Jedro

V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je bila pri postopanju toženca izkazana arbitrarnost, očitna samovolja oziroma odstopanje od metode dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih postopkov. Le tako bi namreč tožnik dokazal obstoj ene izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. Ključno je, da je postopek vodenja samega postopka prijave pri tožencu, zaradi različnih tehnoloških zmožnosti potrebno presojati na čas, ko se je sporni dogodek zgodil in ne tako kot se vodi postopek danes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožnici plačati 1.520.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 6. 2019 dalje do plačila, v roku 15 dni po prejemu sodbe prve stopnje. Hkrati je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse stroške postopka pa naloži v breme tožencu, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da tožencu ni mogoče očitati, da je tožnika napačno vključil v zavarovanje. Toženec je vstopna točka za urejanje vseh zavarovanj, kar je potrdila zaslišana priča A. A., česar sodišče ni upoštevalo. Zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in podane so bistvene kršitve določb, saj se sodba ne more preizkusiti. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Napačno je stališče, da tožencu ni mogoče očitati napačnega upoštevanja podlage zavarovanja 040, ker je tožnik oziroma njegov delodajalec tisti, ki je odgovoren za pravilnost podatkov na podlagi prijave. Zaslišana priča je potrdila, da so starejše obrazce izpolnjevali referenti toženca. Ker v tej zadevi tega ni storil kljub temu, da ni imel nobene podlage oziroma listin za navedbo sporne podlage zavarovanja, je toženec nedvomno opustil svoje dolžno ravnanje in tožniku povzročil vtoževano škodo. V sodbi je nepopolno in nepravilno povzeta izpoved omenjene priče. Izpodbijana sodba je pomanjkljiva tudi v delu glede povzemanja izpovedbe priče B. B. Slednja je jasno izpovedala, da je bila prijava na podlagi 040 glede na to, da tožnik ni bil družbenik, napačna. Potrdila je, da je bil referent toženca tisti, ki je v prijavni službi vnašal prijavne podatke v evidenco. O tovrstnih dejstvih, ki so odločilna za predmetno zadevo, ni razlogov. Brez obrazložitve je stališče sodišča, da ker zaradi časovne oddaljenosti ni znan referent v prijavno odjavni službi, dejstvo, da so bili podatki spremenjeni, samo po sebi ne dokazuje samovoljnega oziroma protipravnega ravnanja toženca, ki bi predstavljalo podlago za odškodninsko odgovornost. Izpodbijana sodba je neobrazložena tudi v delu, ko sodišče navede, da ne verjame izpovedbi tožnika, da nikoli ni vedel, da je bil zavarovan na podlagi 040 kot družbenik in lastnik pravne osebe in da je za to izvedel šele v letu 2019. S tem je sodišče grobo kršilo pravico tožnika do sodnega varstva in načela zakonitosti. V izpodbijani sodbi je kršena pravica do enakega varstva pravic, ki konkretizira splošno človekovo pravico do enakosti pred zakonom. Kršena je pravica iz 15.,23. in 25. člena Ustave. Sodišče v celoti prezre poskuse tožnika skozi vsa leta, da bi dosegel popravo napake. Še vedno ni jasno, na kakšni podlagi je toženec ugotovil napačno podlago zavarovanja in nadalje tudi ne, zakaj vsa ta leta kljub številnim pozivom in ugovorom s strani tožnika, toženec ni pravilno ugotovil dejanskega stanja. To je še toliko bolj nejasno, ker je ZPIZ v odločbi z dne 29. 5. 2019 pravilno ugotovil dejansko stanje in ga tako tudi pravilno upošteval. Temelj tožbenega zahtevka ne more biti sporen. Toženec je v svojem elektronskem sporočilu dne 2. 8. 2019 priznal, da je prišlo do napake, ki pa je nikakor ni mogoče naprtiti tožniku v breme. Sodišče se do tega ni argumentirano opredelilo. Izven okvirjev zatrjevanja strank postopka sodišče pojasni, da bi tožnik lahko z vložitvijo novega obrazca M3, ki je namenjen spremembam podatkov o obveznih zavarovanjih, kadarkoli na novo uredil svoj status. Tožnik vse do leta 2019, ko je bila sporna odločitev toženca z odločbo ZPIZ ugotovljena za napačno, ni vedel, kaj je sploh razlog in vzrok številnim neupravičenim izvršbam zoper njega. Tako ni mogel vedeti, kako bi lahko takšno situacijo saniral. Celotna situacija z nepravilno ugotovljeno lastnostjo zavarovanca je bila sanirana šele z odločbo ZPIZ z dne 29. 