na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 (v nadaljevanju ZSZ) je tožeča stranka postala lastnica Trga Republike. Po določbi 2. odstavka 3. člena tega zakona so javna infrastruktura tudi parkirišča, po določbi 4. člena ZSZ pa so grajeno javno dobro objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so grajeni. Res je sicer, da pridobi nepremičnina iz 4. člena status grajenega javnega dobrega lokalnega pomena šele z odločbo, ki jo v skladu s 5. členom ZSZ na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa izda občinska uprava, vendar ta odločba ni mogla biti izdana, ker prva toženka tožeči stranki ni izročila dokončnega elaborata, ki je podlaga za opredelitev javnega dobrega. Po mnenju tožeče stranke pa je 3. člen ZLNDL v nasprotju z ustavo, saj zakon ne bi smel priznati lastninske pravice tistim imetnikom pravice uporabe lastninske pravice stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, ki so zemljišče dobili brezplačno ali proti plačilu, ki ni dosegalo tržne vrednosti zemljišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe, ki sta jo med seboj sklenili prva in druga toženka dne 6.4.1998, iz razloga, ker naj bi tožeča stranka na parceli št. 3081 k.o. A. še pred sklenitvijo sporne pogodbe pridobila lastninsko pravico na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o stavbnih zemljiščih oz. ker je navedena parcela predstavljala grajeno javno dobro v smislu 5. člena Zakona o stavbnih zemljiščih in kot taka ni mogla biti v pravnem prometu. V času sklenitve sporne pogodbe je pridobitev statusa javnega dobrega urejal 5. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ). V skladu s cit. členom so nepremičnine iz 4. člena tega zakona (to so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni) pridobile status grajenega javnega dobrega lokalnega ali državnega pomena z odločbo, ki jo je na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa ali sklepa Vlade RS izdala občinska uprava ali pristojno ministrstvo. Glede na navedeno je lahko določena nepremičnina pridobila status grajenega javnega dobrega samo z izdajo odločbe pristojnega organa, ki pa kot izhaja iz navedb obeh pravdnih strank (tožeča stranka slednje navaja tudi še v pritožbi) v obravnavanem primeru ni bila nikoli izdana. O tem odločilnem dejstvu namreč med strankama ni bilo spora. Ker parcela št. 3081 k.o. A., ki je predmet pogodbe z dne 6.4.1998, statusa grajenega javnega dobrega ni pridobila (in posledično tudi v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot javno dobro), uveljavljani ničnostni razlog ni podan. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da prva toženka lastninske pravice na nepremičnini ni imela, ker le-te na podlagi določb ZLNDL ni mogla pridobiti oz. ker naj bi sama pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini že na podlagi ZGJS, pa je treba opozoriti na naslednje. Pravilnosti preoblikovanja pravice do uporabe sporne nepremičnine v lastninsko pravico prve toženke na podlagi določb ZLNDL tožeča stranka ne more izpodbijati v sporu o (ne)veljavnosti pogodbe, saj to ne more biti razlog za ničnost sporne pogodbe, lastninska pravica tožeče stranke, pridobljena na podlagi zakona, pa v zemljiško knjigo ni bila (nikoli) vpisana. To dejstvo namreč izhaja iz navedb obeh pravdnih strank in med strankama prav tako ni bilo sporno. Če pa originarno pridobljena lastninska pravica tožeče stranke ni bila vpisana v zemljiško knjigo, tretji pa je (v zaupanju v podatke zemljiške knjige) na podlagi pravnega posla, sklenjenega z zemljiškoknjižnim lastnikom nepremičnine, na njej pridobil lastninsko pravico in se tudi vpisal v zemljiško knjigo, pravni posel samo iz tega razloga ne more biti ničen. V takšnem primeru pa ima tudi sicer prednost poštena in zemljiškoknjižno pridobljena lastninska pravica.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe, ki sta jo sklenili prva in druga toženka, in izstavitev zemljiškoknjižne listine pravilna predvsem iz navedenih razlogov. Ker je bilo potrebno odločitvi sodišča prve stopnje pritrditi že iz teh razlogov, se pritožbeno sodišče do vseh nadaljnjih pritožbenih izvajanj ni posebej opredeljevalo. Dodaja pa, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom, kot ga je postavila v obravnavanem primeru, zajela parcelo št. 3081 k.o. A. v celoti, torej tudi podzemne garaže, in ne samo zemljišča, kot to trdi v pritožbi.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi kot tudi ne pritožbeni razlogi, na katere je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom

165. člena ZPP), odločitev o tem pa je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.