Jedro

Pri odločanju o statusu in pravicah žrtve vojnega nasilja – delovnega deportiranca ni mogoče upoštevati dejstva, da je bila tožnici za prisilno delo izplačana odškodnina s strani tujega sklada za tovrstne odškodnine, saj je bila odškodnina tožnici priznana na popolnoma drugi pravni podlagi, kot jo za priznanje zahtevanega statusa in pravic določa ZZVN.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 11. 2004, v zvezi z odločbo Upravne enote Škofja Loka z dne 3. 6. 2004, s katero je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa. Ta je odločil, da se tožničinemu zahtevku za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – delovnega deportiranca ne ugodi.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN (Ur. l. RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 – odl. US, 43/99, 19/00- odl. US, 28/00, 1/01 – odl. US, 64/01, 110/02, 3/03) ter na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Ugotavlja, da v upravnem postopku ni bilo dokazano, da bi bila tožnica s prisilnim ukrepom okupatorja v obdobju od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 poslana na prisilno delo zaradi političnih, rasnih ali verskih razlogov (1. in 2. člen ZZVN). Ker tožnica ni uspela izkazati dejanskega stanja, ki je po ZZVN relevantno za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – delovnega deportiranca, ji ni mogoče priznati zahtevanega statusa.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) navaja, da bi moralo sodišče samo pridobiti dokumente o tem, zakaj in kako je bila poslana na prisilno delo. Navaja, da je dobila odškodnino od Nemškega odškodninskega urada za prisilno delo ter da novih prič, ki so bile z njo na prisilnem delu, ni mogoče dobiti, saj so že pokojne.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. V prvem odstavku 107. člena je določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Izpodbijana sodba je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) konkretno ne navaja nobenega izmed revizijskih razlogov iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1, ampak po vsebini uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog (enako je po petem odstavku 72. člena ZUS veljalo za pritožbo, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. Tak je tudi ta primer). Vrhovno sodišče je tako lahko presojalo le pravilnost uporabe materialnega prava, na katerega, kot že navedeno, pazi po uradni dolžnosti.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, pravilno uporabilo materialno pravo. Za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja – delovnega deportiranca morajo biti po ZZVN izkazane naslednje okoliščine: izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njegovih sodelavcev v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 (1. člen), prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov (prvi odstavek 2. člena), ter da je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece (3. člen).

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja, da tožnica, na kateri je bilo po drugem odstavku 140. člena ZUP dokazno breme, ni uspela dokazati obstoja nobene izmed navedenih okoliščin, ki jih zahteva ZZVN (v upravnem spisu se namreč nahajajo le izpovedi štirih prič, ki so o prisilnem delu tožnice pričale le posredno, nenatančno in neenotno, ter izjava priče, ki je po določbah ZUP lahko le subsidiarni dokaz).

11. Glede na takšne dejanske ugotovitve v upravnem postopku, na katere je Vrhovno sodišče vezano, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pritrdilo stališču tožene stranke, da tožnica zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – delovnega deportiranca ne izpolnjuje, in ji tako zahtevanega statusa ni mogoče priznati. Sodišče prve stopnje je tudi tožnici pravilno pojasnilo, da izplačilo odškodnine za prisilno delo, priznane s strani tujega sklada za tovrstne odškodnine, ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi, saj je bila odškodnina tožnici priznana na drugi pravni podlagi, kot jo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja določa ZZVN.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.