Jedro

Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ tudi v izpodbijani odločbi ni obrazložil zaključka, zakaj se je odločil za izrečeni ukrep in ne za kakšen drug po zakonu predviden ukrep, ki bi bil milejši in hkrati primeren. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je le ponovil, da spornega zidu ni možno obnoviti, ne da bi se ga pri tem odstranilo. Kot že navedeno, je naslovno sodišče v sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 takšno obrazložitev izrečenega ukrepa ocenilo kot preskopo, presplošno in nezadostno za preizkus, ali je bil izrečen najmilejši po zakonu.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi nezakonitost odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-3159/2015-90 z dne 11. 2. 2019.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 469,70 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Gradbeni inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju: prvostopenjski organ ali gradbeni inšpektor), je z odločbo št. 06122-3159/2015-90 z dne 11. 2. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) v 1. točki izreka tožnici kot inšpekcijski zavezanki naložil, da mora v dveh mesecih po prejemu odločbe odstraniti star razpadajoči podporni kamniti zid ob občinski cesti Strunjan - Piran na parceli št. 000 k.o. ... v dolžini pribl. 65 m, višine pribl. 1,3 - 1,8 m (v nadaljevanju: sporni zid). Sicer se bo, kot je določeno v 2. točki izreka, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. V 3. točki izreka je določil, da za objekt iz 1. točke izreka veljajo prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), in sicer prepovedi vpisov in sprememb vpisov v zemljiški knjigi, prometa z njim ali z zemljiščem, na katerem je, ter sklepanja drugih pravnih poslov, kot so kreditni, zavarovalni, najemni, zakupni, delovršni in drugih pravni posli med živimi (3. točka izreka). V 4. točki izreka je ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški, v 5. točki izreka pa je določil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor 24. 2. 2016 opravil ogled spornega zidu, ki se nahaja na severni meji parcele št. 000 k.o. ..., in hkrati ob meji z občinsko cesto Strunjan - Piran. Ugotovil je, da je sporni zid izbočen, na posameznih delih nagnjen proti občinski cesti, zaradi nevzdrževanja se na posameznih delih ruši, tako da na občinsko cesto padajo posamezni kamni. V takšnem stanju, z neurejenim zalednim odvodnjavanjem ni sposoben prevzeti zalednih zemeljskih pritiskov; ob večjem deževju se zaradi dodatnega pritiska zaledne vode nevarnost za njegovo porušitev še poveča. Zaradi možne porušitve sporni zid ogroža promet po omenjeni občinski cesti in je zato nevarna gradnja.

3.V nadaljevanju prvostopenjski organ predstavi potek postopka.

4.Nato pojasni, da je v zadnjem ponovljenem postopku dne 9. 1. 2019 opravil kontrolni pregled spornega zidu in ugotovil, da je sporni zid v enakem stanju, kot je bil ob kontrolnem ogledu dne 22. 5. 2018, da ni odstranjen ali ustrezno obnovljen ter je še vedno nevarna gradnja. Iz ogleda spornega zidu ter izvedenskega mnenja sodnega izvedenca geodetske stroke A. A. z dne 28. 8. 2017 je prvostopenjski organ ugotovil, da je sporni zid v lasti tožnice in da je nevarna gradnja. Zato je odločil, da so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 154. členu ZGO-1, ki med drugim določa, da inšpektor v primeru nevarne gradnje odredi, da se objekt odstrani.

5.Gradbeni inšpektor ob tem oceni, da razpadajočega, izbočenega, nagnjenega podpornega kamnitega zidu z neurejenim zalednim odvodnjavanjem ni možno obnoviti, ne da bi se ga pri tem odstranilo. Zato se je odločil za odstranitev spornega zidu. V zvezi s stališčem Upravnega sodišča v sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018, ki je menilo, da odstranitev spornega zidu ni najmilejši ukrep za dosego zasledovanega cilja, tj. odpravo nevarnosti ogrožanja premoženja, zdravja in življenja ljudi, prometa, sosednjih objektov oziroma njegove okolice, je navedel, da ne pozna nobenega drugega ukrepa za dosego zasledovanega cilja, ki ne bi vseboval tudi odstranitve razpadajočega nagnjenega podpornega kamnitega zidu. Po njegovi oceni je odstranitev spornega zidu najmilejši ukrep za dosego zasledovanega cilja. Nujna vzdrževalna dela ali ustrezna obnovitev, ki vsebujejo tudi odstranitev spornega zidu, presegajo pooblastila gradbenega inšpektorja, saj ne more naložiti nove gradnje. Zato se lahko odloči le za odstranitev spornega zidu.

6.V nadaljevanju izpodbijane odločbe utemeljuje še ostale točke izreka izpodbijane odločbe. V zvezi s tožničinimi pripombami o lastništvu spornega zidu, navede, da je bilo to že razrešeno z izvedeniškim mnenjem sodnega izvedenca geodetske stroke. V zvezi z mnenjem tožnice, da je sporni zid dejansko v funkciji ceste in varnega prometa ter da bi zato morala biti inšpekcijska zavezanka Občina Piran, pa je prvostopenjski organ ocenil, da je sporni zid v funkciji podpiranja zemljišča, ki je v lasti tožnice, in ne v funkciji občinske ceste. Ker pa po njegovi presoji sporni zid ogroža promet po občinski cesti Strunjan-Piran, katere lastnica je Občina Piran, je tej v nadaljevanju postopka dodelil status stranske udeleženke.

7.Ker so bila vsa za odločanje potrebna dejstva ugotovljena na podlagi ogleda spornega zidu, uradnih evidenc in strokovnega mnenja, je prvostopenjski organ, kot navaja, na podlagi prvega odstavka 146. člena ZGO-1 in 144. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) postopek vodil brez zaslišanja stranke.

Odločba drugostopenjskega organa

8.Z odločbo, št. 0612-170/2016/25 z dne 19. 12. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ), pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnilo in ob tem zavrnilo tudi tožničino zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov.

