Jedro

Za strah je primerna odškodnina 50.000,00 SIT; tožniku gre le odškodnina za sekundarni strah, saj primarni ni bil ne dalj časa trajajoč ne posebej intenziven; za telesne bolečine 600.000,00 SIT glede na trajanje in stopnjo ter obseg bolečin kot tudi nelagodnosti med zdravljenjem; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 400.000,00 SIT, saj je zmanjšanje nastalo v manjši meri, a je zaradi tožnikove sorazmerne mladosti treba upoštevati tudi trajanje škode v bodočnosti.

Izrek

1. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prvi in tretji odstavek izreka v celoti pravilno glasita: "Tožena stranka Zavarovalnica T., je dolžna tožeči stranki J. O. plačati odškodnino v znesku 312.250,00 SIT (tristodvanajsttisočdvestopetdeset tolarjev 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 1998 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 71,704,00 SIT (enainsedemdesettisočsedemstoštiri tolarjev 00/100), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1998 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." 2. V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 3.000,00 SIT (tritisoč tolarjev 00/100) stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača 112.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo še naj tožeči povrne pravdne stroške v znesku 182.673,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Dosojeni znesek se nanaša na odškodnino za nematerialno škodo, ki jo mora tožena stranka povrniti tožeči stranki. Od zahtevanih 900.000,00 SIT za telesne bolečine, je s-odišče prve stopnje priznalo 600.000,00 SIT; od zahevanih 1.200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je priznalo 200.000,00 SIT; od zahtevanih 200.000,00 SIT za strah je priznalo 50.000,00 SIT. Nato je od prisojene odškodnine odštelo že izplačanih 650.000,00 SIT, upoštevaje tudi valorizacijo in tako dobilo znesek 112.250,00 SIT, kolikor mora tožena stranka še plačati.

Zoper tako sodbo se je v zavrnilnem delu pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ji prisodi ustrezno zvišano odškodnino za nematerialno škodo. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede višine odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nelagodnosti med zdravljenjem, trajne posledice in zmanjšanje življenjske aktivnosti ter strah napačno uporabilo določbe 200. člena ZOR. Iz izvedenskega mnenja izhajajo neprijetnosti in bolečine, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, zlasti izredno neprijetno punktiranje kolena in poseben način povijanja kolenskega sklepa. Bolečine se še pojavljajo pri športno - rekreativnih dejavnosti in opravljanju težjih del. Vse to narekuje višjo odškodnino. Nadalje iz izvedenčevega mnenja izhaja, da so se tožnikove splošne življenjske in delovne zmožnosti zmanjšale, da je oviran pri športno - rekreativnih dejavnostih in pri opravljanju težjih del, ko ima bolečine v desnem kolenu. Upoštevati je tudi njegovo sorazmerno mladost. Do nezgode je bil delovno povsem sposoben, športno aktiven, doma je večkrat fizično delal. Sodišče mu je prisodilo le odškodnino za pretrpljeni sekundarni strah, za primarni strah pa ne, čeprav je izvedenec v mnenju ugotovil, da je tožnik pretrpel primarni strah, glede sekundarnega pa navaja, da je bil sorazmerno dolgotrajen, čeprav ne posebno intenziven. Ta-ko je odškodnina za strah občutno prenizka.

Tožena stranka se je pritožila zoper izrek o stroških in predlaga, da se izpodbijana sodba v izreku o stroških spremeni. Sodišče je v izpodbijani sodbi zmotno ugotovilo, da je tožnik po temelju uspel 100%, saj temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke sploh ni bil sporen, sporna je bila le višina odškodnine. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.650.000,00 SIT , kolikor presega 112.250,00 SIT. To pomeni, da je tožeča stranka uspela z manj kot 10% zahtevka, tožena pa je uspela z 90%. Tudi stroški izvedenca so bili potrebni le za presojo višine odškodnine, zato ni razloga, da bi delili drugačno usodo. V ZPP ni določbe, da bi bila tožeča stranka upravičena do povračila teh stroškov v celoti. Tožeča stranka je upravičena tudi do njihovega povračila v skladu z načelom uspeha v pravdi.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za določitev pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 26/78 - 57/89). Vendar pa je pri določitvi odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktvivnosti zmotno uporabilo materialno pravo v smislu določbe 356. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ni v zadostni meri upoštevalo stopnje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter pom-ena prizadete dobrine in tako ni določilo zadostne odškodnine, da se z njo doseže pravično denarno zadoščenje. Tožnik je kot primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti uveljavljal znesek 1.200.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da je primerna odškodnina iz te postavke 200.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje meni, da gre ob pravilni uporabi določb 200. in 203. člena ZOR tožniku kot pravična odškodnina za dušev-ne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnos-ti znesek 400.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ima tožnik bolečine pri opravljanju težjih del, oviran je tudi pri športno rekreativnih dejavnostih, pri čemer je zmanjšanje življenjske aktivnosti res nastalo v manjši meri, a je tožnik razmeroma mlad (rojen je leta 1962), zato je upoštevaje trajanje škode v bodočnosti, primerno določiti višjo odškodnino, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ki je zgoraj navedenim okoliščinam pripisal-o premajhen pomen.

