Jedro

Skladno s četrtim odstavkom 301. člena ZFPPIPP velja, da upnikov predlog za nadaljevanje pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje zato zoper drugo toženko za odločanje o dajatvenem zahtevku (več) ni imelo podlage.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, v preostalem se zavrne, in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti pravilno glasi: »I. Ugotovi se, da prva toženka in druga toženka tožeči stranki solidarno dolgujeta denarni znesek v višini 12.276,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2010 do plačila.

II. Prva toženka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki plačati 12.276,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2010 do plačila.

III. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.«

2. Tožeča stranka in druga toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prvo toženo stranko in drugo toženo stranko (v nadaljevanju prva toženka in druga toženka) zavezalo, da v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačata 12.276,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2010 do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev v obsodilnem delu ter v odločitvi o stroških postopka se pravočasno po pooblaščencu pritožuje druga toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje njeno odgovornost utemeljuje na podlagi prvega odstavka 662. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del. Kot takšne napake je šteti tudi napake, ki onemogočajo normalno funkcijo objekta, naročnik ali drug pridobitelj pa je o teh skladno s 663. členom OZ dolžan obvestiti izvajalca in projektanta v 6 mesecih od dneva, ko je napake ugotovil, sicer izgubi pravico sklicevati se nanje. V tej povezavi pritožnica opozarja na njena zatrjevanja v odgovoru na tožbo, da je sanacijska dela na skupnih delih objekta izvedla v skladu s projektno dokumentacijo, ki jo je izdelal projektant po naročilu prve toženke, s čemer so bile po njenem prepričanju napake ustrezno odpravljene. Opozorila pa je tudi na okoliščino, da stanovalci strehe ne vzdržujejo tako kot je potrebno in je zamakanje ter manjvrednost zgradbe tudi posledica nevzdrževanja strehe, za kar pa druga toženka ni odgovorna. Tudi sicer pa tožeča stranka druge toženke o napakah v 6 mesecih po tem, ko jih je opazila, ni obvestila, zato zahtevka iz naslova reklamacije ne more uspešno uveljavljati. Izpodbijana sodba se sicer sklicuje na določilo tretjega odstavka 663. člena OZ, po katerem se izvajalec ne more sklicevati na določbe prejšnjih odstavkov tega člena, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku oziroma drugemu pridobitelju, ali če je s svojim ravnanjem naročnika ali pridobitelja zavedel, da svojih pravic ni pravočasno uveljavljal, vendar po prepričanju pritožbe to stori neutemeljeno. Druga toženka je namreč vsa dela tako pri izvedbi objekta kot sanacijska dela izvedla v skladu s projekti ter izrecnimi zahtevami prve toženke, zato ji ni mogoče očitati, da je za očitane napake vedela. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo določil OZ, po katerih je tožeča stranka izgubila pravico uveljavljati odpravo napak oziroma uveljavljanja drugih zahtevkov. Zmotno pa je materialno pravo uporabilo tudi, ker ni upoštevalo, da je bil nad drugo toženko začet stečajni postopek. To okoliščino je prvostopenjsko sodišče sicer ugotovilo, saj je s sklepom III P 752/2010 z dne 19. 11. 2013 odločilo o nadaljevanju predmetnega pravdnega postopka zoper drugo toženko in izpostavilo, da je bila terjatev tožeče stranke zoper drugo toženko v stečajnem postopku prerekana. Tožeča stranka je sicer predlagala nadaljevanje predmetnega pravdnega postopka, kjer to terjatev uveljavlja, vendar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po katerih zoper stečajnega dolžnika, razen če gre za stroške stečajnega postopka, ni mogoče izdati dajatvene sodbe. Z ozirom, da bi lahko ugotovilo le obstoj navedene terjatve, je drugi toženki plačilo zneska 12.276,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi neutemeljeno naložilo. Zmotna pa je tudi prvostopenjska stroškovna odločitev. Upoštevaje, da je tožeča stranka uspela le v 32,82%, toženi stranki pa v 67,18% deležu, bi sodišče prve stopnje skladno s 154. in 155. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o stroških moralo odločiti po načelu uspeha. Glede na navedeno druga toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži vse pravdne stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja druge toženke v celoti prereka. Predlaga zavrnitev pritožbe in v izpodbijanem obsegu potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja. Ob pravilno razjasnjenih pravno relevantnih okoliščinah je sodišče prve stopnje obstoj terjatve tožeče stranke v razmerju do toženih strank v višini 12.276,40 EUR s pripadki pravilno ugotovilo. Pritrditi pa je pritožbi, da je glede na določbo četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP, ker je po tej zoper stečajnega dolžnika dopustno uveljavljati le še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve, drugi toženki plačilo tega zneska neutemeljeno naložilo, kar je narekovalo odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