5. 2019, na podlagi katere je toženec zoper tožnika v celoti umaknil svoje obstoječe terjatve, kar sodišče ni upoštevalo. Izpodbijana odločitev je za tožnika izrednega pomena, ker mu predstavlja kršitev pravic in s tem škodo. Ta škoda mu je onemogočila oziroma zmanjšala sposobnost pridobivanja dohodka ter otežila lastno preživljanje. Škoda je jasno izkazana skozi dokazni postopek. Glede na zavrnitev preostalih dokaznih predlogov tožnika, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj bi bilo skozi predlagane dokaze moč potrditi tožbena zatrjevanja glede nastanka škode, do katere se sodišče z izpodbijano sodbo ni niti opredeljevalo niti je ni obravnavalo. Sodišče se neutemeljeno ne opredeljuje do izvršb zoper tožnika, saj ne more biti sporno, da so bile vse te izvršbe, ki jih je vlagal drug organ, sprožene na podlagi nepravilnih odločb toženca. Vzročna zveza med ravnanjem toženca in izvršbami ne more biti sporna. Nenehne izvršbe iz naslova vtoževane napake, ki je nastala na strani toženca, so povzročile, da tožnik ni mogel opravljati dobičkonosnih poslov niti ni mogel odpreti svoje gospodarske družbe. Tožnik je zaradi dejanj toženca, ZPIZ in FURS veljal za kreditno nesposobnega in za davčnega dolžnika. Toženec je celo podvajal tožnikove obveznosti za plačilo zdravstvenega zavarovanja. Zaradi jasnih diskrepanc v računovodskih izkazih z izkazi evidenc toženca, ki je sam spreminjal podatke o tožniku in je posledično od tožnika terjal denarna sredstva, ki so presegala zakonske oziroma dopustne uzance zavarovanja, je po vedenju tožnika ZPIZ opravil tudi dve reviziji lastnosti zavarovanca. S predlaganim imenovanjem izvedenca ustrezne ekonomske stroke, bi lahko potrdili vzrok in višino vtoževane poslovne in osebne škode, kar je sodišče neupravičeno zavrnilo in zagrešilo bistveno kršitev postopka, ki je rezultirala v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Obenem to pomeni odrekanje pravice tožniku do kontradiktornosti in s tem kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Upravni organi, kar je tudi toženec, morajo pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Toženec bi moral skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Toženec je ravnal v nasprotju z navedenim in v nasprotju z načelom materialne resnice. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v svojem 94. členu določa, da ZZZS odgovarja zavarovani osebi za povzročeno škodo skladno z določbami o obligacijskih razmerjih. Zaposleni pri tožencu so opustili svoje dolžno ravnanje, ko niso pravilno ugotovili in sledili pravilnemu dejanskemu stanju ter sprejeli povsem materialnopravno napačne odločitve, s katerimi so storili tožniku škodo. Ker FURS in ZPIZ pridobivata podatke od toženca, je delovanje toženca izredno pomembno. Zaposleni toženca niso ravnali s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Podane so tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Izkazano je naklepno oziroma vsaj malomarno ravnanje toženca, zaradi katerega so bile tožniku kršene temeljne pravice in povzročena škoda, zato je tožnik nedvomno upravičen do pravičnega zadoščenja v obliki denarne odškodnine. Pravilno in pravično je, da toženec zaradi svojih ravnanj, ko je pri prijavi tožnika v obvezno zavarovanje upošteval napačno podlago zavarovanja, tožniku izplača primerno denarno nadomestilo za škodljivo stanje, ki traja od leta 2001. V laični pritožbi je tožnik izpostavil, da je toženec v absolutno priviligiranem položaju, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal. Sodišče mu v zadevi ne verjame. Gre za moralno in pravno vprašanje. Sodišče bi moralo ugotoviti, kdo je v začetku storil napake, ki so tožniku povzročile škodo. Uradnik toženca je povedal, da