Jedro

Ob ugotovitvi neustavnosti ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. To pa je za odločitev v zadevi edino relevantno. Ob tem, ko je tožencu naložilo izdajo odločbe o novi odmeri pokojnine, je izrecno določilo, od kdaj naprej takšna odločba učinkuje. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS uporabilo prav določbo 183. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča odločba Ustavnega sodišča RS in niti 183. člen ZPIZ-2 ne dajeta pravne podlage za to, da bi bil tožnik do novo odmerjene oziroma višje starostne pokojnine upravičen vse do upokojitve, to je od 1. 3. 1997 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ...z dne 6. 2. 2017 v celoti in odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 7. 2016 v I. točki izreka, v delu, ki glasi: "od 1. 7. 2015 dalje" in v II. točki izreka ter da je tožena stranka dolžna tožniku odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 1. 3. 1997 v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Ob enem je sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 ne daje materialnopravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka, ker interpretacija 5. točke citirane odločbe Ustavnega sodišča RS ni pravilna. Ustavno sodišče RS s svojo odločitvijo ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevkov na plačilo razlike med odmero starostne pokojnine po odločbi tožene stranke z dne 9. 9. 1997 in novo odmero opravljeno z odločbo z dne 18. 7. 2016 za čas vse od upokojitve dalje. Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara in ki je ni mogoče vzeti, zmanjšati ali omejiti. Pravnomočna odločba iz leta 1997 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, pa bi moral biti, tudi za nazaj, od upokojitve dne 1. 3. 1997, glede na to, da gre za pridobljeno pravico iz materialnega zakona, ki je zajamčena ustavna pravica in je bila protiustavnost pri uporabi določila 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) ugotovljena že leta 2002. Poleg tega je bilo dejstvo, da določen del prihodkov tožnika pri obračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan, tožniku ob izdaji odločbe v letu 1997 prikrito, saj iz same odločbe, niti iz izreka, niti iz obrazložitve to dejstvo ne izhaja. Tožnik ob prejemu odločbe v letu 1997 ni bil seznanjen z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup, pri izračunu pokojninske osnove, kar je očitno vplivalo na njegovo pravico do višine pokojnine, saj je iz priloge k odločbi iz leta 2016 razvidno, da je tožnik upravičen do višje pokojnine, izračunane od višje pokojninske osnove vse od upokojitve dne 1. 3. 1997. Sklicuje se na 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), po prvem odstavku 7. člena ZUP pa je tožena stranka celo dolžna omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, poskrbeti mora, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Tožnik je pravico do pokojnine v višini, kot bi jo morala tožena stranka odmeriti ob upoštevanju dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v letih 1990, 1991 in 1992 pri delodajalcu A., pridobil z dnem 1. 3. 1997 kot je ugotovila tudi tožena stranka v prilogi k odločbi iz leta 2016. Sicer pa tudi 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 ne določa, da tožniku ne pripada razlika med ponovno odmerjeno pokojnino in že izplačanimi zneski vse od prvega dne upokojitve dalje. V danem primeru je bila z odločbo tožene stranke iz leta 1997 očitno kršena določba zakona in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitev postopkovnih pravil, v škodo tožnika in v korist tožene stranke. Prvostopenjska sodba sicer navaja, da je bilo o višini pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 9. 9. 1997, vendar o tem odločilnem dejstvu sodba nima razlogov in je tako ni mogoče preizkusiti. V pravnomočno odločitev je možno poseči le z izrednim pravnim sredstvom po 183. členu ZPIZ-2. Z učinkom kot ga določa odločba Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015, torej z učinkom za naprej in je zato prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločba o odmeri pokojnine iz leta 1997 je lahko pravnomočna le v delu in le za tiste plače, ki so bile upoštevane ali pa izločene po predpisanem postopku, ne more pa pravnomočnost obsegati tudi drugih dohodkov, zato ne gre za isto dejansko stanje. Kršitve pravic tožnika pri izdaji odločbe iz leta 1997 bi se lahko v celoti ter učinkovito odpravile le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine tudi za nazaj, to je za obdobje od 1. 3. 1997 dalje. V nasprotnem primeru je tožniku kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z 8. in 14. členom ter 1. členom protokola k Evropski konvenciji varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vprašljiva je tudi ustavnost odločbe, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej. Določilo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določilom 4. člena ZPIZ-2, ki določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtuljive osebne pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih določenih z zakonom. Tožena stranka pri izdaji odločb z dne 6. 2. 2017 in z dne 18. 7. 2016 ni ravnala v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka, po katerem mora organ varovati pravice strank. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 2. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvo stopnjo odločbe iste opr. št. z dne 18. 7. 2016. S slednjo odločbo je tožena stranka tožniku ponovno odmerila pokojnino od 1. 7. 2015 dalje v višjem znesku, in sicer v višini 662,25 EUR na mesec.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 9. 9. 1997 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 3. 1997 dalje. Ta odločba je postala pravnomočna. Tožnik je dne 11. 6. 2015 pri toženi stranki vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A. in ponovno odmero pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. Tožena stranka je po opravljeni reviziji (Zapisnik z dne 18. 4. 2016) z odločbo z dne 18. 7. 2016 tožniku ponovno odmerila pokojnino od 1. 7. 2015 dalje v znesku 662,25 EUR. Tožnik je vložil pritožbo in zahteval, da mu pri poračunu izplačajo denarna sredstva od dneva upokojitve dalje. Drugostopni organ tožene stranke je pritožbo zavrnil s sedaj izpodbijano dokončno odločbo z dne 6. 2. 2017. Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka glede datuma, od katerega je tožnik upravičen do ponovne odmerjene pokojnine upoštevala odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 in tožniku priznala novo odmerjeno pokojnino od 1. dne naslednjega meseca po dani zahtevi, to je od 1. 7. 2015 dalje.