9.V obrazložitvi svoje odločbe se drugostopenjski organ sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega organa. Po povzemanju poteka postopka ter določb 12.3. točke prvega odstavka 2. člena ter 154. člena ZGO-1 zaključuje, da je bila določba 154. člena ZGO-1 pravilno uporabljena, izrek inšpekcijskega ukrepa pa utemeljen, ker gre za nevarno gradnjo. Pojasni je, da po zakonu gradbeni inšpektor lahko samo izkušeni strokovnjak z ustreznim strokovnim znanjem s področja graditve objektov, zato gre nedvomno zaupati njegov ugotovitvi glede klasifikacije objekta.

10.Obrazloženo ter sklicujoč se na 26. člen ZGO-1 drugostopenjski organ zavrne pritožbeni ugovor tožnice, da gradbeni inšpektor ni pristojen odločati v zadevi. Pojasni, da se sodba Upravnega sodišča I U 1412/2015 nanaša na drugačno situacijo, v kateri je bila izrečena prepoved uporabe pločnika kot dela javne ceste, kar pa je v pristojnosti inšpektorja za ceste. Navaja, da tudi ostali ugovori tožnice, vezani na samo cesto, ne morejo vplivati na odločitev, saj je predmet presoje pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, v kateri je izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nevarne gradnje, ki se nahaja na zemljišču tožnice.

11.V nadaljevanju drugostopenjski organ navede, da ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, ki je izkušen strokovnjak na področju graditve objektov, da razpadajočega izbočenega nagnjenega podpornega kamnitega zidu z neurejenim zalednim odvodnjavanjem ni možno obnoviti, ne da bi se ga pri tem odstranilo. Zato je tudi po presoji drugostopenjskega organa odstranitev spornega zidu najmilejši ukrep za dosego zasledovanega cilja. Nujna vzdrževalna dela ali ustrezna obnovitev, ki vsebuje tudi odstranitev spornega zidu, presegajo pooblastila gradbenega inšpektorja. Zato kot neutemeljene zavrne pritožbene navedbe, da je izrečen ukrep nesorazmeren ter še pojasni, da sme gradbeni inšpektor odrediti samo takšen ukrep, ki je določen z zakonom.

12.Drugostopenjski organ pritrjuje tudi stališču prvostopenjskega organa, da je sporni zid v funkciji podpiranja zemljišča v lasti tožnice in ne v funkciji občinske ceste. Hkrati je za ostale pritožbene ugovore tožnice, ki se nanašajo na odločitve drugih (občinskih) organov, ocenil, da ti ne morejo vplivati in ne vplivajo na odločitev o stvari sami.

13.Po pojasnjevanju pravilnosti ostalih točk izreka izpodbijane odločbe drugostopenjski organ še navede, da je izpodbijana odločba obrazložena na način, da jo je mogoče preizkusiti ter da je prvostopenjski organ glede na določbo 214. člena ZUP v zadostni meri in izčrpno obrazložil razloge za izrečeni inšpekcijski ukrep. Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji drugostopenjskega organa omogoča kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen materialni predpis. Ker so bila vsa potrebna dejstva za odločanje ugotovljena iz ogleda na kraju samem, uradnih evidenc in strokovnega mnenja, je tudi po presoji drugostopenjskega organa prvostopenjski organ inšpekcijski postopek lahko vodil brez zaslišanja stranke na podlagi prvega odstavka 146. člena ZGO-1 in 144. člena ZUP.

Tožbene navedbe

14.Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V tožbi je predlagala tudi izdajo začasne odredbe z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

15.Tožnica navaja, da je Upravno sodišče v predmetni zadevi že odločilo in ob razveljavitvi prejšnje inšpektorjeve odločbe navedlo, da inšpektor ni upošteval načela sorazmernosti oziroma izbire primernega ukrepa za zadostitev zahtevanemu cilju. Opozarja, da sta prvostopenjski in drugostopenjski organ v svojih odločbah zgolj ponovila nekatere osnovne zaključke, in sicer, da je sporni zid nevarna gradnja, da je bil ukrep rušenja po 154. členu ZGO-1 utemeljen in edino primeren ter da inšpektor drugih ukrepov ni imel na razpolago. Tožnica poudarja, da pritožbeni organ ni odgovoril na njene pritožbene navedbe in da pri tem ne gre zgolj za kršitev postopka, pač pa tudi za podcenjevanje nje same pri izvajanju postopka. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-191/16.

16.Tožnica trdi, da je inšpektor uporabil zakon, ki ne velja več in se ne bi smel uporabljati. Ob izdaji izpodbijane odločbe 11. 2. 2019 ni več veljal ZGO-1, saj je od 1. 6. 2018 veljal Gradbeni zakon (v nadaljevanju: GZ). Pritožbeni organ je njeno pritožbeno navedbo v zvezi s tem le povzel, do nje pa se ni opredelil, čeprav je uporaba GZ pomembna zaradi njegove določbe 85. člena, ki med inšpekcijske ukrepe v zvezi z nevarnim objektom uvršča tudi ustrezno zavarovanje objekta ali ustrezna vzdrževalna dela. Četudi se je predmetni postopek začel pred veljavnostjo GZ, se je po mnenju tožnice po razveljavitvi inšpekcijskih odločb na prvi stopnji dejansko začel na novo. Določbe neveljavnega zakona bi lahko veljale, če bi šlo za materialnopravne določbe, ne morejo pa neveljavni predpisi veljati v inšpekcijskem prekrškovnem postopku kot procesne določbe, ki imajo sankcijsko vsebino. Veljavnost predpisov se presoja po datumu izdaje odločbe, uporabiti pa je treba zakon, ki je zanjo potencialno ugodnejši, tj. GZ. Ker se pritožbeni organ kljub njenim opozorilom v pritožbi glede uporabe zakona ni izjasnil, je kršil 22. člen Ustave.

