Jedro

Tožnikov prispevek k škodnemu dogodku je pomemben in znaša 25%. Res je voznik tovornjaka kot imetnik nevarne stvari objektivno odgovoren in res opustitev uporabe zvočnega signala, čeprav je voznik videl otroka s kolesom v skupini odraslih na pločniku, pomeni kršitev 2. točke prvega odstavka 68. člena takrat veljavnega ZTVCP, torej je tudi krivdno odgovoren, vendar pa ni mogoče prezreti ali šteti za nepomembno dejstvo, da je bil tožnik tisti, ki se je nenadoma in zaradi lastnega neustreznega ravnanja znašel na desnem voznem pasu in zadel v zadnje desno kolo mimo vozečega tovornjaka. Gre za pomemben vzrok nesreče, zaradi česar tožnikovega 25 % prispevka ni mogoče zmanjšati.

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 6.10.1995 je toženkin zavarovanec s tovornjakom zadel takrat pet let starega mladoletnega tožnika s kolesom in ga hudo telesno poškodoval. Zato je tožnik zahteval plačilo 22.900.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem poteku nesreče presodilo, da je toženka le do 25% odgovorna za nastalo škodo, v ostalem delu pa je prispeval mladoletni tožnik. Za telesne bolečine in nevšečnosti mu je odmerilo odškodnino v celotni zahtevani višini 5.200.000 SIT, za strah v znesku 200.000 SIT (od zahtevanih 1.200.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 9.400.000 SIT (od zahtevanih 15.000.000 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa v znesku 1.400.000 SIT (od zahtevanih 1.500.000 SIT). Skupno odmero 16.200.000 SIT je zaradi tožnikovega 75% prispevka znižalo na znesek 4.050.000 SIT in ga naložilo v plačilo toženki.

Tožnikovi pritožbi je drugostopenjsko sodišče delno ugodilo. Na podlagi drugačne materialnopravne presoje je ocenilo, da znaša toženkin delež 75% in tožnikov le 25%, višina odmerjene odškodnine pa je primerna. Zato je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je toženki naložilo v plačilo znesek 12.150.000 SIT s pripadki.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev še ostalega zneska 10.750.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi tudi temu delu tožbenega zahtevka. Revizija vztraja pri pritožbenem stališču, da je toženka v celoti odgovorna za škodo in poudarja, da bi voznik lahko preprečil nesrečo, če bi zahupal in začel zavirati vsaj 15 m pred trčenjem. Ker tega ni storil, je tudi kršil cestnoprometne predpise. V potrditev svojega stališča tožnik dobesedno prepiše pritožbene navedbe o prometni situaciji, o potrebnih lastnostih voznika tovornega motornega vozila, o predpisih glede varstva pešcev in otrok ter o voznikovih možnostih za preprečitev nesreče. V primerjavi s pritožbenim besedilom so dodane le navedbe, da otrok ne more biti kriv v civilnopravnem smislu, zaradi česar da je izključena deljena odgovornost, četudi bi se lahko govorilo o "sokrivdi" v smislu tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Tudi revizijsko izpodbijanje odmere pravične denarne odškodnine je prepis pritožbenih navedb, vsebuje pa predvsem povzetek diagnoze, opozarja na oceno o 60% trajni invalidnosti in ponavlja tezo, da bodoča škoda ni bila upoštevana.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi stopnji je bila zavrnjena tožnikova varianta poteka prometne nesreče, po kateri naj bi voznik tovornjaka zapeljal na pločnik in tam zadel petletnega tožnika s kolesom. Na podlagi strokovnih ugotovitev izvedenca iz cestnoprometne stroke, ki so oprte predvsem na materialne sledi, torej na madeže krvi na samem vozišču, vreznine v asfaltu zaradi prevozitve kolesa, poškodbe kolesa in poškodbe samega tožnika, je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa potrdilo, drugačen potek nesreče. Tožnik je najprej res hodil (ali vozil) po pločniku v skupini dveh ali treh odraslih, vendar je potem že prišel s pločnika na dovoz ob cesti, po kateri je v isti smeri vozil tovornjak. Tam je nenadoma s kolesom (ki ga je ali vozil ob sebi ali prehajal iz hoje ob kolesu v vožnjo s kolesom ali že vozil) zavil proti cesti. Njegovo kolo je bilo v trenutku trčenja usmerjeno pod kotom 30 do 40 stopinj glede na os vozišča. Mesto trčenja je bilo na samem desnem vozišču v oddaljenosti 0,75 m od desnega roba vozišča. Voznik tovornjaka je vozil s hitrostjo 32 km/h, prej ni zahupal in ni zaviral, tožnik pa je s kolesom zadel v zadnje desno kolo tovornjaka. Sodišče je ugotovilo, da je zunanje zadnje desno kolo povozilo tožnikovo nogo, notranje zadnje desno kolo pa prednji obroč tožnikovega kolesa. Kar tožnik v reviziji zatrjuje drugače (na primer izpeljuje, kje naj bi se točno nahajali madeži krvi), presega in spreminja dejanske ugotovitve obeh sodišč. Tega revizijsko sodišče ne more in ne sme upoštevati, saj so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v sedanji fazi postopka sodišče in stranke vezani na dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč.