6. Tožeča stranka kot etažna lastnica je v predmetnem postopku v razmerju do prve toženke kot investitorja gradnje in prodajalca sporne nepremičnine ter v razmerju do druge toženke kot izvajalca gradbenih del uveljavljala tudi plačilo nadomestila za tržno manjvrednost stanovanja zaradi napak na skupnih delih večstanovanjske zgradbe v etažni lastnini. Z izpodbijano sodbo je bilo zahtevku iz tega naslova ugodeno, toženi stranki pa sta bili solidarno zavezani k plačilu, pri čemer je zoper prvo toženko odločitev že postala pravnomočna. Zahtevek iz naslova manjvrednosti stanovanja tožeče stranke zaradi neustrezne zvočne izoliranosti ter odprave posledic vlažnosti v stanovanju je bil medtem pravnomočno zavrnjen.(1)

7. Utemeljenost po vložitvi predmetne pritožbe še spornega zahtevka je sodišče prve stopnje v razmerju do druge toženke kot izvajalca gradbenih del pravilno presojalo skladno z določili OZ, ki urejajo gradbeno pogodbo. Po izvedenem dokaznem postopku pa je izhajajoč iz teh določb v nasprotju s prepričanjem pritožbe pravilno pretehtalo, da tožeča stranka tudi v odnosu do druge toženke obstoj terjatve v znesku 12.276,40 EUR s pripadki utemeljeno uveljavlja.

8. Skladno s prvim odstavkom 662. člena OZ v zvezi s četrtim odstavkom istega člena izvajalec naročniku kot vsakemu drugemu pridobitelju gradbe, kamor kot kupec etažnega dela sodi tudi tožeča stranka, odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake, kar je primer tudi v obravnavani zadevi, pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del. Nesporno je, da je tožeča stranka na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 12. 2. 2007 od prve toženke kupila stanovanje z oznako B3 v stanovanjski stavbi na naslovu N. ter poravnala kupnino v višini 122.764,00 EUR. Da se je na tem objektu pokazal problem z zamakanjem fasade, zamakanjem kritine in zamakanjem nadstreška, katerih vzrok je neizvedba po projektu ter nepravilna izvedba detajlov, objekt pa tudi nima ustrezno izoliranega kapnega venca in strešnih konstrukcijskih lož kot tudi ustreznega prezračevanja hladne strehe, o čemer sodišče prve stopnje sklepa izhajajoč iz v predmetnem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke mag. SB, pritožba niti ne prereka. Prav tako pa ne nasprotuje pravilnim in z obstoječo sodno prakso(2) podprtim zaključkom izpodbijane sodbe, da je tako ugotovljene napake opredeliti kot napake v solidnosti gradnje. Skladno s prvim odstavkom 663. člena OZ je naročnik ali drugi pridobitelj o teh napakah res dolžan obvestiti izvajalca (ali projektanta) v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil, sicer izgubi pravico sklicevati se nanjo. Vendar pa se na to določbo izvajalec (oziroma projektant) ne more sklicevati, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku oziroma drugemu pridobitelju. Enako velja, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika oziroma drugega pridobitelja, da pravic ni pravočasno uveljavljal (tretji odstavek 663. člena OZ).