17.Tožnica opozarja, da se drugostopenjski organ ni opredelil do ugotovitev iz izvedenskega mnenja, ki ga je pravočasno predložila v pritožbi. Vsled tega je bila kršena njena pravica do enakega varstva pravic, z odločitvijo, da je treba celotni sporni zid porušiti, pa je inšpektor povozil načelo sorazmernosti. Iz izvedenskega mnenja z dne 8. 2. 2019, ki ga je izdelal avstrijski izvedenec, ekspert s področja geologije in geotehnike z izkušnjami v gradnji magistralnih in gorskih lokalnih cest tožnica povzema, da obstaja manj obremenjujoč ukrep za dosego istega cilja, tj. varnosti prometa, in sicer z injekcijo brizganja betona v zid, s čimer bi se zid okrepil in zasidral. Za to ne bi bilo potrebnega nobenega posega v pobočje, dela pa bi bila lahko končana v nekaj dneh. Tudi motnje prometa bi bile minimalne in stroški precej manjši, po avstrijskih cenah 165 EUR/m², po slovenskih pa po mnenju tožnice pol nižji. Rušitev in odstranitev zidu pa, kot navaja tožnica, lahko stane 10.000,00 EUR ali več.

18.V nadaljevanju še pojasnjuje, da je bil sporni zid postavljen ob gradnji lokalne ceste izključno za potrebe in varnost prometa na njej. Postavil ga je investitor lokalne ceste, to je bila Občina Piran. Tudi če je sporni zid postal razpadajoč, je izključni ali vsaj pretežni povzročitelj njegovega stanja kamionski promet na cesti, ki povzroča trenje in tresenje. Ta dejstva bi lahko ugotovil gradbeni izvedenec, a jih inšpektor ni želel ugotavljati. Posledice nevarnega stanja mora po njenem mnenju odstraniti povzročitelj tega stanja in upravljavec ceste, kar je v obeh primerih Občina Piran.

19.Tožnica trdi, da se bo varnost prometa z inšpekcijskim ukrepom zmanjšala, ker bo zemlja vdirala na cesto. Sporni zid je bil namreč postavljen zato, da se zemlja ne vsuje na cesto oziroma da jo zid zadržuje.

20.Nato pojasnjuje, da so se v preteklosti lokalne ceste gradile na zasebnih zemljiščih, pri čemer pa se ni uredilo lastniško stanje cest z razlastitvami in plačilom odškodnine. Šele z uveljavitvijo Zakona o urejanju naselij (ZUreP-2) s 1. 6. 2018 je bilo na podlagi njegovega 199. člena lastnikom omogočeno, da sprožijo prenos lastništva na občino. Po mnenju tožnice bi morala Občina Piran skleniti pogodbo o odkupu cestnega pasu. Tako je smiselno že večkrat odločilo Ustavno sodišče, npr. v odločbah U-I-194/12 z dne 24. 4. 2014 in U-I-156/13 z dne 4. 6. 2015. Namesto tega pa ji nalaga izvajanje vzdrževalnih del na javni cesti. Po 5. členu Zakona o cestah (ZCes-1) je to v pristojnosti občine in strokovne osebe, ki je za vzdrževanje zadolžena. Tožnica se ob tem sklicuje na prvi, četrti in peti odstavek 5. člena ter 7., 8., 9. in 19. člen ZCes-1. Svoje navedbe tožnica utemeljuje še z določbo 123.a člena ZCes-1, ki zapoveduje, da se ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka javna cesta, uporablja 5. člen ZCes-1. Torej, ne glede na lastništvo ceste, lastniki zemljišč, po katerih poteka cesta, nimajo pristojnosti izvajanja kakršnihkoli del v zvezi s cesto, gradnjami ob cesti in drugimi ureditvami ob cesti.

21.Glede na navedeno meni, da se s pomočjo inšpektorja nalagajo vzdrževalna dela dejansko razlaščenim lastnikom ceste. Sklicujoč se na 2. člen ZCes-1 trdi, da je sporni zid del cestnega telesa, katerega upravljanje in vzdrževanje sodi v okvir in v pristojnost upravljavca ceste. Sporni zid ima identično funkcijo kot bankina, ker zagotavlja stabilnost ceste in s tem varnost prometa, to dejstvo pa je v izpodbijani odločbi napačno ugotovljeno. Tudi v Odloku o cestah v Občini Piran je navedeno, da javno cesto sestavljajo cestne naprave in druge ureditve, namenjene varnosti prometa, zaščiti ceste ter zemljišč, da so občinske ceste javno dobro v lasti Občine Piran in so izven pravnega prometa ter da so v upravljanju in v vzdrževanju Občine Piran oziroma druge pravne osebe na podlagi gospodarske javne službe. Ta odlok določa tudi varovalni pas v širini štirih metrov, vzdrževanje cest pa je v izključni pristojnosti gospodarske javne službe. Tožnica meni, da tudi glede na določbe tega odloka nima pristojnosti za kakršenkoli poseg in da mora za to imeti dovoljenje upravljavca ceste. Poudarja, da se niti prvostopenjski organ niti drugostopenjski organ v svojih odločbah do te kolizije interesov oziroma pristojnosti nista opredelila.

22.Prav tako se nobeden od njiju ni opredelil do njenih navedb, da se bo z izrečenim ukrepom varnost prometa na cesti zmanjšala, ker se bo zemljišče, ki ga zadržuje škarpa, sesuvalo na cesto. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe oziroma odstranitvijo spornega zidu bo po njenem mnenju upravljalcu ceste zanesljivo nastala škoda. Ker bo zemlja začela vdirati na cestišče, bo promet omejen ali zaprt. V zvezi s pristojnostjo inšpektorja se tožnica sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 1412/2015 z dne 14. 1. 2016.

