Jedro

Sodišče prve stopnje ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja ampak zgolj na njegov dejanski opis kateri je bil v obravnavanem primeru vseskozi takšen, da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja po II. odst. 133. čl. KZ in ne po I. odst. kot je to sprva navedeno v obtožnem predlogu.

Izrek

Pritožba obdolženega B.Z. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi B. Z. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi B.Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II KZ.

Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolženi je bil obsojen še na povrnitev stroškov kazenskega postopka v višini 39.866,00 SIT in plačilo povprečnine, odmerjene na 40.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi B. Z. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga,da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni moglo slediti pritožbenim navedbam pritožnika.

V celoti skladna zagovoru obdolženca in izpovedbam vseh v postopku zaslišanih prič je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v inkriminiranem dogodku prišlo do fizičnega obračunavanja v katerem sta obdolženi in oškodovanec padla v sneg. Prišlo je tudi do poškodovanja slednjega, ko obdolženi sam priznava, da je A. K. zadobil odrgnino na nosu. Pri tem pa obdolženemu in pričam M. in P. le ni mogoče verjeti, da oškodovanec ni zadobil poškodb na način,kot to zatrjuje sam. Ta je namreč na glavni obravnavani prepričljivo pojasnil, da ga je obdolženi enkrat udaril s pestjo v predel nosu, kar je sicer res nasprotno od zapisa narejenega v predhodnem postopku, je pa očitno resnično, saj se ta trditev v celoti sklada z ugotovitvijo v postopku postavljenega izvedenca sodnomedicinske stroke. Ta je bil prepričljiv v navedbi, da je prelomljena nosna kost posledica topega udarca, kar padec v sneg ni, torej gre za uporabljanje pesti, ta pa je lahko povzročila tudi druge pri oškodovancu najdene poškodbe. Izvedeniškega mnenja torej ni potrebno dopolnjevati tudi ne v delu, ko je bilo v njem pojasnjeno, da gre za nov in ne star prelom nosne kosti, pri čemer pritožbenemu sodišču ni jasno, kako bi stari prelomi sami po sebi lahko vplivali na nastanek novega. Ni pa verjeti tudi temu, da medicinska dokumentacija ne odraža dejanskega stanja, na kar naj bi imela vpliv obdolženčeva žena. Pritožnik je namreč spregledal, da pri oškodovancu ugotovljene poškodbe ne izhajajo zgolj iz tega, kar je bilo tistega dne ugotovljeno ob njegovem pregledu v Bolnici v Celju, ampak tudi iz zapisa o njegovem pregledu pri dr. H.P. v Š. (listna št. 12 in 13 spisa). Ob ostalih pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje te kazenske zadeve ugotovilo pravilno in v popolnosti, pri razsoji pa tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve po državnem tožilcu očitanega mu kaznivega dejanja.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji in ugotovilo,da je ta v celoti primerna in ni videti potrebe po njeni spremembi v obdolženčevo korist. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti, kot mu to velevajo določila člena 383 ZKP in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ničesar takšnega, kar bi bilo potrebno upoštevati. To velja tudi za kršitev, katero bi naj sodišče prve stopnje zagrešilo po prepričanju višjega državnega tožilca, izraženo v njegovem pisnem predlogu (čl. 377/II ZKP). Po njegovem prepričanju bi namreč moralo sodišče prve stopnje proti obdolžencu vloženi obtožni predlog zaradi relativnega zastaranja zavrniti. V zvezi s tem je reči, da višji državni tožilec sicer pravilno ugotavlja, da je okrožni državni tožilec v dne 12.3.1996 vloženem obtoženem predlogu obdolžencu očital storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe katerega je opredelil po členu 133/I KZ, kar bi ob upoštevanju dejstva, da je bilo prvo procesno dejanje za tem izvršeno šele 6.10.1998 (razpis glavne obravnave za dan 10.12.1998), ob zagroženi kazni za to kaznivo dejanje in takrat veljavnih določilih KZ o zastaranju pregona pomenilo, da ima ta prav. Vendar pa po določilih člena 354/II ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne prisoje dejanja ampak zgolj na njegov dejanski opis, kateri pa je vseskozi takšen, da očita obdolžencu prizadejanje lahke telesne poškodbe oškodovancu na način s katerim se lahko telo tudi hudo poškoduje (udarci z roko po glavi). Dejanski opis, kateri je bil kasneje po državnem tožilcu na zadnji glavni obravnavi prilagojen ugotovitvam v postopku (en udarec s pestjo) in v pravni opredelitvi (očitek kaznivega dejanja po členu 133/II in I KZ), do česar je ta, po določilih člena 344/I ZKP upravičen, je bil torej vseskozi tak, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre v obravnavanem primeru za očitek kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II in I KZ, kar pomeni, da glede na v tem zakonskem določilu zagroženo kazen o relativnem zastaranju pregona obdolženca ni mogoče govoriti.

Obdolženi s pritožbo ni uspel zato mora plačati povprečnino. Ta je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.