9. Upoštevaje, da druga toženka zatrjevanj tožeče stranke, ki jih sodišče prve stopnje povzema v 21. točki obrazložitve, ne prereka, je potrebno izhajati iz prepričanja, da je tožeča stranka za napake v solidnosti gradbe izvedela šele 13. 2. 2010, ko je v stanovanje št. B5, ki se v zadnjem nadstropju nahaja nad stanovanjem tožeče stranke, pričelo zamakati tako, da je etažna lastnica, priča K.S., vodo lovila v posode. Potrebna pa je bila tudi intervencija gasilcev, ki so s strehe skušali odstraniti stoječ sneg. O težavah z zamakanjem strehe se je tožeča stranka nato pozanimala še pri drugih etažnih lastnikih, ker kljub zagotovilom napake niso bile odpravljene, pa se je odločila za vložitev predmetne tožbe. Z ozirom na nesporno dejstvo, da tožeča stranka o napakah na skupnih delih zgradbe toženih strank v roku iz prvega odstavka 663. člena OZ ni obvestila, kakor je v svoji pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2011 sama zatrdila,(3) predmetna tožba pa je bila dne 20. 9. 2010 vložena po poteku tega roka, je odločitev o spornem zahtevku tako odvisna le še od vprašanja, ali je v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 663. člena OZ. Na to vprašanje pa je tudi po prepričanju naslovnega sodišča potrebno odgovoriti pritrdilno, kot bo razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

10. Že na osnovi skladnih izpovedb zaslišanih prič ter pravdnih strank oziroma njihovih zakonitih zastopnikov je mogoče zanesljivo zaključiti, da je bila prva toženka s problematiko zamakanja strehe na sporni nepremični seznanjena že pred sklenitvijo prvih kupoprodajnih pogodb v letu 2006, kasneje pa je bila o tem problemu obveščena s strani prizadetih etažnih lastnikov, o čemer pa je vselej obvestila drugo toženko, ki je kot izvajalka del na zahtevo prve toženke na spornem objektu v preteklih letih večkrat izvajala sanacijska dela, kar pritožnica tudi sama priznava. Kljub izvedenim popravilom pa problem z zatekanjem vode v objekt vse do danes ni zadovoljivo odpravljen.

11. Priča KS je namreč izpovedala, da so ji sosedje in drugi ljudje, ki živijo v okolici, povedali, da so še preden je sama kupila stanovanje leta 2006 (stanovanje št. B5 levo zgoraj) stavbo sušili z velikimi sušilci, prav tako pa pleskali. Avgusta 2006 je bilo beljeno tudi njeno stanovanje. Ob ogledu stanovanja desno zgoraj (stanovanje št. B6), ki so ga nato kupili P., je priča opazila madež na stropu, pojasnjeno pa ji je bilo, da verjetno ni bilo zadostno zračeno, kar je verjela. Kak mesec po nakupu pa je tudi v svojem stanovanju ugotovila polno mokrih madežev na stropu, o čemer je takoj obvestila prvo toženko. Obrnila se je tudi na drugo toženko, ki je napako poskušala odpraviti, vendar je kljub izvedeni sanaciji pozimi ob snegu in ob večjem poletnem deževju še zmeraj zamakalo, v stanovanju pa je kapljalo. Mokri madeži pa so bili tudi pri vetrolovu. Izpostavila je, da je prva toženka prodala stanovanja z videno napako, saj si je madeže ogledala, po tem, ko jo je priča obvestila o zamakanju v njenem stanovanju, pa je vseskozi zagotavljala in obljubljala, da bo zadeva popravljena, čemur je priča v dobri veri verjela. Pojasnila pa je še, da je bila druga toženka v zadnjih petih letih (zaslišanje dne 13. 1. 2012) zaradi izvajanja sanacijskih del na strehi spornega objekta dejansko vsako leto prisotna.

12. Da je priča K.S., po tem, ko je opazila mokre madeže v svojem stanovanju, o tem dejansko obvestila prvo toženko, ki je nato takoj kontaktirala drugo toženko, da bi ta sanirala kar je potrebno, je zaslišana potrdila tudi zakonita zastopnica prve tožene stranke M.P. Izpostavila je, da je druga toženka zagotovila, da bo k zadevi pristopila korektno, ugotovila zakaj do madežev prihaja in napako sanirala. Iz tega razloga je bila druga toženka na objektu dejansko večkrat prisotna. Dodala pa je še, da so zaradi napake druge toženke pri hidroizolaciji s sušilci izsuševali kletne prostore.