23.Tožnica očita, da se ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ v obrazložitvah svojih odločb nista opredelila do vprašanja sorazmernosti. Izpodbijana odločitev je po njenem mnenju napačna z vidika izbire ustreznega ukrepa. Trdi, da je drugostopenjski organ nejasno in kontradiktorno zaključil, da inšpektor drugega ukrepa ni imel na razpolago in da nujna vzdrževalna dela ali ustrezna obnovitev, ki vsebuje tudi odstranitev spornega zidu, presegajo pooblastila inšpektorja. Ta zaključek toženke je v neskladju z določbami ZGO-1 in GZ, ki kot možen milejši ukrep določata vzdrževalna dela. Z betonsko injekcijo je predlagala izvedbo ravno vzdrževalnih del, o čemer pa se noben organ ni izjasnil. V tem delu je bilo tudi dejansko stanje pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno. Posledično je bil ukrep inšpektorja nesorazmeren in arbitraren. Inšpektor se je skliceval na 154. člen ZGO, vendar tega člena ni pravilno uporabil, saj bi moral predhodno preizkusiti, ali ni mogoča tudi obnova oziroma posamični popravki spornega zidu. Ker tega ni naredil, je odločitev nepravilna in samovoljna ter v očitnem nasprotju z namenom zakona, ki je v zagotovitvi varnosti premoženja, ljudi in prometa na občinski cesti. Prvostopenjski organ je brez obrazložitve zavrnil vse njene predloge za določitev manj obremenjujočih ukrepov, na primer z angažiranjem zunanjega strokovnjaka. Ponovno poudarja, da obstaja manj obremenjujoč ukrep za dosego cilja, tj. to je injekcija brizganja betona v zid. Ker se o tem ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ nista izjasnila, je bila kršena njena pravica do obrazložitve odločitve o izrečenem ukrepu.

24.Trdi še, da so tudi ostale odločitve inšpektorja nepravilne. Uporaba prvega odstavka 158. člena ZGO-1 bi prišla v poštev samo v primeru nedovoljene gradnje, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Tudi s tem je inšpektor zmotno uporabil materialno pravo.

Nadaljnji potek upravnega spora

25.Toženka je sodišču poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

26.S sklepom III U 9/2020 z dne 30. 1. 2020 je tukajšnje sodišče zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Tožničino pritožbo zoper ta sklep je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Odločilo je, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

27.Sodišče je dne 11. 4. 2025 opravilo glavno obravnavo v prisotnosti odvetnika tožnice in ob odsotnosti pravilno vabljene toženke. Ta se je predhodno v izjavi z dne 17. 3. 2025 odpovedala opravi glavne obravnave v tej zadevi.

28.Tožnica je na glavni obravnavi pojasnila, da je bil sporni zid s prisilno izvršbo odstranjen. Njen predlog za odlog izvršbe je bil neuspešen. V spis je vložila dopis z dne 5. 5. 2021, ki ga je poslala prvostopenjskemu organu in v njem opozorila, da se z izvršbo dela potencialna škoda za cesto. V njem si je pridržala pravico do povrnitve škode, ki bi ji nastala. Njeno prošnjo, da bi se del zemljišča, na katerem je stal sporni zid, prenesel v last Občine Piran, ker pripada cestnemu zemljišču, je Občina Piran zavrnila. Tožnica je meni, da gre za nevzdržno situacijo, saj Občina Piran noče prevzeti v upravljanje in v last del cestnega telesa, ki je kot javna cesta javno dobro, hkrati pa zahteva, da ga vzdržuje ona kot zasebna lastnica. Sporni zid je zadrževal zemljino, da se ni vsula na cesto, in prav s tem namenom je bil zgrajen ob gradnji ceste, kar tudi izhaja iz izvedenskega poročila, ki ga je predložila med postopkom, a nanj ni dobila odgovora.

29.Tožnica je na glavni obravnavi postavila podrejeni tožbeni predlog, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe. Ob tem je navedla, da je njen pravni interes izkazan po dveh podlagah: zaradi izvršitve izpodbijane odločbe ji na njenem premoženju nastaja škoda, saj se zemljišče na zgornjem delu ceste lahko začne sesuvati in lahko nastanejo razpoke tudi na hiši; poleg tega pa jo bo prvostopenjski organ bremenil za stroške izvršitve izpodbijane odločbe, ki po njenem mnenju niso utemeljeni oziroma so previsoki. Meni, da bo lahko sodba v tej zadevi vplivala na morebitne nadaljnje postopke uveljavljanja odškodnine.

30.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo vse listine v upravnih spisih ter listinske dokaze in druge listine tožnice na prilogah spisa od A2 in A5 (odločba drugostopenjskega organa), A3 in A6 (izpodbijana odločba), A7 (pritožba tožnice zoper izpodbijano odločbo z dne 22. 2. 2019), A8 (mnenje dipl. inž. Andreasa Knittel z dne 8. 2. 2019 s fotografijami spornega zidu), A9 (vloge in vložena pravna sredstva tožnice v postopku izdaje izpodbijane odločbe in upravne izvršbe z dne 4. 2. 2019, 7. 6. 2018, 18. 11. 2019, pritožba tožnice z dne 18. 11. 2019 in pritožba tožnice z dne 5. 12. 2019), A10 (sklep o dovolitvi izvršbe z dne 21. 10. 2019) in A11 (sklep o zavrnitvi predloga tožnice za odlog izvršbe z dne 22. 11. 2019) ter na glavni obravnavi prejete listine (A12-obvestilo tožnice prvostopenjskemu organu z dne 5. 5. 2021). Sodišče je pri odločitvi upoštevalo vse navedbe in dokaze, ki jih je tožnica podala v zvezi z izvršitvijo izpodbijane odločbe in njenim pravnim interesom za tožbo v tej zadevi, saj so pomembni za uporabo drugega odstavka 64. člena ZUS-1. Zavrnilo pa je njene dokazne predloge tožnice za zaslišanje strank, imenovanje izvedenca gradbene stroke in za ogled terena. Ob upoštevanju, da je sodišče s to sodbo ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se je glede izrečenega inšpekcijskega ukrepa ne da preizkusiti, za odločitev sodišča ni bilo potrebno ugotavljati dejstev, ki jih je tožnica želela dokazovati s temi dokazi. Ta dejstva na odločitev, ob upoštevanju postopkovne narave utemeljenega tožbenega razloga, ne bi mogla vplivati. Za odločitev tudi niso bistvene navedbe tožnice, ki jih je na glavni obravnavi podala v zvezi z neuspešnimi prizadevanji za prenos lastništva zemljišča s spornim zidom, saj je za odločitev ključno lastništvo tega zidu v času izdaje izpodbijane odločbe.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

31.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je gradbeni inšpektor tožnici naložil, da mora, ker gre za nevarno gradnjo, v postavljenem roku odstraniti sporni zid, in izrekel s tem povezane prepovedi ter akcesorna opozorila oziroma odločitve glede stroškov postopka in nesuspenzivnosti pritožbe.

