Jedro

Odpis terjatve je dokončen izbris iz poslovnih knjig. Pomeni, da se podjetje odpove njeni nadaljnji izterjavi. Popravek vrednosti pa na ločenem kontu popravlja osnovno terjatev, ker obstaja domneva, da ta ne bo poravnana. Posledica tega je, da se na drugem kontu zabeleži prevrednotovalni poslovni odhodek. Oblikovani popravek je tako samo izkazani popravek terjatve, medtem ko sama terjatev še vedno obstaja in se na tej podlagi vodijo vse aktivnosti za njeno izterjavo.

Namen prisilne poravnave ni v poplačilu upnikov iz celotnega dolžnikovega premoženja, temveč v poplačilu upnikov v dogovorjenem, najboljšem možnem obsegu, ki je ugodnejši, kot če bi bil nad njim začet stečajni postopek, na način, ki dolžniku omogoča nadaljnje pozitivno poslovanje. Brez dvoma je tako pomembno, da dolžnik upnikom razkrije svoj realni finančni položaj in jim glede na to poda predlog prisilne poravnave. Pri tem pa jim ne more (in ne sme) ponuditi plačila iz sredstev, ki jih še nima in za katera dvomi, da jih bo dobil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi prisilna poravnava, potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 136/2010 z dne 19. 8. 2010 in da mora tožena stranka v enem letu plačati neplačani del celotnega zneska terjatev, za katere je prisilna poravnava učinkovala (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.934,57 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Prvostopenjskemu sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Predloga odločitve ni podala.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sporno je, ali je bila prisilna poravnava nad toženo stranko sklenjena na goljufiv način, ker slednja, v času njenega sklepanja, upnikom ni razkrila, da ima nasproti družbi S., d. o. o., terjatev v višini 43.232,06 EUR. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je obstoj terjatve ugotovljen s pravnomočno sodbo in da je bila ta v računovodskih izkazih izkazana v popravljeni (nižji) vrednosti, saj se je vodila kot dvomljiva.

6. Skladno s 5.28 točko Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS) do prevrednotenja terjatev pride zaradi njihove oslabitve ali zaradi odprave oslabitve. Če obstajajo nepristranski dokazi, da je prišlo pri terjatvi, izkazani po odplačni vrednosti (npr. s pravnomočno sodbo), do izgube zaradi oslabitve, se izguba izmeri kot razlika med knjigovodsko vrednostjo in sedanjo vrednostjo pričakovanih prihodnjih denarnih tokov, ki so razobresteni po efektivni obrestni meri terjatve (točka 5.31 SRS). S tem se kot neutemeljeni pokažejo pritožbeni očitki, da popravki terjatev, ki so ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, niso mogoči in bi zato tožena stranka, ko je dobila pravnomočno sodbo, morala popravek odpraviti ter terjatev prikazati v celotni vrednosti. Za terjatev je bilo namreč še vedno mogoče domnevati, da ne bo poravnana oziroma ne bo poravnana v celotnem znesku (tožena stranka je pojasnila, da kljub pravnomočni sodbi ni nikoli pričakovala, da bo terjatev v celoti poplačana - pojasnilo v prilogi B4, dopis S., d. o. o., v prilogi B5, poročilo revizorja v prilogi B2). Takšna terjatev je dvomljiva (ne pa več sporna) terjatev (alineja d, 5.46 točke SRS). Dvomljiva terjatev je oslabljena, zato je popravek njene vrednosti tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičen. Njeno ponovno prevrednotenje na celotno vrednost, kljub prepričanju, da ta ne bo poplačana, bi bilo negospodarno.

7. Glede pritožbenih izvajanj, da bi bil popravek pravnomočno ugotovljene terjatve možen le na podlagi določenih listin (analize zunanjega revizorja), višje sodišče pojasnjuje, da mora biti skladno s pravno teorijo z ustrezno listino (kakšno, mora podjetje določiti v pravilniku o računovodstvu) utemeljen šele odpis terjatev. Popravek vrednosti terjatve zaradi njene oslabitve se lahko oblikuje na podlagi domneve, ki temelji na izkušnjah iz preteklih let in na pričakovanjih v obračunskem obdobju (1). Drugačno je stališče dela sodne prakse v davčnih postopkih. Skladno s tem je utemeljenost oblikovanja popravka vrednosti terjatev treba dokazati z listinami, ki verjetno izkazujejo dvomljivost ali spornost terjatve v času oblikovanja popravka. Te listine se lahko razlikujejo od tistih, ki utemeljujejo končni odpis terjatev (2). Tako je po mnenju pritožbenega sodišča s predložitvijo dopisa družbe S., d. o. o. (priloga B4), izjavo tožene stranke (priloga B5) in dejstvom, da pooblaščeni sodni revizor meni, da je bil popravek utemeljen in ustrezno izkazan, zadoščeno tudi temu pogoju.

