Jedro

Tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je nedvomno bila nepopolna oziroma nerazumljiva, zaradi česar ga je organ pravilno pozval na njeno dopolnitev in mu poziv poslal v skladu s 87. členom ZUP na naslov, ki ga je tožnik navedel v prošnji (tako v rubriki ''stalno prebivališče'', kot tudi v rubriki ''naslov za vročanje'').

Tožnik manjkajoče izjave ni predložil niti v roku, niti kasneje, zato ni bilo mogoče preveriti obstoja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ je zato na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP tožnikovo prošnjo moral zavreči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom, št. 2373/2011 z dne 16. 4. 2012, je organ za BPP sklenil, da se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v pravdnem postopku vložitve tožbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz najemne pogodbe zavrže. V obrazložitvi je organ navedel, da je 31. 8. 2011 prejel prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zgoraj navedenem obsegu. Z dopisom z dne 18. 1. 2012 je tožnika pozval, da takoj oziroma najkasneje v roku 15 dni svojo prošnjo dopolni tako, da organu predloži: pogodbo, sklenjeno z najemnico A.A., višino oziroma znesek plačane najemnine ter druge ustrezne akte, ki urejajo oziroma so urejali medsebojne odnose. Poziv je bil tožniku poslan na naslov za vročanje, vendar se osebna vročitev ni dala opraviti, zato je bilo tožniku v poštni predal vloženo obvestilo o prispelem pismu. Tožnik v roku 15 dni ni prevzel pisma, zato mu je bilo pismo vloženo v poštni predal 7. 2. 2012. Glede na četrti odstavek 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se šteje, da je bilo pismo vročeno 6. 2. 2012. Tožnik manjkajoče izjave ni predložil niti v roku, niti kasneje, zato ni bilo mogoče preveriti obstoja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ je nato na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tožnikovo prošnjo moral zavreči. Tožnik je v tožbi navedel, da je podnajemnica najbrž prispelo pismo odprla in ga o prispelosti ni niti obvestila, kakor ga tudi organ ni poskušal kontaktirati na telefonsko številko, ki jo je navedel v svoji prošnji. Priložiti tudi ni mogel ničesar, ker najemne pogodbe ni, dogovor o plačevanju stroškov je bil le ustno. Organ bi lahko zahteval dokumentacijo od A. o številu oseb na tem naslovu, kjer bi bilo razvidno, da se dolg oziroma neplačevanje stroškov nadaljuje in da za razrešitev situacije potrebuje pravno pomoč, hkrati pa je ne more vložiti ponovno. Smiselno predlaga odpravo odločbe.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa je še navedla, da je tožnik v prošnji v rubriki ''stalno prebivališče oziroma sedež'' navedel naslov …, v rubriki ''naslov za vročanje'' pa je tudi navedel enak naslov. V prošnji je tudi navedel, da je lastnik stanovanja ali hiše, v kateri živi. V dopisu, priloženem k prošnji, je tožnik pojasnjeval, da je dolžnik stanovanjskega podjetja A. d.o.o., zaradi neplačanih stanovanjskih obveznosti, da je v njegovem stanovanju prebivala najemnica A.A., sam pa je živel na drugem naslovu (ki ga ni navedel), iz Centralnega registra prebivalcev pa tudi izhaja, da je tožnik prijavljen na naslovu, ki ga navaja v prošnji. Glede na navedeno je toženka predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je zanjo navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Organ je svojo odločitev utemeljil z uporabo 67. člena ZUP, ki ureja postopanje organa z nepopolno ali nerazumljivo vlogo in po katerem je organ, kot izkazujejo podatki spisa, tudi ravnal. Tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je namreč nedvomno bila nepopolna oziroma nerazumljiva, zaradi česar ga je organ pravilno pozval na njeno dopolnitev in mu poziv poslal v skladu s 87. členom ZUP (v katerem je predpisano postopanje v primeru osebnega vročanja) na naslov, ki ga je tožnik navedel v prošnji (tako v rubriki ''stalno prebivališče'', kot tudi v rubriki ''naslov za vročanje''). Tožnik v tožbi ne izpodbija, da je bila vročitev opravljena v nasprotju s 87. členom ZUP, oziroma da bi bil poziv poslan na napačni naslov, zaradi česar ne more uspeti svojim ugovorom, da ga podnajemnica s pozivom ni seznanila. Ker pa ZUP v tovrstnih primerih telefonske komunikacije ne dopušča, tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom, da bi organ z njim lahko kontaktiral preko telefona. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne more vplivati ugovor tožnika, da zahtevanih listin sploh nima, kakor tudi, da bi sam organ lahko pribavil potrebne listine, saj bi moral tožnik s tem seznaniti organ v danem roku za dopolnitev oziroma razjasnitev vloge, česar pa ni storil. Po presoji sodišča tako organ glede na dejansko stanje, kot ga izkazujejo podatki spisa, upoštevajoč pravila postopka, ki veljajo za obravnavani primer, drugačne odločitve ni mogel sprejeti.

Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.