Jedro

Dolžnik v zvezi z izterjevanim računom št. 65/98 in 28/99 v ugovoru smiselno zatrjuje, da upnik svoje obveznosti ni opravil v skladu z dogovorom. S tem je navedel dejstvo, ki bi, če bi se izkazalo za resnično, lahko pripeljalo do zavrnitve zahtevka. Zato je dolžnikov ugovor v tem delu moč šteti za obrazložen. Dolžnik je v ugovoru navedel tudi, da so mu bili stroji po računu 24/99 pripeljani na njegove stroške "na konsignacijsko prodajo". Glede na to, da dolžnik zatrjuje obstoj konsignacijskega razmerja in priznava upnikovo terjatev do višine 150.000,00 SIT, bo moral upnik v pravdnem postopku dokazati, da račun št. 24/99 temelji na drugačnem dogovoru oz. realizaciji konsignacijske prodaje, kot jo zatrjuje dolžnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavi glede glavnice v višini 1.068.691,50 SIT in zakonitih zamudnih obresti - od zneska 346.552,50 SIT od 11.04.1998 dalje do plačila - od zneska 149.004,00 SIT od 16.03.1999 dalje do plačila - od zneska 723.135,00 SIT od 16.03.1999 dalje do plačila in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 08.06.1999 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju - ZIZ).

Dolžnik je zoper navedeni sklep pravočasno ugovarjal. Navedel je, da stroškov v višini 1.218.691,50 SIT ne priznava, ker niso realni. Za tovorno vozilo Mercedes 1013 je bilo dogovorjeno, da upnik namesti cerado in ga pripravi za registracijo. Kamion pa mu je bil pripeljan v dveh delih. Prevoz je moral plačati sam. Ker upnik kljub telefonskim urgencam ni pristopil k montaži kamiona so ga odpeljali na odpad. Računov št. 65/98 in 28/99 zato ne priznava. Stroji po računu št. 24/99 pa so mu bili pripeljani na konsignacijsko prodajo.

Ker so bili starejšega letnika in v zelo slabem stanju, se za ceno niso dogovorili, saj bi bilo dobro vse kar bi zanje dobili. Vsi stroji so bili po dogovoru z upnikom odpeljani v Bosno za rezervne dele. Račun št. 24/99 z dne 03.03.1999 priznava le do višine 150.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, na podlagi 2. odst. 53. člena ZIZ), štelo za neutemeljenega in ga v skladu s 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preverilo ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje.

Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, pa mora predložiti tudi dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazložen in je kot tak neutemeljen.

Dolžnik v zvezi z izterjevanima računom št. 65/98 in 28/99 v ugovoru smiselno zatrjuje, da upnik svoje obveznosti ni opravil v skladu z dogovorom. S tem je navedel dejstvo, ki bi, če bi se izkazalo za resnično lahko pripeljalo do zavrnitve zahtevka. Zato je dolžnikov ugovor glede navedenih računov moč šteti za obrazložen v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Da je svoje obveznosti izpolnil v skladu z dogovorom in je zato upravičen do plačila, pa bo moral v nadaljevanju postopka pred pravdnim sodiščem dokazati upnik.

Dolžnik je v ugovoru navedel tudi, da so mu bili stroji po računu št. 24/99 pripeljani "na konsignacijsko prodajo". Glede na to, da dolžnik zatrjuje obstoj konsignacijskega razmerja in iz tega razmerja priznava upnikovo terjatev le do višine 150.000,00 SIT, bo moral upnik v nadaljevanju postopka dokazati, da račun št. 24/99 temelji na drugačnem dogovoru oz. realizaciji konsignacijskega posla, kot to zatrjuje dolžnik. Ugovor dolžnika je zato tudi v zvezi z računom 24/99 obrazložen.

Kot je bil že zapisano je dolžnikov ugovor moč šteti za obrazložen v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato je, kot je bilo tudi že zapisano, ugovor utemeljen. Sodišče druge stopnje, ki je o ugovoru odločalo kot o pritožbi (5. odst. 62. člena ZIZ) je zato pritožbi ugodilo in sklep o izvršbi v izpodbijanem delu (razen za 150.000,00 SIT) razveljavilo v drugi točki izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje (3. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopati v skladu z 2. odst. 62. člena ZIZ in zadevo v obsegu, kot je razviden iz izreka tega sklepa, odstopiti pristojnemu sodišču. Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).