8. Ob tem ni odveč pojasniti razlike med popravkom vrednosti terjatev in njihovim odpisom. Odpis terjatve je dokončen izbris iz poslovnih knjig. Pomeni, da se podjetje odpove njeni nadaljnji izterjavi. Popravek vrednosti pa na ločenem kontu popravlja osnovno terjatev, ker obstaja domneva, da ta ne bo poravnana. Posledica tega je, da se na drugem kontu zabeleži prevrednotovalni poslovni odhodek. Oblikovani popravek je tako samo izkazani popravek terjatve, medtem ko sama terjatev še vedno obstaja in se na tej podlagi vodijo vse aktivnosti za njeno izterjavo (3).

9. Pritožbene navedbe, da tožena stranka zatrjuje, da je sporno terjatev odpisala in je zato ni več imela zavedene v poslovnih knjigah, so neresnične. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je sporno terjatev zgolj prestavila na postavko „dvomljivih“ terjatev in jo je imela kot takšno ves čas evidentirano v poslovnih knjigah. Na očitke tožnika, da je terjatev odpisala, je izrecno navedla, da tega ni storila (1. pripravljalna vloga, l. št. 39). Tako se izkaže, da tožena stranka zatrjuje natanko takšno ravnanje, kot ga tožeča stranka v pritoži izpostavlja kot ustrezno.

10. Da je šlo zgolj za popravo vrednosti terjatve in ne za njen odpis izhaja tudi iz Poročila o ugotovitvah v zvezi s terjatvijo do družbe S., d. o. o., sestavljenega s strani pooblaščenega revizorja M. Č., zaposlenega v družbi E., d. o. o. (priloga B2). Slednji je navedel, da je med terjatvami do kupcev v bilanci stanja na dan 31. 12. 2009 izkazana sporna terjatev v enakem znesku kot med popravki terjatev do kupcev. Nadalje je navedel, da je bil popravek terjatve utemeljen. Družba E., d. o. o., je profesionalna ustanova, ki je v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko izdelala tudi revizijsko poročilo. V omenjenem postopku je izdala mnenje brez pridržka, v obravnavani zadevi pa je mnenje dopolnila še s Poročilom o ugotovitvah v zvezi s sporno terjatvijo. Tožeča stranka je to mnenje izpodbijala s predložitvijo preliminarnega mnenja izvedenca M. M. Slednje upravičenosti oblikovanja popravka ne nasprotuje - navaja zgolj, da za ugotovitev, ali je bila terjatev pravilno vodena, ni imel dovolj podatkov. Tožeča stranka je posledično sodišču predlagala postavitev izvedenca, ki bi pridobil potrebne podatke in na njihovi podlagi ugotovil, ali je bila terjatev pravilno vodena. Gre za tako imenovani informativni (poizvedovalni) dokaz, ki v pravdnem postopku ni dovoljen. Sodišče prve stopnje ga je zato pravilno zavrnilo.

11. Tožeča stranka tako z očitki, da je toženka terjatev nezakonito odpisala (in ne zgolj popravila), ne more uspeti. Obsežne pritožbene navedbe v zvezi s tem, kakšen vpliv ima odpis na davčnem področju in kakšne so obveznosti revizorja v zvezi s tem, za obravnavani postopek niso odločilnega pomena. Zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Dolžnik mora upnikom v postopku prisilne poravnave razkriti svoj finančni položaj in poslovanje (137. člen ZFPPIPP). To pomeni, da jim mora razkriti vse informacije, ki so potrebne za odločitev, ali bodo sprejeli prisilno poravnavo. Dolžnik to obveznost izpolni s predložitvijo poročila o svojem finančnem položaju in poslovanju (priloga A12) in s poročanjem med postopkom prisilne poravnave (4). Da je tožena stranka na takšen način ravnala, ni sporno. Pritožbene navedbe, da ni razkrila svojega finančnega položaja, kot to zahteva 137. člen ZFPPIPP, niso utemeljene.