32.Ukrep odstranitve spornega zidu ter njegovo nadomestitev z novim statično stabilnim podpornim zidom je prvostopenjski organ tožnici izrekel najprej z odločbo z dne 2. 6. 2016. Tožnica je zoper to odločbo vložila pritožbo, drugostopenjski organ pa jo je z odločbo z dne 22. 11. 2016 odpravil ter zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ugotovil je, da inšpektor nima pravne podlage v zakonu za izrek ukrepa postavitve novega nadomestnega podpornega zidu in da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti v zvezi z ugotovitvami o tožničinem lastništvu spornega zidu. Prvostopenjski organ je nato z odločbo z dne 21. 12. 2016 tožnici naložil, da mora, v postavljenem roku odstraniti sporni zid. Po pritožbi tožnice je drugostopenjski tudi to odločbo s svojo odločbo z dne 10. 5. 2017 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, ker je kršil načelo zaslišanja stranke in ker dejansko stanje o tem, na kateri parceli je zgrajen sporni zid, še vedno ni bilo popolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ izvedel dokaz z izvedencem geodetske stroke, ki je podal izvedensko mnenje, da sporni zid nedvomno leži na parceli tožnice. Z odločbo z dne 29. 9. 2017 je prvostopenjski organ tožnici ponovno naložil, da mora v postavljenem roku odstraniti sporni zid. Z odločbo z dne 24. 11. 2017 je drugostopenjski organ pritožbo tožnice zoper to odločbo zavrnil. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, Upravno sodišče pa je s sodbo in sklepom III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 tožbi ugodilo, odločbo prvostopenjskega organa z dne 29. 9. 2017 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Hkrati je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe ter toženki naložilo povrnitev tožničinih stroškov upravnega spora.

33.Z odločbo z dne 6. 8. 2018 je nato prvostopenjski organ tožnici naložil, da mora v postavljenem roku ustrezno obnoviti sporni zid, tako da ne bo več ogrožal prometa po občinski cesti Strunjan-Piran. V njej je prvostopenjski organ med drugim ugotovil, da je za ustrezno obnovitev spornega zidu, da ne bo več nevarna gradnja, možnih več rešitev, kot npr. sidranje zidu z injektirnimi sidri v brežino, sidranje zidu v zaledje zidu s sidrnimi ploščami, odstranitev zidu z ustrezno utrditvijo brežine, ki bo nastala po odstranitvi zidu, odstranitev spornega zidu in nadomestitev z novim statično stabilnim armiranobetonskim zidom z urejenim zalednim odvodnjavanjem ipd. Po pritožbi tožnice je drugostopenjski organ z odločbo z dne 7. 12. 2018 odločbo prvostopenjskega organa z dne 6. 8. 2018 odpravil ter mu zadevo vrnil v ponovni postopek. Presodil je, da izrečeni inšpekcijski ukrep ni jasen in določen, saj obveznost, ki jo nalaga tožnici ni konkretizirana, pač pa je zgolj splošna. Z izpodbijano določbo je nato prvostopenjski organ tožnici ponovno naložil, da v postavljenem roku odstrani sporni zid.

34.Upravno sodišče je že v sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 v zvezi z relevantnim materialnim pravom in postopkovnimi pravili zavzelo nekatera stališča, na katera je sodišče v tem upravnem sporu vezano (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023) in jih zato tudi v tej zadevi sprejema.

35.Tako je naslovno sodišče že pojasnilo, da so za to zadevo relevantne določbe ZGO-1. GZ, ki je začel veljati s 1. 6. 2018, je v prehodni določbi prvega odstavka 106. člena določil, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1. Prvi odstavek 127. člena ZUP pa določa, da se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. Obravnavani inšpekcijski postopek je tekel že v letu 2016 in se je torej začel še v času veljavnosti ZGO-1. Zato so po prvem odstavku 106. člena GZ v tej zadevi uporabljive določbe ZGO-1 in ne GZ. GZ v drugem odstavku 106. člena še določa, da se inšpekcijski postopki in postopki izvršbe, začeti pred začetkom uporabe tega zakona zaradi dejanja, ki v skladu z določbami tega zakona ne pomeni več kršitve, ustavijo po uradni dolžnosti. Ker tudi GZ v 85. členu v primeru nevarnega objekta predvideva inšpekcijske ukrepe, sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji za ustavitev postopka po drugem odstavku 106. člena GZ.

36.Inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb tega ZGO-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov, ki se nanašajo na gradnjo, opravljajo gradbeni inšpektorji inšpektorata v sestavi ministrstva, pristojnega za prostorske in gradbene zadeve (26. člen ZGO-1). Gradbeni inšpektor v okviru inšpekcijskega nadzorstva med drugim nadzoruje, ali so objekti zgrajeni in vzdrževani tako, da zagotavljajo zanesljivost in izpolnjujejo bistvene zahteve po tem zakonu (145. člena ZGO-1).

37.Po določbi točke 12.3. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nevarna gradnja pomeni, da gradnja, ki se izvaja, ali že zgrajeni objekt ogroža premoženje, zdravje in življenje ljudi, promet, sosednje objekte oziroma njegovo okolico. Nevarna gradnja sodi med nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nevarne gradnje pristojni gradbeni inšpektor ustavi gradnjo oziroma prepove uporabo takšnega objekta ter odredi, da se na objektu oziroma njegovem delu v roku, ki ga določi, izvedejo nujna vzdrževalna dela, ali pa da se objekt ustrezno obnovi ali odstrani (154. člen ZGO-1). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1D, Uradni list RS, št. 57/2012) je v 29. členu določil, da se z dnem njegove uveljavitve šteje, da v predpisih uporabljeni izrazi "adaptacija", "obnova", "vzdrževalna dela", "redna vzdrževalna dela" in "investicijska vzdrževalna dela" pomenijo "vzdrževanje objekta" po določbah tega zakona. V 10. točki prvega odstavka 2. člena je ZGO-1 vzdrževanje objekta opredelil kot izvedbo del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redno vzdrževanje in vzdrževalna dela v javno korist. Po v 10. 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 redno vzdrževanje pomeni izvedbo investicijsko vzdrževalnih del, popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegova namembnost in ne zmanjšuje ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev. Po 7. in 7.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa odstranitev objekta pomeni gradnjo, ki je opredeljena kot izvedba del, s katerimi se objekt odstrani, poruši ali razgradi in vzpostavi prejšnje stanje.