13. Priča B.P., ki je bil kot predstavnik investitorja (prve toženke) na objektu od prvega do zadnjega dne pogosto navzoč zaradi kontrole vidnih zadev in napredovanja dela, je na vprašanje sodišča, ali je bila prva toženka po vselitvi prvih kupcev stanovanj obveščena o napakah na objektu, izrecno odvrnil, da niso imeli problema z vlago samo v kleti, temveč prav tako v stanovanjih ter v vetrolovih, kar je bilo gradbincu, torej drugi toženki, tudi povedano. Enako kot v kleti je zaradi sanacije prišla celotna firma (druga toženka), ki ji je bilo naloženo, da napake na strehi odpravi, zaradi česar je bila druga toženka v različnih obdobjih najmanj dva do trikrat prisotna. Po vedenju priče pa popravilo ni bilo izvedeno tako, da bi bile težave danes odpravljene. Pojasnil je, da so se napake pokazale v zadnji etaži, stranke pa so jih notificirale pri prvi toženki kot prodajalcu. Na izrecno vprašanje pooblaščenca tožeče starke pa je priča odvrnil, da je bila prva toženka že pred sklenitvijo prodajne pogodbe z gospo K.S. v letu 2006 v sklopu reklamacij obveščena o vlagi v stanovanjih pod streho in tudi, da je klet mokra. Na vprašanje, kako so odpravili madeže v stanovanju gospe K.S., pa je priča odvrnila, da tega niso storili sami, temveč je prišlo gradbeno podjetje, ki je na svoj način saniralo stanovanje. Kljub dejstvu, da je druga toženka zagotovila, da so napake odpravili, so se reklamacije ponavljale. Ker napake nikoli niso bile dovolj dobro odpravljene, pa je zadeva prišla na sodišče. Pri tem je priča izrecno poudarila, da je druga toženka napake sanirala že pred prodajo stanovanj, ki so bila ob prodaji suha, vendar pa se je vlaga kasneje znova pojavila, v zvezi s čemer so drugo toženko ponovno kontaktirali. Skladno s pričo K.S. pa je tudi priča B.P. izpovedal, da v stanovanju gospe K.S. (stanovanje št. B5) ob nakupu ni bilo vlage, temveč je imenovana vlago takrat ugotovila v drugem stanovanju (stanovanje št. B6), za katerega je priča P. svetoval, naj ga pač ne kupi.

14. Glede na zgoraj izpostavljeno, ob tem ko listinska dokumentacija v prilogah A4, A8 in A9 navedeno samo še utrjuje, sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da je bila druga toženka z napakami na skupnih delih spornega objekta, zaradi katerih je prišlo do zamakanja, seznanjena že pred prodajo prvih etažnih delov, prav tako pa tudi kasneje, ko se je problem z vlažnostjo objekta kljub izvedeni sanaciji večkrat znova pokazal. Nenazadnje druga toženka v pritožbi sama priznava, da je sanacijska dela na skupnih delih objekta opravljala, kar je zatrjevala že v odgovoru na tožbo, vendar pa pritožbenim naziranjem, da so bile ugotovljene napake tudi ustrezno odpravljene, naslovno sodišče ne more slediti. O nasprotnem se namreč prepriča izhajajoč iz zaključkov izvedenca gradbene stroke mag. S.B. V izvedenskem mnenju izvedenec po dne 14. 2. 2013 opravljenem terenskem ogledu še zmeraj ugotavlja napake na skupnih delih stavbe (zamakanje fasade, zamakanje kritine, zamakanje nadstreška) in pojasnjuje vzroke zanje (neizvedba po projektu, nepravilna izvedba detajlov, neustrezne projektne rešitve). Hkrati pa opredeljuje še obseg del, potrebnih za sanacijo strehe oziroma vseh ugotovljenih napak (popravilo žlebov, popravilo položitve toplotne izolacije, popravilo izvedbe prezračevalnega podstrešja, sanacija toplotnega mosta pri strešnem vencu), skupaj s stroškovno posledico (list. št. 215 in 216). Tudi iz dopolnitve izvedenskega dela, za potrebe katerega je izvedenec dne 20. 3. 2014 opravil ponoven ogled, pa jasno izhaja, da sanacija napak na skupnih delih stavbe še ni izvršena (list. št. 245). Oceno manjvrednosti stanovanja tožeče stranke je izvedenec namreč opravil glede na neizvedeno sanacijo in temelji na oceni negativnega vpliva slabega stanja objekta na vrednost stanovanja kot posameznega etažnega dela. Ta je po stališču izvedenca zmanjšana za 10%, kar glede na plačilo kupnine v višini 122.764,00 EUR predstavlja 12.276,40 EUR.

