Jedro

Ker je tožena stranka prvič tožnika obvestila, da mu je prenehalo delovno razmerje z datumom 28.7.1992 z obvestilom oziroma, kot ga je opredelilo že prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 15.12.1992, in ker je bil datum prenehanja delovnega razmerja v bistvu tožniku sporočen šele s tem obvestilom (sklepom), je torej imel tožnik pravico, v skladu z že citirano določbo 80. člena ZTPDR (ker gre za njegovo pravico iz delovnega razmerja), vložiti ugovor.

Drugostopenjski organ bi zato moral o ugovoru odločiti in ga zavreči v delu, ki se je nanašal na sklep z dne 27.1.1992 o prenehanju delovnega razmerja, moral pa bi odločiti o pravilnem datumu prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne v delu, ki se nanaša na sklep tožene stranke št. ... z dne 27.1.1992. Reviziji se delno ugodi, odločbi sodišča prve in druge stopnje se v delu, ki se v prvi točki izreka prvostopenjskega sodišča nanaša na sklepa tožene stranke št. ... z dne 15.12.1992 in ... z dne 18.1.1993 razveljavita in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom v prvi točki izreka zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da naj se razveljavijo sklepi tožene stranke št. ... z dne 27.1.1992, št. . z dne 15.12.1992 in št. ... z dne 18.1.1993, v delu, v drugi točki, v kateri se je zahtevek nanašal na prenehanje delovnega razmerja, pa je tega zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožbi tožnika delno ugodilo in je izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, zavrnilo pa je pritožbo glede zavrženega dela in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni del sklepa sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga napačne uporabe materialnega prava. V njej je navajal, da je sodišče v izpodbijanem sklepu napačno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju namreč niso bila upoštevana pomembna dejstva, da je tožnik pri opravljanju svojega dela utrpel hudo telesno poškodbo, da je bil v bolniškem staležu, ko je dobil sklep o razvrstitvi med tehnološke presežke, da je prava nevešča stranka in da zato ni vložil pritožbe, in da ni ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ampak samo dopis, zoper katerega je vložil ugovor. Zaradi poškodbe na delu mu delovno razmerje ne bi smelo prenehati kot tehnološkemu presežku. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revident pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje. Zato revizijsko sodišče ni imelo podlage, da bi izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijanem sklepu glede sklepa tožene stranke z dne 27.1.1992, tudi če ne upoštevamo, da revident izpodbija samo ugotovitev dejanskega stanja (kar po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni revizijski razlog), ni utemeljeno. Za pravilno odločitev v tem delu sporne zadeve je bila pomembna samo ugotovitev, da tožnik ni vložil ugovora zoper sklep tožene stranke ... z dne 27.1.1992, s katerim je bilo ugotovljeno, da tožniku trajno ni mogoče zagotoviti dela in da mu zato delovno razmerje preneha po preteku roka šestih mesecev od dneva dokončnosti sklepa. Ker ni bil vložen ugovor, je sklep postal dokončen in pravnomočen, to pa pomeni, da ni bilo več možno zahtevati varstva pravic pri sodišču. Po določbi drugega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) bi moral tožnik zahtevati varstvo pravic že pri toženi stranki (v skladu z določbo 80. člena ZTPDR), da bi lahko v primeru, če tudi z drugostopenjsko odločitvijo pristojnega organa tožene stranke ne bi bil zadovoljen, uveljavljal varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Revizijsko sodišče pa ne more soglašati s pravnim stališčem v izpodbijanem sklepu, ki ga je drugostopenjsko sodišče sprejelo glede obvestila (prvostopenjsko sodišče ga je v izreku že samo, kljub drugačnemu razlogovanju, označilo kot sklep) z dne 15.12.1992 in sklepa z dne 18.1.1993. O trajnem presežku in prenehanju delovnega razmerja je bilo res dokončno odločeno s sklepom z dne 27.1.1992, in zato ni bilo potrebe, da bi se po izteku zakonsko določenega roka, ki je bil enako določen tudi v sklepu o prenehanju delovnega razmerja, izdajal še nov konstitutiven sklep. Obvestilo z dne 15.12.1992 je prvič vsebovalo datum dejanskega prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo na podlagi sklepa z dne 27.1.1992. Zato ni mogoče sprejeti samo nepopolnega stališča, da s tem obvestilom ni bilo v ničemer odločeno o tožnikovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Čeprav ni šlo za odločitev, je tožnik šele s prejemom obvestila izvedel, kdaj naj bi mu prenehalo delovno razmerje. Ker je bil z obvestilom opredeljen datum prenehanja delovnega razmerja, je imel tožnik v skladu z določbo 80. člena ZTPDR možnost zoper njega vložiti ugovor, ker je za ugovor imel pravovarstveno potrebo. Po določbi prvega odstavka 36.e člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) namreč delavcu, ki je trajni presežek, preneha delovno razmerje po poteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Dokončen pa sklep ne postane z vročitvijo, kot je to napačno ugotavljala tožena stranka, temveč šele s potekom roka za ugovor.