13. Tožeča stranka si napačno razlaga namen prisilne poravnave. Ta ni v poplačilu upnikov iz celotnega dolžnikovega premoženja, temveč v poplačilu upnikov v dogovorjenem, najboljšem možnem obsegu, ki je ugodnejši, kot če bi bil nad njim začet stečajni postopek, na način, ki dolžniku omogoča nadaljnje pozitivno poslovanje (prim. 136. člen ZFPPIPP). Brez dvoma je tako pomembno, da dolžnik upnikom razkrije svoj realni finančni položaj in jim glede na to poda predlog prisilne poravnave. Pri tem pa jim ne more (in ne sme) ponuditi plačila iz sredstev, ki jih še nima in za katera dvomi, da jih bo dobil, saj bi bilo v nasprotnem primeru plačilo v obljubljenem deležu vprašljivo.

14. Iz navedenega tako ne izhaja, da bi bila dokumentacija, predložena v postopku prisilne poravnave, „goljufiva (lažna ali nepopolna)“ kot to trdi pritožnik. Posledično tudi ni izkazano, da bi bila prisilna poravnava sprejeta na goljufiv način.

15. Navedbe, da bi bili upniki v stečajnem postopku lahko poplačani v večjem obsegu, za odločitev niso pomembne. Prisilna poravnava se lahko izpodbija zgolj iz taksativno naštetih razlogov (če je bila sklenjena na goljufiv način in če bi upniki lahko bili poplačani v celoti oziroma v večjem deležu). Možnost višjega poplačila v stečaju, ni eden izmed njih. Ta razlog bi tožeča stranka lahko uveljavila z ugovorom proti vodenju prisilne poravnave. Tudi ostale pritožbene navedbe (da naj bi toženka v bilanci stanja iz leta 2008 odpisala znesek, ki presega sporno terjatev, da je bilo goljufivo tudi prejšnje poslovanje tožene stranke), niso odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče zato nanje ni odgovarjalo (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

16. Tožeča stranka ne oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, da prisilne poravnave ni mogoče izpodbijati iz razloga, da bi bili upniki v primeru izterjane terjatve do družbe S., d. o. o., lahko poplačani v večjem deležu (in bi bilo izpodbijanje možno le, če bi bilo zatrjevano, da bi dolžnik v takem primeru lahko poplačal celotne terjatve). Takšen zaključek je materialnopravno napačen. ZFPPIPP namreč v 221. členu določa, da se določila 1. in 2. odstavka 219. člena ter 220. člen ZFPPIPP smiselno uporabijo v primeru, da lahko insolventni dolžnik terjatve upnikov poplača v večjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi. Kljub napačni obrazložitvi sodišča prve stopnje, je njegova odločitev pravilna. Da bi bila prisilna poravnava izpodbojna iz tega razloga, bi tožnik moral trditi in izkazati, da obstajajo okoliščine, ki so nastale po potrditvi prisilne poravnave in zaradi katerih se je finančni položaj dolžnika izboljšal v večjem obsegu, kot je bilo mogoče pričakovati med postopkom prisilne poravnave. Do tega bi v obravnavanem primeru prišlo, če bi toženčeva sporna terjatev dejansko bila plačana in sicer v višjem znesku, kot je bil predviden s popravkom vrednosti. Takšne situacije tožeča stranka ne zatrjuje. Celo obratno. Nesporno je, da terjatev do izdaje prvostopenjske sodbe ni bila niti delno plačana. Tožbeni zahtevek tako tudi na tej podlagi ni utemeljen.

17. Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker (razen v prejšnji točki sanirane zmotne uporabe materialnega prava) ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Dušan Potočnik: Kako DURS razume popravek terjatve; Svetovalec - priloga Gospodarskega Vestnika, 2003, št. 47, str. 53; enako tudi VS RS v sodbi X Ips 1332/2005. (2) Npr. sodba upravnega sodišča RS, opr. št. U 795/2003. (3) Dušan Potočnik: Kako DURS razume popravek terjatve; Svetovalec - priloga Gospodarskega Vestnika, 2003, št. 47, str. 53. (4) Nina Plavšak: ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila, str. 125.