15. Ne gre pa spregledati tudi, da je tožeča stranka že na glavni obravnavi 30. 10. 2012 zatrjevala, da so se v obeh zgornjih stanovanjih (stanovanje št. B5 in B6) v oktobru 2012 ponovno pojavili vlažni madeži na stropu. S fotografijami z dne 5. 11. 2012 (priloga A12), priloženimi pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2012, pa je nazorno prikazala stanje v stanovanju št. B6 po deževju v začetku novembra 2012, ki z ozirom na to, da v predmetnem postopku ni bilo zatrjevano, da bi druga toženka sanacijska dela izvajala še tudi po avgustu 2011 (zatrjevanja tožeče stranke na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 11. 2011, ki jih druga toženka ni prerekala), dajejo sklepati, da sanacija na skupnih delih gradbe ugotovljenih napak s strani druge toženke ni bila ustrezno realizirana v smislu trajnostne rešitve prisotnega problema.

16. Ob tehtanju rezultatov dokazovanja skladno z določbo 8. člena ZPP se prepričljivo pokaže, da je bila druga toženka z napakami na skupnih delih stavbe seznanjena še preden je stanovanje v le-tej na podlagi prodajne pogodbe z dne 12. 2. 2007 kupila tožeča stranka, ki o teh napakah ni bila obveščena, kljub vsem izvršenim sanacijskim ukrepom pa druga toženka ugotovljenih pomanjkljivosti kljub zagotovilom vse do danes ni ustrezno odpravila. Po obrazloženem je ob uporabi tretjega odstavka 663. člena OZ zato potrebno zaključiti, da tožeča stranka, kljub dejstvu, da ugotovljenih napak na skupnih delih zgradbe pri toženih strankah v roku iz prvega odstavka že istega člena ni notificirala, z uveljavljanjem predmetnega zahtevka za znižanje plačila kot zahtevka jamčevalne narave, na podlagi prvega odstavka 662. člena v zvezi s 660. členom OZ,(4) vse v zvezi s 637. členom OZ(5) in 635. členom OZ,(6) ni prekludirana.

17. Nasprotno pa ni mogoče zaključiti niti ob zatrjevanjih pritožbe, da je druga toženka vsa dela pri izvedbi objekta kot vsa sanacijska dela izvedla v skladu s projekti ter po zahtevi prve toženke kot naročnika. Četudi bi navedeno držalo, čemur glede na v izvedenskem mnenju ugotovljeno neizvedbo po projektu ter neustrezno izvedbo detajlov ni mogoče v celoti slediti, ne gre prezreti določbe prvega odstavka 664. člena OZ. Ta namreč določa, da izvajalec ni prost odgovornosti, če je nastala napaka zato, ker je pri izvajanju posameznih del ravnal po zahtevah naročnika. Skladno z drugim odstavkom tega člena je njegova odgovornost sicer lahko zmanjšana, v okoliščinah danega primera pa celo izključena, vendar le v primeru, če je izvajalec pred izvršitvijo posameznega dela naročnika tega dela opozoril na nevarnost nastanka napak. Z ozirom, da pregled zadeve pokaže, da druga toženka v tej smeri ni ponudila nikakršne trditvene podlage, čeravno je bilo trditveno in dokazno breme v tej povezavi na njeni strani (212. člen ZPP), za zmanjšanje oziroma izključitev izvajalčeve odgovornosti za napake v solidnosti gradbe v obravnavani zadevi ni podlage (7. člen ZPP - razpravno načelo). Tudi v kolikor bi druga toženka zatrjevanja o tem ponudila, pa ni mogoče mimo dejstva, da sta tako zakonita zastopnica prve toženke M.P. kot priča V.G., projektant predmetne gradbe, izpovedala, da o kakršnih koli problemih v zvezi s projektnimi rešitvami druga toženka v času izvajanja gradbenih del ni poročala.