Ob taki dejanski podlagi o poteku prometne nesreče sta obe sodišči pravilno izhajali iz objektivne odgovornosti voznika motornega vozila v razmerju do pešca ali kolesarja po 173. in prvem odstavku 174. člena ZOR, prispevek tožnika pa ocenjevali na podlagi tretjega odstavka 177. člena ZOR. Zmotno je revizijsko stališče, da udeležba otroka v taki situaciji onemogoča uporabo navedene zakonske določbe, ker otrok ne more biti "sokriv". Pri takem stališču revizija ne upošteva pravilnih razlogov pritožbenega sodišča na tretji strani njegove odločbe, da o otrokovi krivdi za nastanek škode res ni mogoče govoriti, da pa je sodna praksa v tem delu pojem krivde razširila na prispevek oškodovanca (pravno mnenje občne seje VSS iz junija 1989), kar se je odrazilo tudi v novem Obligacijskem zakoniku. Revizijsko sodišče k tem razlogom še dodaja, da je začetno dilemo sodne prakse o tem vprašanju ustvarila razlika med slovenskim zakonskim besedilom in srbohrvaškim, saj je slednje v tem delu vsebovalo izraz "pridoneo", torej "soprispeval" (o tem dr. Boris Strohsack: Obligacijska razmerja I in II, Ljubljana 1998, str. 321; obvestilo v Sodnikovem informatorju št. 5/87).

V obravnavani zadevi se revizijsko sodišče strinja z materialnopravno presojo, da je tožnikov prispevek k škodnemu dogodku pomemben in da znaša 25%. Res je voznik tovornjaka kot imetnik nevarne stvari objektivno odgovoren in res opustitev uporabe zvočnega signala, čeprav je voznik videl otroka s kolesom v skupini odraslih na pločniku, pomeni kršitev 2. točke prvega odstavka 68. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, torej je tudi krivdno odgovoren, vendar pa ni mogoče prezreti ali šteti za nepomembno dejstvo, da je bil tožnik tisti, ki se je nenadoma in zaradi lastnega neustreznega ravnanja znašel na desnem voznem pasu in zadel v zadnje desno kolo mimo vozečega tovornjaka. Gre za pomemben vzrok nesreče, zaradi česar tožnikovega 25% prispevka ni mogoče zmanjšati.

Tožnik je v nesreči dobil pretres možganov, udarnino rane v zatilju, zlom lobanje, zlom leve stegnenice pod kolensko grčo, dvojni zdrobljeni zlom leve golenice in veliko rano na levi goleni. Zaradi poškodb je bil večkrat operiran, opravljene so bile številne preiskave, rentgeni, hodil je na fizioterapijo, nekaj časa je uporabljal invalidski voziček, nato bergle, prestajal je in še prestaja telesne bolečine različnega trajanja in intenzivnosti, trpel pa je tudi sekundarni strah. Tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je poškodovana noga sedaj daljša za 4 cm, tožnik šepa in ima težave pri daljši hoji, hoji po naravnem terenu, poskokih itd. Poškodba glave pa je povzročila težave pri pomnjenju in dolgotrajni koncentraciji, kar vpliva na tožnikov učni uspeh, saj je moral že dvakrat ponavljati razred. Tožnik trpi duševne bolečine tudi zaradi skaženosti, ki se odraža v šepajoči hoji. Podrobnejši podatki o vseh štirih oblikah nepremoženjske škode so navedeni v razlogih prvostopenjske sodbe od 8. do 13. strani in zato njihovo ponavljanje ni potrebno.

Pravno podlago za odločanje o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo vsebujejo določbe 200. in 203. člena ZOR. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči ta merila materialnopravno pravilno uporabili. Upoštevali sta ves ugotovljeni dejanski obseg škode in ustrezno ovrednotili tožnikove individualne značilnosti, zlasti pa tudi njegovo mladost. Tožnikovo (revizijski enako) pritožbeno trditev, da naj pri tej odmeri ne bi bila upoštevana bodoča škoda, je zavrnilo že pritožbeno sodišče. Zavrnilo je tudi trditve v zvezi s strahom, da ni mogoče upoštevati navedb, ki se nanašajo na abstrakten primer strahu šestletnega otroka. Revizijsko ponovljeno opozarjanje na odstotek ugotovljene invalidnosti je neutemeljeno zato, ker temelji na tabelah zavarovalnice, ki se uporabljalo za prostovoljna pogodbena zavarovanja in ne za obvezna zavarovanja. Tudi sicer ocena izvedenca o odstotku zmanjšanja življenjske aktivnosti (in ne invalidnosti) sodišču pomeni le pomožni okvir za ugotavljanje škode, odločilne pa so dejanske ugotovitve o prikrajšavah vsakega konkretnega oškodovanca.

Revizijsko sodišče je tudi samo opravilo primerjavo s prisojo odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo. Pri tem je ugotovilo, da izpodbijana prisoja glede na razmere v času prvostopenjskega sojenja pomeni 105 povprečnih plač in da je taka odškodnina primerno umeščena v okvir prisoje v primerljivih odškodninskih zadevah.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).