38.V sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 je naslovno sodišče zavrnilo tudi ugovor tožnice o nepristojnosti gradbenega inšpektorja za odločanje v zadevi. Pojasnilo je, da je glede na zakonsko ureditev gradbeni inšpektor pristojen, da v primeru nevarne gradnje, tudi ko se ta nahaja ob javni cesti, izreče v 154. členu ZGO-1 predvidene inšpekcijske ukrepe, med katerimi je tudi ukrep odstranitve objekta. ZCes-1 obseg inšpekcijskega nadzorstva inšpektorja za ceste določa v 114. členu, pri čemer v peti alineji prvega odstavka natančno opredeljuje obseg tega nadzorstva v zvezi z gradnjo in rekonstrukcijo stavb in objektov, postavljanjem kakršnihkoli drugih objektov in naprav /…/ ter za druge posege v območju javne ceste, in sicer kot nadzor nad tem, ali so izpolnjeni pogoji za gradnjo. Ta določba je glede na druge določbe istega člena specialna, kar pomeni, da se glede obsega nadzorstva inšpektorja za ceste nad gradnjo in rekonstrukcijo objektov ni mogoče sklicevati na preostale, splošnejše določbe 114. člena ZCes-1, npr. druge alineje prvega odstavka, ki inšpektorju za ceste daje pooblastilo za nadzor nad tem, ali cesta omogoča varno uporabo. Podobno velja tudi za 118. člen ZCes-1, ki določa splošne inšpekcijske ukrepe po tem zakonu. Po 1. točki prvega odstavka tega člena pristojni inšpektor za ceste /…/ z odločbo odredi, da se v roku, ki ga določi, odpravijo nepravilnosti, ki jih ugotovi (glej peto alinejo) v zvezi z gradnjo in rekonstrukcijo stavb in objektov, postavljanjem kakršnihkoli drugih objektov in naprav ter izvajanjem kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu javne ceste v nasprotju s soglasjem. Poleg tega lahko po 2. točki prvega odstavka 118. člena ZCes-1 inšpektor za ceste odredi, da se do pridobitve soglasja ali do izpolnitve pogojev iz izdanega soglasja ustavi (glej tretjo alinejo) gradnja ali rekonstrukcija stavb in objektov, postavljanje kakršnihkoli drugih objektov in naprav ter izvajanje kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu ali zunaj varovalnega pasu javne ceste. Določbe 118. člena ZCes-1 dajejo inšpektorju za ceste pooblastilo za odreditev odstranitve objekta izključno v primeru objektov za obveščanje in oglaševanje (6. točka prvega odstavka), v primerih iz predhodno omenjene 2. točke prvega odstavka pa mora o svojih ugotovitvah brez odlašanja obvestiti pristojnega gradbenega inšpektorja (drugi odstavek 118. člena ZCes-1). Inšpekcijski ukrepi v zvezi s stavbami in objekti, za katere je pooblaščen inšpektor za ceste, so torej z zakonom jasno opredeljeni, zato se ta inšpektor pri izrekanju teh ukrepov ne more sklicevati npr. na splošnejšo določbo 7. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1. Zakonodajalec v tem pogledu odstranil vsak dvom z navedenimi določbami, po katerih ima inšpektor za ceste pooblastilo za odstranitev objekta le glede objektov za obveščanje in oglaševanje, o svojih ugotovitvah iz 2. točke prvega odstavka pa mora obvestiti pristojnega gradbenega inšpektorja, očitno z namenom, da ta ustrezno ukrepa. Določbe drugega odstavka 97. člena ZCes-1 (pa tudi določbe 32. člena Odloka o občinskih cestah v Občini Piran), po kateri so posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste, ni mogoče razumeti v smislu, da se nanaša tudi na izrekanje inšpekcijskih ukrepov s strani gradbenega inšpektorja. Ta ima samostojno zakonsko pooblastilo za izrekanje z zakonom predvidenih ukrepov, pri čemer mora upoštevati vse okoliščine primera in skrbeti, da je zavarovan javni interes. V zvezi z navedbami tožnice, da je zadeva v pristojnosti Občine Piran glede na 6. člen ZGO-1, ki občini daje možnost, da zaradi zavarovanja javne koristi zaveže lastnika, da opravi nujno potrebna vzdrževalna dela, in pod določenimi pogoji odredi tudi odstranitev objekta, je sodišče pojasnilo, da iz drugega odstavka tega člena izhaja, da so te določbe uporabljive, če ne gre za nevarno gradnjo po tem zakonu.