7. V zadevi je sporno, ali gre tožniku višji znesek starostne pokojnine tudi za nazaj, torej vse od datuma upokojitve od 1. 3. 1997 dalje, ne pa šele od 1. 7. 2015 dalje, kot je odločila tožena stranka.

8. V zvezi z vprašanjem ponovne odmere pokojnine, je stališče zavzelo Ustavno sodišče RS že v citirani odločbi z dne 26. 3. 2015. Odločilo je, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo RS. Toženi stranki pa je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Ur. l. RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, pri katerih revizija podatkov ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v II. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas odločitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I. do IV. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od 1. naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od 1. dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Ur. l. RS zahtevali ponovno odmero, pa od 1. dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka).

9. Ob ugotovitvi neustavnosti ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. To pa je za odločitev v zadevi edino relevantno. Ob tem, ko je tožencu naložilo izdajo odločbe o novi odmeri pokojnine, je izrecno določilo, od kdaj naprej takšna odločba učinkuje. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS uporabilo prav določbo 183. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča citirana odločba Ustavnega sodišča RS in niti 183. člen ZPIZ-2 ne dajeta pravne podlage za to, da bi bil tožnik do novo odmerjene oziroma višje starostne pokojnine upravičen vse do upokojitve, to je od 1. 3. 1997 dalje.

10. Pravilno je bila upoštevana V. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od 1. naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od 1. dne naslednjega meseca po dani zahtevi.

11. V spornem primeru je tožena stranka tožniku na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 in določbe 183. člena ZPIZ-2 z upoštevanjem plačanih delnic za notranji odkup priznala višjo starostno pokojnino z upoštevanjem, da je tožnik dne 11. 6. 2015 vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A., od 1. 7. 2015 dalje z odločbo z dne 18. 7. 2016. Torej za naprej od 1. naslednjega meseca po dani zahtevi. Glede na materialnopravno ureditev in ugotovljeno dejansko stanje pa ni nobene pravne podlage, da bi se tožniku priznala višja starostna pokojnina, vse od upokojitve dalje, to je od 1. 3. 1997 dalje. Ni mogoče slediti navedbam pritožbe, da odločba, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, ni postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče je v bistveno istovrstnih zadevah zavzelo jasno stališče, da lahko odločba o ponovni odmeri pokojnine, izdana v nepravi obnovi postopka učinkuje le za naprej. O pravnem vprašanju, ki se izpostavlja v konkretni zadevi, se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS in izpostavilo, da so podatki o plačah in plačanih prispevkih obstajali že v času, ko je bilo o pokojninski dajatvi odločeno v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o kršitvah ustavnih pravic in ostala pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na plačilo prispevkov, domnevne kršitve pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in nekatera druga za pritožbeno razrešitev zadeve, bodisi niso utemeljena ali so pravno popolnoma irelevantna.

12. Ker sta izpodbijani odločbi toženca z dne 18. 7. 2016 in 6. 2. 2017 pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek pravilno kot neutemeljen zavrnjen, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).