Ker je tožena stranka prvič tožnika obvestila, da mu je prenehalo delovno razmerje z datumom 28.7.1992 z obvestilom oziroma, kot ga je opredelilo že prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 15.12.1992, in ker je bil datum prenehanja delovnega razmerja v bistvu tožniku sporočen šele s tem obvestilom (sklepom), je torej imel tožnik pravico, v skladu z že citirano določbo 80. člena ZTPDR (ker gre za njegovo pravico iz delovnega razmerja), vložiti ugovor.

Drugostopenjski organ bi zato moral o ugovoru odločiti in ga zavreči v delu, ki se je nanašal na sklep z dne 27.1.1992 o prenehanju delovnega razmerja, moral pa bi odločiti o pravilnem datumu prenehanja delovnega razmerja. Drugostopenjski organ tožene stranke je obravnaval tožnikov ugovor, vendar je sprejel samo stališče, da ugovor zoper sklep z dne 27.1.1992 zaradi poteka rokov ni več mogoč, poleg tega pa še, da obvestilo z dne 15.12.1992 ni ugotovitven sklep in da zato zoper njega ni mogoče uveljavljati varstva pravice. To pa, vsaj kar se tiče datuma prenehanja delovnega razmerja, ne more držati. Zaradi tega je v tem delu v skladu z določbo 83. člena ZTPDR tožnik tudi imel možnost zahtevati varstvo svoje pravice pri pristojnem sodišču. To pomeni, da v tem delu že prvostopenjsko sodišče tožbe ne bi smelo zavreči, kar je drugostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu spregledalo. To še toliko manj, ker sta v nadaljevanju obe sodišči meritorno odločali prav o delu zahtevka, ki izhaja iz dela zavržene tožbe.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je drugostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu v delu, ki se nanaša na sklepa z dne 15.12.1992 in 18.1.1993 glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno odločilo zmotno, ko je zaključilo, da tožnik nima pravice do sodnega varstva. Drugostopenjsko sodišče pa je, kljub kasnejši postopkovni napaki, ko je o zavrženem delu tožbe meritorno odločalo, prvostopenjskemu sodišču pravilno naložilo, da mora ugotoviti, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje. Pri tem naj upošteva tudi določbo drugega odstavka 36.e člena ZDR, če gre za katero od sicer šele v reviziji zatrjevanih okoliščin iz 36.c člena ZDR.

Revizijsko sodišče je lahko na podlagi ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklenilo, da je bilo zavrženje tožnikovega predloga v prvem delu glede sklepa z dne 27.1.1992 materialnopravno in procesno pravilno, v drugem delu glede obvetila oziroma sklepa z dne 15.12.1992 in 18.1.1993 pa napačno. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP delno razveljavilo sklep drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča in prvostopenjskemu sodišču zadevo vrnilo v razveljavljenem delu v novo sojenje, v ostalem pa je revizijo na podlagi določb 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sklepanje o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).