39.V sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 je Upravno sodišče, sklicujoč se na sodbo Upravnega sodišča III U 71/2014 z dne 29. 1. 2015, zavzelo stališče, da je v primeru že zgrajenega nevarnega objekta inšpekcijski zavezanec njegov lastnik. Investitor gradnje bi bil zavezanec le, če bi bila kot nevarna opredeljena gradnja, ki se še izvaja. Lastnik nepremičnine je namreč tisti, ki je v razmerju do tretjih dolžan zagotoviti, da jim njegova nepremičnina ne bo povzročala škode oziroma da jih ne bo ogrožala. Če je slabo stanje objekta posledica ravnanja druge osebe in ne lastnika, ima ta ob izpolnjenih zakonskih pogojih možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke; ne more pa se ogniti obveznostim, ki ga po ZGO-1 zadenejo kot lastnika nevarne gradnje. Glede na povedano je bila torej tožnica, ki je lastnica parcele št. 000 k.o. ..., na kateri stoji sporni zid, utemeljeno spoznana za zavezanko v obravnavanem inšpekcijskem postopku. Na odločitev ne more vplivati njeno zatrjevanje, da je sporni zid postavljen izključno v korist občinske ceste. Ne v določbah ZGO-1 ne v določbah o ZCes-1 ni podlage, da bi prvostopenjski inšpekcijske ukrepe zaradi nevarne gradnje naložil Občini Piran. Sledeč temu stališču sodišče v tej zadevi še zaključuje, da Občina Piran v obravnavani inšpekcijski zadevi nima položaja stranskega udeleženca, saj izpodbijana odločba ne posega v njene pravne koristi, tj. v neposredno, na zakon ali drug predpis oprta osebno korist (prim. 43. člen ZUP). Na nasprotno stališče prvostopenjskega organa, ki je tej občini v izpodbijani odločbi podelil ta status, pa sodišče v upravnem sporu ni vezano (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 29/2021 z dne 6. 10. 2021 in odločbo Vrhovnega sodišča I Up 194/2017 z dne 6. 9. 2017). Občina Piran niti v upravnem sporu III U 12/2018 ni bila udeležena kot stranka z interesom (19. člen ZUS-1), prav tako v sodbi, izdani v navedeni zadevi, sodišče prvostopenjskega organa, ni napotilo, da ji prizna status stranske udeleženke.

40.Za izrek v 154. členu ZGO-1 predvidenih ukrepov mora biti ugotovljeno in utemeljeno, da gre za nevarno gradnjo. Ugotovitve prvostopenjskega organa, da je sporni zid nevarna gradnja, tožnica v tožbi ne izpodbija.

41.V sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 je Upravno sodišče še poudarilo, da mora biti v odločbi, kot je izpodbijana, utemeljeno tudi, zakaj se je gradbeni inšpektor odločil za izrečeni in ne za kakšen drug po zakonu predviden ukrep. Po 154. členu ZGO-1 se gradnja ustavi oziroma prepove uporaba objekta, če je to glede na naravo gradnje oziroma objekta mogoče oziroma potrebno. Obenem pa iz 154. člena ZGO-1 izhaja, da so ukrepi, ki jih je mogoče izreči - izvedba nujnih vzdrževalnih del, obnova objekta ali njegova odstranitev, in sicer na celotnem objektu ali na delu objekta - določeni alternativno. Zato je treba izreči najmilejši ukrep, s katerim je mogoče doseči zasledovani cilj, torej odvrniti nevarnost, ki jo predstavlja objekt. Glede obrazložitve, da razpadajočega, izbočenega, nagnjenega podpornega kamnitega zidu z neurejenim zalednim odvodnjavanjem ni možno obnoviti, ne da bi se ga pri tem odstranilo, in da se je zato gradbeni inšpektor odločil za njegovo odstranitev v celoti, je Upravno sodišče presodilo, da tako skopa in splošna utemeljitev ne zadošča za preizkus, ali je bil izrečen najmilejši po zakonu predvideni ukrep in ali je to primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja. Prav tako je naslovno sodišče v sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 opozorilo, da se upravna organa nista konkretno opredelila do ugovora tožnice, da se bo z odstranitvijo spornega zidu nevarnost še povečala, ker bo zaradi odstranitve podpore zemljišče začelo drseti oziroma se ugrezati. Ob tem je ugotovilo, da je gradbeni inšpektor v prvotno izdani odločbi z dne 2. 6. 2016 sam navedel, da se bo z odstranitvijo spornega zidu spravilo v nevarnost zemljišče parcele št. 000 k.o. ... zaradi nevarnosti nastanka drsin, če zemljišče ne bo več podprto s podpornim zidom.

42.Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ tudi v izpodbijani odločbi ni obrazložil zaključka, zakaj se je odločil za izrečeni ukrep in ne za kakšen drug po zakonu predviden ukrep, ki bi bil milejši in hkrati primeren. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je le ponovil, da spornega zidu ni možno obnoviti, ne da bi se ga pri tem odstranilo. Kot že navedeno, je naslovno sodišče v sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 takšno obrazložitev izrečenega ukrepa ocenilo kot preskopo, presplošno in nezadostno za preizkus, ali je bil izrečen najmilejši po zakonu.

43.Po presoji sodišča pa standardu zadostne obrazloženosti ni zadostila niti dodatna navedba prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, da "ne pozna nobenega drugega ukrepa za dosego zasledovanega cilja, ki ne bi vseboval tudi odstranitve spornega zidu", vsled česar je zaključil da je odstranitev tega zidu najmilejši ukrep za dosego zasledovanega cilja. Če naj sodišče to navedbo prvostopenjskega organa razume v smislu, da prvostopenjski organ nima znanja, da bi se lahko opredelil do navedb tožnice o možnosti obnove spornega zidu brez njegove odstranitve, in v tem okviru tudi do njenih navedb o možnosti injektiranja betona v zid, ki jih je tožnica podala pred izdajo izpodbijane odločbe, bi moral tožnici omogočiti dokazovanje teh trditev z izvedencem ustrezne (gradbene) stroke, kot je tožnica predlagala. Z zavrnitvijo tega tožničinega dokaznega predloga je v tem primeru kršil njeno pravico do izjave in do enakega varstva pravic v postopku izdaje izpodbijane odločbe. V sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 je naslovno sodišče navedlo, da se šteje, da gradbeni inšpektor kot strokovnjak z univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo s področja gradbeništva ali arhitekture in večletnimi delovnimi izkušnjami s področja graditve objektov (144. člen ZGO-1), razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem s tega področja, in da za ugotavljanje ali presojo dejstev s tega področja dokazovanje z izvedencem ni potrebno. Vendar pa tega ni mogoče zaključiti v primeru, če gradbeni inšpektor sam presodi, da nima potrebnega strokovnega znanja za ugotavljanje pravnorelevnatnih dejstev (prim. 189. člen ZUP). Če pa gre navedbo prvostopenjskega organa, da ne pozna nobenega drugega ukrepa, ki ne bi vseboval tudi odstranitve spornega zidu, razumeti v smislu, da bi bil ukrep, ki ga je predlagala tožnica, neučinkovit, neizvedljiv, najdražji, neprimeren ipd, pa je tak zaključek po presoji sodišča popolnoma neobrazložen, vsled česar se ga ne da preizkusiti. Ob tem ne gre prezreti, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi predhodno izdane odločbe z dne 6. 8. 2018 med drugim ugotovil, da je za ustrezno obnovitev spornega zidu, da ne bo več nevarna gradnja, možnih več rešitev, kot so npr. sidranje zidu z injektirnimi sidri v brežino, sidranje zidu v zaledje zidu s sidrnimi ploščami, odstranitev zidu z ustrezno utrditvijo brežine, odstranitev spornega zidu in nadomestitev z novim statično stabilnim armiranobetonskim zidom z urejenim zalednim odvodnjavanjem. Med temi ukrepi je torej prvostopenjski organ navedel tudi takšne, ki ne vključujejo odstranitve zidu. Zakaj je v izpodbijani odločbi zaključil, da je edini možni ukrep za dosego zasledovanega cilja le tisti, ki vključuje odstranitev spornega zidu, kljub zatrjevanju in dokazovanju tožnice o možnem drugačnem načinu obnove tega zidu, ni pojasnil.