V ostalem pa se sodišče druge stopnje strinja z odškodnino, ki jo je določilo sodišče prve stopnje. Za strah gre tako tožniku 50.000,00 SIT, medtem ko je zahteval 200.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo le odškodnino za sekundarni strah (za izid zdravljenja) in tudi to v primerni višini, saj je bil strah razmeroma dolgotrajen, a ne posebej intenziven. Primarni strah pa pri tožniku niti ni dalj časa trajal niti ni bil intenziven, tako da mu odškodnine po določbi 200. člena ZOR ni -mogoče priznati. Strah kot oblika pravno priznane škode je pravni standard, sodišče pa pri presoji dejanskega stanja ni vezano na mnenje izvedenca, temveč samo presoja, kdaj strah kot dejstvo iz človekovega notranjega življenja doseže tisto stopnjo intenzivnosti in trajanja, da ga je mogoče pravno kvalificirati v smislu ZOR. Za telesne bolečine je sodišče prve stopnje prav tako določilo primerno odškodnino v znesku 600.000,00 SIT, medtem ko je tožnik zah-teval 900.000,00 SIT. Pri tem je primerno upoštevalo trajanje, stopnjo in obseg pretrpljenih telesnih bolečin kot tudi nelagodnosti med zdravljenjem, zlasti tudi bolečine ob punktacijah, na katere tožnik v pritožbi posebej opozarja.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ni bistveno kršilo nobene določb Zakona o pravdnem postopku, na katere pazi sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 373. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 312.250,00 SIT odškodnine za negmotno škodo z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je namreč upravičena do celotne odškodnine v znesku 1.050.000,00 SIT. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožena stranka odškodnino v znesku 650.000,00 SIT oz. upoštevaje revalorizacijo, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, že poravnala. Tako znaša dosojeni znesek le še razliko do polne odškodnine.

Sodišče druge stopnje je nadalje spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in odločilo o stroških pritožbenega postopka na podlagi določbe 2. odstavka 166. člena ZPP.

Na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP, če stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na doseženi uspeh določi, da trpi vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki sorazmeren del stroškov. Tožeča stranka je v pravdi uspela z zneskom 312.250,00 SIT, z zneskom 1.437.750,00 SIT pa je propadla in je v tem delu uspela tožena stranka. Na podlagi določbe 155. člena ZPP je sodišče kot stroške, ki naj se stranki povrnejo, upoštevalo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Sodne takse je sodišče priznalo v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS 1-1/90, in RS, št. 14/91 - 50/98), nagrado odvetniku pa po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS 7/95). Glede na uspeh je sodišče druge stopnje priznalo stroške, ki se odmerijo po tarifi, stroške, ki niso odvisni od usp-eha in so bili za pravdo potrebni, pa je priznalo strankam v celoti. Tako je sodišče druge stopnje tožeči stranki za postopek pred sodiščem prve stopnja priznalo takso za tožbo v znesku 6.075,00 SIT in takso za sodbo v znesku 6.075,00 SIT; pri tem je na podlagi določbe 6. odstavka 7. člena ZST uporabilo vrednost točke v času odločanja sodišča prve stopnje, to je 13,50 SIT. Nadaljnji potrebni stroški tožeče stranke so stroški za izvedenca v znesku 82.500,50 SIT in nagrada odvetniku za sestavo tožbe 300 toč-k, za zastopanje na glavni obravnavi dne 17.3.1998 in 7.12.1998 dvakrat po 150 točk ter za porabljeni čas dvakrat po 50 točk, za končno poročilo stranki 50 točk, kot izdatke za stranko v višini 2% skupne vrednosti storitve 14 točk, kar skupaj znaša 764 točk oz. 66.773,50 SIT. Potrebni stroški tožene stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje so taksa za odgovor na tožbo v znesku 6.690,00 SIT, nadalje nagrada odvetniku za sestavo odgovora na tožbo 400 točk in pripravljalna vloga 400 točk, zastop-anje na glavni obravnavi 7. 12. 1998 100 točk in končno poročilo 50 točk, kar znaša skupaj 950 točk. Ni pa potreben strošek še nagrada odvetniku za konferenco s stranko in pregled listin; ta je zajeta v nagradi za sestavo vloge. Vrednost odvetniške točke je v času odločanja znašala 87,40 SIT. Potrebni stroški tožeče stranke tako skupaj znašajo 161.424,00 SIT, tožene pa 89.720,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka tožeči dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 71.704,00 SIT z z-akonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP.

O stroških pritožbenega postopka pa je sodišče druge stopnje odločilo glede na pritožbeni uspeh vsake od strank. V izpodbijanem delu sodbe je tožeča stranka uspela z zneskom 200.000,00 SIT in je tako upravičena do povrnitve takse za pritožbo v znesku 21.000,00 SIT (pri vrednosti točke v času odločanja 15 SIT) in nagrade odvetniku za sestavo pritožbe v znesku 225 točk, kar znaša 19.665,00 SIT (pri vrednosti točke 87,40 SIT), skupaj torej do povračila stroškov v znesku 40.665,00 SIT. Tožena stranka je s pri-tožbo zoper sklep o stroških uspela s 110.969,50 SIT, tako da je upravičena do povrnitve sodne takse v znesku 18.000,00 SIT in nagrade odvetniku za sestavo pritožbe v znesku 225 točk, kar znaša 19.665,00 SIT, skupaj torej do povračila 37.665,00 SIT. Po medsebojenm pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pritožbene stroške v znesku 3.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.

l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.