Jedro

Sodišči sta potrdili izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (peti odstavek 58. člena ZObr). Pri tem sta upoštevali, da je tožnik s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino. Kot bistveno sta upoštevali tožnikov položaj in strogo hierarhično ureditev v vojski. Ravno zaradi visokega položaja se je od njega pričakoval višji nivo ravnanja in obnašanja, ker mora biti zgled drugim pripadnikom SV, hkrati pa s svojim ravnanjem predstavlja SV. Ob obstoju te okoliščine nenazadnje pa tudi dejstva, da je šlo za večje številko kršitev in da imajo dejanja tožnika znake kaznivega dejanja, na izbiro milejšega disciplinskega ukrepa niso mogle vplivati okoliščine, ki jih je navajal tožnik, in sicer da je starejši delavec, ki do obravnavane kršitve še ni bil disciplinsko kaznovan, in je bil za svoje delo tudi pohvaljen in nagrajen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke št. 100-1235/2014-36 z dne 7. 4. 2015 in odločbe št. 100-123/2014-45 z dne 24. 7. 2015. Posledično je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 8. 2015, temveč še traja, zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Presodilo je, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala težjo kršitev vojaške discipline, ki jo je storil z neutemeljenimi registracijami delovnega časa zase in druge pripadnike Slovenske vojske (v nadaljevanju: SV). Tudi izbira disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja je utemeljena.

2. Sodišče druge stopnje je ugotovilo zastaranje začetka teka disciplinskega postopka za vse kršitve, ki jih je tožnik storil z neupravičeno registracijo na drugih lokacijah in so bile storjene pred 19. 7. 2014, ter za kršitve, ko je registriral druge pripadnike SV in so bile storjene pred 26. 8. 2014. Vendar to zaradi obsega oziroma števila posamičnih kršitev, glede katerih začetek disciplinskega postopka ni zastaral, ni vplivalo na končno odločitev. Zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se za uporabo instituta nadaljevanega dejanja zahteva neupravičeno oziroma protipravno okoriščenje na strani delavca in prikrajšanje oziroma oškodovanje na strani delodajalca. Disciplinski organ pa tožniku ni očital kršitve vojaške discipline iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov (kot to za nadaljevano dejanje izhaja tudi iz 54. člena Kazenskega zakonika – v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami), niti to ni bilo ugotovljeno v postopku. Meni, da je začetek in vodenje disciplinskega postopka zastaralo, ker je bila tožena stranka seznanjena s kršitvami takoj, ko so bile storjene. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Protispisna je tudi ugotovitev, da naj bi bil sistem registracije pri toženi stranki ustaljen in ga je poznal tudi tožnik. Izbira disciplinske sankcije ni utemeljena. Sodišče ni obrazložilo, zakaj niso podane okoliščine za izrek milejšega disciplinskega ukrepa. Očita diskriminatorno obravnavo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh dejstvih, ki jih je sodišče druge stopnje štelo za odločilna (360. člen ZPP). Ker je jasno obrazložilo utemeljenost izrečenega disciplinskega ukrepa (to pa je jasno in obsežno storilo tudi sodišče prve stopnje), se ni bilo dolžno še posebej in izrecno opredeljevati do navedb glede možnosti izreka milejšega disciplinskega ukrepa.

8. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. V utemeljitev očitka tožnik navaja razloge, s katerimi izpostavlja vprašanje, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja disciplinskega postopka, delno pa gre za nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato očitana kršitev ni podana.

9. Tožnik je bil podpolkovnik v SV, razporejen na formacijsko dolžnost višji častnik. Tožena stranka mu je z izpodbijanima disciplinskima odločbama z dne 7. 4. 2015 in 24. 7. 2015 izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je bil spoznan za odgovornega za težjo kršitev vojaške discipline po 6. in 12. točki četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami). Očitala mu je, da je v času od avgusta 2013 do decembra 2014 nepravilno registriral delovni čas, in sicer tako, da se je neupravičeno registriral v vojašnici A. oziroma ga je v enoti B. neupravičeno registrirala žena in da je sam neupravičeno registriral druge pripadnike SV.

10. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik na GŠSV registriral druge pripadnike SV vsaj v 18 primerih, in da ga je v enoti B. vsaj 28-krat neupravičeno registrirala žena. Sam se je vojašnici A. neupravičeno registriral vsaj 10-krat, čeprav tam takrat ni bilo njegovo matično delovno mesto, niti tam ni nastopil delovnih aktivnosti. Gre za kršitve, glede katerih začetek disciplinskega postopka ni zastaral, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Kršitve je storil naklepno in kljub seznanjenosti s pravili o registraciji delovnega časa. Drugačne revizijske navedbe, da sistem registracije pri toženi stranki ni bil ustaljen, pomenijo nedovoljeno nasprotovanje dejanskim ugotovitvam.

11. Presoja sodišč nižjih stopenj, da je tožniku mogoče očitati nadaljevano kršitev vojaške discipline, ker je neupravičene registracije delovnega časa zase in za druge pripadnike izvajal v času od avgusta 2013 do decembra 2014, je lahko sporna, glede na vprašanje, ali je v konkretnem primeru (kjer je prišlo do uporabe kaznovalnega prava – v ta sklop namreč spada tudi disciplinsko sankcioniranje, v tožnikovem primeru disciplinska sankcija prenehanja delovnega razmerja) vendarle treba smiselno upoštevati tudi opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja iz 54. člena KZ-1, kjer pa je konstrukcija nadaljevanega dejanja vzpostavljena le v primerih premoženjskih kaznivih dejanj iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov (ki jih je v takšnem primeru treba tudi ugotoviti). ZObr, Zakon o javnih uslužbencih ali Zakon o delovnih razmerjih namreč ne vsebujejo opredelitve nadaljevanega dejanja (v tem primeru nadaljevanih kršitev vojaške discipline). Vendar navedeno za presojo ni bistveno, zaradi česar se revizijsko sodišče do tega vprašanja izrecno ne opredeljuje. Iz izpodbijane prvostopenjske disciplinske odločbe z dne 7. 4. 2015 izhaja, da je tudi tožena stranka najprej izhajala iz konstrukcije nadaljevanega dejana, vendar se je nato od tega tudi ogradila in izrecno navedla, da tudi sicer ne bi zastarale posamezne kršitve, ki so bile storjene v drugi polovici leta 2014.1 Zato niso pomembne revizijske navedbe, da niti disciplinski organ niti sodišče nista ugotavljala, ali je tožnik kršitve izvedel iz oškodovalnih nagibov ali koristoljubja.

12. Revizijski ugovor zastaranja začetka in vodenja disciplinskega postopka ni utemeljen. Po določbi devetega odstavka 57. člena ZObr začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, v vsakem primeru pa po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Po določbi desetega odstavka 57. člena ZObr vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, v vsakem primeru pa po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena.

13. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je načelnik Generalštaba Slovenske vojske (GŠSV) kot pristojni za odločanje (117. člen Pravil službe v Slovenski vojski), izvedel za tožnikove neupravičene registracije delovnega časa dne 5. 1. 2015. Za neupravičene registracije delovnega časa, ki jih je tožnik izvajal za druge pripadnike, pa je izvedel med samim disciplinskim postopkom, uvedenim na podlagi pobude. Tožena stranka je uvedla oziroma začela disciplinski postopek s sklepoma z dne 19. 1. 2015 (glede neupravičenih registracij tožnika), ki je bil dopolnjeni s sklepom z dne 9. 3. 2015 (podrobneje opisan način izvedbe kršitev, ki so bile tožniku očitane v sklepu z dne 19. 1. 2015) in dne 26. 2. 2015 (glede neupravičenih registracij za druge pripadnike). To pomeni, da je začela disciplinski postopek za obe kršitvi pred potekom treh mesecev od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca (ta rok bi potekel 5. 4. 2015). Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo in ta presoja velja tudi brez konstrukcije nadaljevanega dejanja, da je glede na šestmesečni objektivni rok zastaral začetek disciplinskega postopka za vse kršitve, ki jih je tožnik storil z neupravičeno registracijo na drugih lokacijah pred 19. 7. 2014, in za kršitve, ko je tožnik registriral druge pripadnike SV in ki so bile storjene pred 26. 8. 2014, kar pa zaradi še vedno velikega števila kršitev na drugačno presojo ni vplivalo. Disciplinski postopek se je končal z dokončno odločitvijo disciplinske komisije, sprejeto dne 4. 6. 2015 (datum je naveden v uvodnem besedilu sklepa), sklep pa ima datum 24. 7. 2015. V zvezi s tem sodišče prve stopnje navaja, da se kot merodajen šteje datum odločitve disciplinskega organa druge stopnje, saj se je postopek zaključil z odločitvijo pristojnega kolegijskega organa (v tem primeru disciplinske komisije).2 To pomeni, da je tožena stranka spoštovala subjektivni zastaralni rok za vodenje postopka, ker se je ta zaključil pred 5. 7. 2015, in sicer dne 4. 6. 2015. Prav tako je zaključila disciplinski postopek znotraj enoletnega objektivnega roka za vodenje postopka (za vse kršitve od 19. 7. 2014).