44.Te postopkovne kršitve ni odpravil niti drugostopenjski organ, ki je v obrazložitvi svoje odločbe navedel zgolj, da ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, ki je izkušen strokovnjak na področju graditve objektov. Tudi drugostopenjski organ se tako ni opredelil do navedb tožnice o možnostih obnove spornega zidu brez njegove odstranitve, niti do dokazov, ki jih je v ta namen ponudila, v tem okviru ne do predlaganega imenovanja izvedenca gradbene stroke, ne do izvedenskega mnenja, ki ga je tožnica predložila v pritožbenem postopku.

45.Prav tako se ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ nista opredelila do ugovora tožnice, da bo zaradi odstranitve spornega zidu zemljišče začelo drseti oziroma se ugrezati in da se bo s tem nevarnost še povečala, čeprav je naslovno sodišče na pomanjkanje razlogov o tem ugovoru opozorilo že v sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018.

46.Glede na navedeno izpodbijana odločba nima zadostnih razlogov, ki bi omogočali preizkus tožbenega ugovora, da je izrečeni ukrep nesorazmeren in neustrezen glede na cilj, ki se z njim zasleduje. Le če gradbeni inšpektor svoje ugotovitve dovolj konkretno navede in na njihovi podlagi napravljene zaključke obrazloženo utemeljiti, jih lahko stranka konkretizirano izpodbija in za to ponudi oziroma predloži ustrezne (strokovne) dokaze ter tako učinkovito uresniči svoje z Ustavo zagotovljene pravice, kot so pravica do enakega varstva pravic, pravica do pravnega sredstva in pravica do sodnega varstva. Pa tudi sodišče lahko šele na podlagi takšne obrazložitve polno preizkusi pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Ker izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na okoliščine, bistvene za izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa, ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

47.Sodišče izpodbijane odločbe kljub temu ob ugoditvi tožbe ni odpravilo. Upoštevalo je namreč neprerekane navedbe tožnice, ki jih je podala na glavni obravnavi, da je bil sporni zid s prisilno izvršbo odstranjen. Odprava izpodbijane odločbe bi v tem primeru zaradi učinkov, ki jih ima po prvem odstavku 281. člena ZUP odprava odločbe, omogočila tožnici, da ponovno postavi sporni zid. Ker pa je v izpodbijani odločbi ugotovljeno, da je tak zid nevarna gradnja, bi po presoji sodišča vzpostavitev prejšnjega stanja nesorazmerno posegla v pravice in koristi uporabnikov občinske ceste, glede na to, da bi bil z njim ponovno ogrožen promet po tej občinski cesti. Zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 64. člena ZUS-1 s to sodbo ob ugoditvi tožbi le ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe. Tudi tožnica je nazadnje s podrejenim zahtevkom predlagala izdajo ugotovitvene sodbe, po presoji sodišča pa je ob tem tudi izkazala obstoj pravne koristi zanjo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tako sodišče zaključuje ob upoštevanju, da tožnici zaradi izvršitve izpodbijane odločbe na njenem premoženju lahko nastaja škoda zaradi sesuvanja zemljišča na zgornjem delu ceste in nastajanja razpok na hiši, ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe pa bi ji lahko koristila v postopku uveljavljanja povrnitve tako nastale škode. Prav tako lahko ugotovitvena sodba o nezakonitosti izpodbijane odločbe pogojuje obstoj oziroma obseg tožničine obveznosti plačila stroškov, ki so nastali z izvršitvijo izpodbijane odločbe (prim. prvi odstavek 293. člena ZUP in npr. sodbo Upravnega sodišča I U 1690/2020 z dne 17. 12. 2021). Ugotovitvena sodba bi torej lahko tožnici koristila v drugih postopkih, v katerih bo morebiti uveljavljala odpravo posledic izvršitve nezakonite odločbe (prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011).

K II. točki izreka:

48.Kadar sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, je po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožnik, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila obravnavana zadeva rešena na obravnavi, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala pooblaščena odvetniška družba, se tožnici na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika prizna pavšalni znesek stroškov v višini 385,00 EUR. Navedeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka na prvi stopnji, vključno s stroški postopka o predlogu za izdajo začasne odredbe (prim. sklep Upravnega sodišča IV U 174/2022 z dne 11. 10. 2023), in se skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ob upoštevanju, da je tožničina pooblaščenka zavezanka za plačilo DDV, poviša še za zahtevanih 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 469,70 EUR stroškov tega sodnega postopka. Od poteka paricijskega roka (ki je določen skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

49.Sodno takso, ki jo je tožnica plačala za tožbo, bo sodišče tožnici vrnilo po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 154<br> Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.