Jedro

Samostojni podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost in ki za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem, zato kot tak nima posebne pravne subjektivitete, ki bi se nanašala le na dejavnost, ki jo opravlja. Obresti, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, niso občasne terjatve, ki zapadejo v bodoče in zastarajo v roku za zastaranje občasnih terjatev, temveč stranske terjatve, ki zastarajo, ko zastara glavna terjatev. Vse ostale terjatve, ki so ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih, tako tudi obresti.

Izrek

Ugovor se zavrne v delu, v katerem mu sodišče prve stopnje ni ugodilo, in se v tem delu potrdi izpodbijani sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. II Pg 20/94 z dne 22.2.1994 v zvezi s sklepom o izvršbi istega sodišča, Enota v Kočevju, opr. št. IV L 566/93 z dne 8.11.1993, ter pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IX Pg 1052/93 z dne 5.6.1997, dovolilo izvršbo zaradi izterjave glavnice v znesku 1.134,283,50 SIT, zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega od zneskov, ki jo sestavljajo, dalje, stroškov izvršbe v znesku 40.564,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pravdnih stroškov v znesku 64.964,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izvršilnih stroškov v znesku 40.002,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti takšnemu sklepu je dolžnik vložil ugovor. Navaja, da upnici ne dolguje ničesar. Z izvršilnim naslovom mu ni bilo naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov v zneskih 8.400,00 SIT in 56.564,00 SIT. Ne dolguje pa tudi z izvršilnimi naslovi priznanih zakonskih zamudnih obresti od glavnic, saj vse občasne terjatve, ki izvirajo iz sodnih odločb, zastarajo v roku treh let od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Dolžnik še navaja, da obveznost ni prešla nanj, saj je iz izvršilnega naslova razvidno, da je dolžnik D.. s.p., v sklepu o izvršbi pa je naveden D.. kot fizična oseba. Dolžnik kot fizična oseba ni prevzel obveznosti samostojnega podjetnika.

Sodišče prve stopnje je ugovoru delno ugodilo, tako da je izpodbijani sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od skupnega zneska pravdnih stroškov 64.964,00 SIT, ter v tem delu zavrnilo predlog za izvršbo. V ostalem pa je štelo dolžnikov ugovor za neutemeljen in ga je v tem delu poslalo višjemu sodišču, da odloči o njem kot o pritožbi (2. odstavek 54. člena in 3. odstavek 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98).

Ugovor v delu, v katerem je o njem odločalo sodišče druge stopnje, ni utemeljen.

Zmotno je dolžnikovo stališče, da v izvršilni zadevi ni pasivno legitimiran kot D.., ker se izvršilni naslov glasi nanj kot na samostojnega podjetnika. Samostojni podjetnik ni poseben pravni subjekt, gre le za oznako, ki pomeni, da (posamezna) fizična oseba na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost (7. odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93, s spremembami in dopolnitvami). Podjetnik odgovarja za vse svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (1. odstavek 5. člena ZGD), tako tudi s tistim, ki ni v zvezi z njegovo dejavnostjo. Ker tako ne gre za dva ločena subjekta, temveč za eno in isto fizično osebo, je dolžnik v predlogu in sklepu o izvršbi pravilno naveden, njegova obveznost pa izhaja iz izvršilnega naslova. Prav tako dolžnik nima prav, da so zakonske zamudne obresti, priznane z izvršilnimi naslovi, zastarale. Obresti, priznane s sodno odločbo, niso občasne terjatve, ki zapadejo v bodoče, kot so npr. obroki preživnine ali rente, temveč stranska terjatev, ki deli usodo glavne obveznosti. Na podlagi določbe 369. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) zastarajo stranske terjatve, kar so tudi obresti, ko zastara glavna terjatev. Terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo pa na podlagi določbe 1. odstavka 379. člena ZOR zastarajo v desetih letih. Glede na to da sta izvršilna naslova izdana v letu 1994 oziroma 1997, pa ob vložitvi predloga za izvršbo leta 2000 zastaranje nikakor ni moglo nastopiti.

Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo ne ugovornih ne pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 55. člena ZIZ oziroma na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), ugovor v delu, v katerem je o njem odločalo kot o pritožbi, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o izvršbi v delu, v katerem ga sodišče prve stopnje ni razveljavilo, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.