se je napaka zgodila pri njih in da so jo v letu 2002 potrdili skupaj z ZPIZ. Napačna odločitev dveh organov je malomarnost. FURS je sprožil izvršbe zoper tožnika na podlagi napačne odločitve toženca, o čemer je nenazadnje FURS obvestil toženca in ZPIZ. Toženec mu je povzročil z neupravičenimi izvršbami samo stroške. Izgubil je poslovne priložnosti zadnjih 20 let in nobene ni mogel realizirati zaradi škode, ki mu jo je povzročil toženec, saj ni imel več denarnih sredstev. Star je 52 let in živi s sinom v najetem stanovanju, ker si drugega ne more privoščiti, zaradi neupravičenih izvršb. Sistem je zmotljiv z napakami in pomanjkljivostmi. Neutemeljeno je zatrjevanje sodišča, da bi moral sam vedeti, kaj se dogaja. Počitnic si ni mogel privoščiti, niti plačilnih kartic, ženi ni kupoval daril, mentalno zdravje se mu je poslabšalo. Opozori, da ima Evropa ničelno toleranco do kršenja človekovih pravic. Sodišče bi z izvedenci moralo ugotoviti razmerje med plačanim, zarubljenim, ukradenim in na drugi strani samovoljnim ravnanjem državnih organov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Prav tako ni kršilo postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki temeljijo na pravilnih materialnopravnih izhodiščih. Strinja se z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Sodišče se je skozi celotno obrazložitev sodbe argumentirano opredelilo do vseh relevantnih navedb (dejanskih ali pravnih) tožnika. Tako ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je stališče sodišča v 9. točki obrazložitve, da je tožnik tisti, ki nosi dokazno breme za samovoljno ravnanje toženca, s katerim bi bilo lahko izkazano protipravno ravnanje kot ene izmed kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti, česar pa ni zmogel. 6. Neuspešen mora ostati pritožbeni ugovor o kršitvi kontradiktornosti, saj je iz dokaznega postopka razvidno, da je sodišče obema strankama v vseh fazah postopka omogočilo enakovredno sodelovanje. Sodišče se je opredelilo do vseh nosilnih pravnih naziranj strank, ki so dovolj argumentirana. Zavrnitev dokaznega predloga tožnika po imenovanju sodnih izvedencev ekonomske stroke je sodišče ustrezno obrazložilo v 3. točki obrazložitve sodbe, saj ključna sporna vprašanja niso strokovne narave, ki bi zahtevale izvedovanje, zato ni potrebe po imenovanju izvedencev, ki bi lahko podali odgovore na strokovna ekonomska vprašanja. Gre le in zgolj za pravno presojo, ki jo je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja moralo opraviti sodišče. 7. Iz tožnikove trditvene podlage je razvidno, da je tožnik odškodninsko odgovornost toženca primarno izvajal iz malomarnosti toženca pri vodenju postopka prijave v zavarovanje. Sodišče je dokazni postopek pravilno usmerilo v ugotavljanje domnevne samovoljne oziroma arbitrarnosti ravnanj toženca. Glede presoje protipravnosti se je sodišče razumljivo opredelilo v 9. in 12. točki obrazložitve. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič je sodišče v 9. in 14. točki pojasnilo okoliščine prijave leta 2002 in se skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP opredelilo do vsakega posameznega dokaza posebej in uspeha vseh dokazov skupaj. Končna ocena je temeljila na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje navedbe strank, procesna dejanja, načinu sodelovanja v postopku. Dokazna ocena temelji na preverljivi argumentaciji in omogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe.

8. Tožnik je nezadovoljen s povzetki delov izpovedb zaslišanih prič A. A. in B. B., vendar tako nasprotje ni nasprotje v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi imelo za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta bi bila podana, če bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in ne v primeru, ko se očitek nanaša dejansko na oceno izvedenih dokazov. Gre le za odraz celovite dokazne ocene, rezultat katere so dejanske ugotovitve sodišča. Zanje velja da niso nujno skladne z izpovedbami vseh v postopku zaslišanih prič.

9. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je bila pri postopanju toženca izkazana arbitrarnost, očitna samovolja oziroma odstopanje od metode dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih postopkov. Le tako bi namreč tožnik dokazal obstoj ene izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. Ključno je, da je postopek vodenja samega postopka prijave pri tožencu, zaradi različnih tehnoloških zmožnosti potrebno presojati na čas, ko se je sporni dogodek zgodil1 in ne tako kot se vodi postopek danes.2 Sodišče se je v 12. točki obrazložitve sodbe argumentirano opredelilo do tega vprašanja. Na podlagi izpovedbe zaslišanih prič A. A. in B. B. je ugotovilo, da je bil način postopanja toženca ob prijavi tožnika takrat običajna praksa in da mu glede naknadno ugotovljene napake pri prijavi ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja. Izpovedba priče A. A. je v bistvenih delih glede postopka ob ureditvi zavarovanja leta 2002 skladna z izpovedbo priče B. B. V 9. točki obrazložitve je sodišče razumljivo pojasnilo, da se ob vključitvi zavarovanca v zavarovanje na podlagi 7. člena ZMEPIZ podatki vnašajo v matično evidenco na podlagi prijav, ki jih vložijo poslovni subjekti in fizične osebe, ki imajo po tem zakonu dolžnost sporočanja podatkov. To so med drugim tudi gospodarske družbe, ki zaposlujejo delavce in zavarovanci, ki so sami zavezanci za prispevek. Povsem pravilna je ugotovitev sodišča, da je bil tožnik oziroma njegov delodajalec odgovoren za pravilnost podatkov na podlagi prijave.3 Tožnik zmotno ugotavlja, da oseba, ki je v prijavni službi, vnaša podatke v evidenco na podlagi predloženega obrazca. Ločiti je potrebno izpolnjevanje in predložitev obrazca za prijavo in vnašanje podatkov iz takšnega obrazca v evidenco. Priča A. A. je izpovedala, kaj je zaznala pri vpogledu v upravno zadevo, saj priča takrat ni bila zaposlena in je morala v celotno dokumentacijo, ki jo je imel toženec o sporni zadevi, vpogledati. Sodišče je ugotovilo, da ker v tistem obdobju registri med seboj niso bili povezani, sočasno ni moglo preverjati vseh pogojev pred vpisom v evidenco,4 kar dodatno potrjuje, da ne gre za samovoljno in arbitrarno ravnanje toženca.

10. Sodišče je v 10. točki obrazložitve argumentirano pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnik0vi trditvi, da ni nikoli vedel, da je bil zavarovan na podlagi 040 kot družbenik in lastnik pravne osebe, za kar je izvedel šele v letu 2019. Tožnik je prejel duplikat prijave v zavarovanje, za plačilo prispevkov pa je prejemal položnice, ki jih je naknadno dajal računovodkinji. Ob tem bi moral ugotoviti, da gre za plačilo višjih prispevkov, zaradi česar bi moral podvomiti v pravilnost prijave. Vsaj najkasneje pa takrat, ko so se pričele izterjave neplačanih prispevkov. Upoštevajoč tožnikovo trditev, da je bil zaposlen kot delavec v delovnem razmerju, bi bil zanj dolžan prispevke plačevati delodajalec in ne tožnik kot fizična oseba, tako, da ni bilo podlage za prisilne izterjave neplačanih prispevkov za zavarovanje. Sodišče je povsem pravilno izpostavilo, da se tudi od tožnika zahteva običajna skrbnost, ki se pričakuje od vsake razumne odrasle osebe in ne presega skrbnosti povprečnega udeleženca pravnih razmerij. Tudi priča B. B. je potrdila izpovedbo A. A., da je danes lažje ugotoviti morebitne neskladnosti, saj se vsi podatki preverjajo sproti v povezavi s Poslovnim registrom Slovenije, v preteklosti pa zaradi nepovezanosti registrov to ni bilo mogoče. Da bi tožnik moral vedeti, za kakšno vrsto prijave v zavarovanje je šlo, potrjuje tudi dejstvo, da je tožnikov delodajalec dvakrat menjal sedež, zaradi česar je bila potrebna vedno nova prijava tožnika, podlaga zavarovanja pa je ostajala enaka. Ob novi prijavi je bilo vedno izdano novo potrdilo.

11. Ker so pritožbeni očitki o kršitvi ustavnih pravic zgolj pavšalni in ker niso niti preostala obširna pritožbena izvajanja relevantna, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Prijava v zavarovanje leta 2002. 2 Sedanja tehnološka podpora omogoča sočasno preverjanje podatkov v evidencah med seboj povezanih zbirk podatkov raznih registrov. 3 Tožnik je bil direktor družbe C. d. o. o., ki je vložila prijavo. 4 Ali je zavarovanec direktor in družbenik hkrati.