18. Odgovornosti za napake v solidnosti gradnje, utemeljene v določbi prvega odstavka 662. člena OZ, pa druga toženka ne more zmanjšati oziroma je odvrniti niti ob pritožbenih zatrjevanjih, da je zamakanje ter manjvrednost zgradbe pripisati tudi neustreznemu vzdrževanju strehe. Pravočasne trditve o tem, da stanovalci strehe ne vzdržujejo tako, kot bi bilo potrebno, je druga toženka sicer postavila že v odgovoru na tožbo, vendar pa dokaznega bremena o tako zatrjevanih dejstvih ni zmogla (215. člen ZPP). Zaključki izvedenca gradbene stroke v obravnavani zadevi za sklepanje v tej smeri namreč ne nudijo osnove, saj problem zatekanja vode v kritično gradbo izvedenec utemeljuje z drugimi vzroki, povzetimi že zgoraj. Druga toženka pa ni predlagala, da naj izvedenec z vidika stroke preuči tudi, ali je način vzdrževanja strehe v vzročno - posledični povezanosti z ugotovljenim zatekanjem meteorne vode v sporni objekt. 19. Pritožnica po obrazloženem prvostopenjske pravne presoje o obstoju njene odgovornosti iz naslova nesolidno izvedene gradbe v razmerju do tožeče stranke sicer ne more omajati. Pravilno pa opozarja, da jo je sodišče prve stopnje kot stečajno dolžnico glede na določbo četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP z izpodbijano sodbo neutemeljeno zavezalo k plačilu. Po vložitvi tožbe v obravnavani zadevi (20. 9. 2010) je bil nad drugo toženko 21. 12. 2012 začet stečajni postopek, v posledici česar je bil predmetni pravdni postopek s sklepom prvostopenjskega sodišča III P 752/2010 z dne 13. 2. 2013 z dnem začetka stečajnega postopka zoper to stranko prekinjen (4. točka 205. člena ZPP). Ker je bila predmetna terjatev v stečajnem postopku prijavljena, izhajajoč iz sklepa o preizkusu terjatev pa je bila prerekana, je tožeča stranka skladno s tretjim odstavkom 301. člena ZFPPIPP s pripravljalno vlogo z dne 11. 11. 2013 pravočasno predlagala nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka. Skladno s četrtim odstavkom velja, da upnikov predlog za nadaljevanje pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje zato zoper drugo toženko za odločanje o dajatvenem zahtevku (več) ni imelo podlage. V razmerju do stečajnega dolžnika je v okviru pravdnega postopka, ki je v teku glede v stečajnem postopku prerekane terjatve, ob pravilni uporabi materialnega prava namreč dopustna zgolj ugotovitev obstoja te terjatve. Navedeno, upoštevaje, da sta prva toženka in druga toženka po materialnem pravu solidarni zavezanki (prvi odstavek 395. člena OZ),(7) dajatveni zahtevek pa vselej implicira ugotovitev, da je tak zahtevek utemeljen, je zato narekovalo spremembo prvostopenjske odločitve v izpodbijanem obsegu kot je razvidno iz zgornjega izreka.

20. Neutemeljeno pa pritožba graja prvostopenjsko stroškovno odločitev. Najprej velja izpostaviti, da kljub spremembi sodbe sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari, ker je ta zgolj posledica začetka stečajnega postopka nad pravdno stranko kot pravno osebo ter v tem okviru pravilne uporabe materialnega prava (četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP), torej objektivnih okoliščin, ki so na strani druge toženke nastopile po vložitvi tožbe, njen pravdni uspeh v postopku na prvi stopnji po oceni naslovnega sodišča ostaja nespremenjen. Pritožba pa tudi odločitve sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, ne zmore omajati. Po odmeri potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki sicer ni pritožbeno prerekana, je sodišče prve stopnje glede na dosežen uspeh pravdnih strank ugotovilo, da je tožeča stranka, ki je uspela v 32,82%, upravičena do povračila 1.144,97 EUR, druga toženka, ki je bila uspešna v 67,18 %, pa do povračila 1.223,25 EUR. Ne glede na navedeno pa je glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, sploh glede na majhno razliko v primeru pobotanja priznanih stroškov v korist druge toženke (78,28 EUR), imelo podlago za odločitev, da vsaka stranka svoje pravdne stroške krije sama. Takšna odločitev namreč ni vedno posledica zgolj matematičnega izračuna, pri katerem vzajemne terjatev pravdnih strank po izvedenem pobotanju v celoti ugasnejo. Določba drugega odstavka 154. člena ZPP z uvedbo standarda upoštevanja vseh okoliščin primera namreč omogoča, da razpravljajoče sodišče ustrezno ovrednoti tudi druge dejavnike primera in izbere ustrezno metodo odločanja pri povrnitvi pravdnih stroških tako, da bo odločitev o stroškovnem zahtevku razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.(8) Kot takšno pa je mogoče preizkusiti tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev. To velja sploh, ko je bila predmetna tožba, z ozirom, da druga toženka s sanacijskimi ukrepi v obdobju petih let napak na skupnih delih predmetne gradbe ni uspela uspešno sanirati, vsekakor potrebna.(9) Sicer drži tudi, kakor tožeča stranka izpostavlja v odgovoru na pritožbo, da ji sodišče prve stopnje stroškov v zvezi s pritožbo zoper sklep tega sodišča o prekinitvi pravdnega postopka z dne 13. 2. 2013, ki jih je naslovno sodišče s sklepom II Ips z dne 3. 7. 2013 pridržalo za končno odločbo, v okviru odmere pravdnih stroškov ni priznalo, vendar pa bi zaradi navedenega tožeča stranka zoper prvostopenjsko stroškovno odločitev sama morala izčrpati pravico do pritožbe, česar pa ni storila.

21. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi druge toženke skladno s 5. točko 358. člena ZPP delno ugodilo, v preostalem pa jo je ob uporabi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu spremenilo kot izhaja iz zgornjega izreka.

22. Druga toženka je s predmetno pritožbo sicer delno uspela, vendar pa že iz zgoraj pojasnjenih razlogov k prvostopenjski stroškovni odločitvi ne beleži pritožbenega uspeha, ki bi jo upravičeval do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP te stroške zato krije sama. Stroške odgovora na pritožbo pa sama krije tudi tožeča stranka, saj njena izvajanja v njem k odločitvi v predmetni zadevi niso v bistvenem pripomogla (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. 1 : Tožeča stranka je sprva uveljavljala terjatev v višini 37.395,48 EUR, po prejemu izvedenskega mnenja pa je s pripravljalno vlogo z dne 22. 1. 2014 podala delni umik tožbe tako, da je zahtevala le še 25.181,40 EUR (12.276,40 EUR iz naslova manjvrednosti stanovanja zaradi gradbenih napak na skupnih delih stavbe, 12.276,40 EUR zaradi neustrezne zvočne izoliranosti stanovanja in 628,60 EUR na račun odprave vlažnosti v njem). Z ozirom, da druga toženka z delnim umikom tožbe ni soglašala, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnjen nad prisojenimi 12.276,40 EUR s pripadki do višine 37.395,48 EUR s pripadki.

Op. št. 2 : VSL sodba in sklep I Cpg 83/2014 z dne 6. 3. 2014, VSL sodba in sklep I Cpg 537/2012 z de 30. 5. 2013, VSK sodba I Cpg 165/2012 z dne 29. 11. 2012 in VSL sodba I Cpg 1149/2011 z dne 3. 8. 2012. Op. št. 3 : »Ker je bila druga tožena stranka o napakah obveščena že od drugih etažnih lastnikov, se šteje, da dodatno obvestilo tožeče stranke ni bilo potrebno.« Op. št. 4 : 660. člen OZ: »Če ni v tem poglavju drugače določeno, se uporabljajo glede odgovornosti za napake gradbe ustrezne določbe iz poglavja tega zakonika o podjemni pogodbi.« Op. št. 5 : 637. člen OZ: »(1) Naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, lahko zahteva od njega, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok. (2) Pravico ima tudi do povračila škode, ki mu je zaradi tega nastala. (3) Če bi odprava napake zahtevala pretirane stroške, jo podjemnik dela lahko odkloni, vendar ima v tem primeru naročnik po svoji izbiri pravico znižati plačilo ali odstopiti od pogodbe, in pa pravico do povračila škode.« Op. št. 6 : 635. člen OZ: »(1) Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice.

(2) Če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika, pa lahko tudi po izteku tega roka z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode.« Op. št. 7 : Prvi odstavek 395. člena OZ: »Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.« Op. št. 8 : Tako N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 30, 31 in 32. Op. št. 9 : Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 76/93 z dne 8. 9. 1993 (glej opombo št. 46 v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 32 in 33).