14. Revizijske navedbe, kdaj se je tožena stranka oziroma njena pristojna oseba seznanila z neupravičenimi registracijami (da se je sum pojavil že dne 20. 11. 2014 in je bila nato tožena stranka seznanjena takoj, ko so bile kršitve storjene, v zvezi s tem tudi navedbe o informacijskih sistemih tožene stranke, sklicevanje na navedbe okrožne državne tožilke v kazenskem postopku zoper tožnika itd.), pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

15. Neutemeljene so revizijske navedbe o tem, da ni bilo ugotovljeno tožnikovo okoriščenje in prikrajšanje tožene stranke, saj to glede na pravno opredelitev kršitev, ki je tožnik ne izpodbija, ni pomembno za presojo.

16. Tožnikovo nasprotovanje izbiri disciplinskega ukrepa ni utemeljeno. Sodišči sta potrdili izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (peti odstavek 58. člena ZObr). Pri tem sta upoštevali, da je tožnik s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino. Kot bistveno pa sta upoštevali tožnikov položaj in strogo hierarhično ureditev v vojski. Ravno zaradi visokega položaja se je od njega pričakoval višji nivo ravnanja in obnašanja, ker mora biti zgled drugim pripadnikom SV, hkrati pa s svojim ravnanjem predstavlja SV. Ob obstoju te okoliščine nenazadnje pa tudi dejstva, da je šlo za večje številko kršitev in da imajo dejanja tožnika znake kaznivega dejanja, na izbiro milejšega disciplinskega ukrepa niso mogle vplivati okoliščine, ki jih je navajal tožnik, in sicer da je starejši delavec, ki do obravnavane kršitve še ni bil disciplinsko kaznovan, in je bil za svoje delo tudi pohvaljen in nagrajen. Tudi po presoji revizijskega sodišča navedene okoliščine in okoliščina tožnikovega visokega položaja v SV utemeljujejo izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.3

17. Revizijske navedbe o neenakem obravnavanju tožnika pri izbiri disciplinskega ukrepa v primerjavi z drugimi pripadniki, ki naj bi storili podobne kršitve, niso utemeljene. V okoliščinah konkretnega primera je bila izbira najstrožjega disciplinskega ukrepa utemeljena. Primerjava z drugimi disciplinskimi postopki ni ustrezna, saj kršitve in spremljajoče okoliščine niso enake ali vsaj primerljive. Poleg tega je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na diskriminacijo oziroma neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben ali enak način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal ali je ukrepal mileje.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 To je sicer tudi ob sprejemanju konstrukcije nadaljevanega dejana pravilno obrazložilo sodišče druge stopnje. 2 Tožnik v reviziji ne izpodbija teh zaključkov in tudi ne prereka tega, da je bila odločitev na organu druge stopnje sprejeta dne 4. 6. 2105. 3 Primerjaj sodbe VIII Ips 128/2016 z dne 20. 12. 2016, VIII Ips 151/2016 z dne 20. 12. 2016 in VIII Ips 228/2016 z dne 7. 3. 2017.