Jedro

Sodišče je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker v sodbi ni navedlo razlogov, iz katerih ni ugodilo dokaznim predlogom, pa tudi sodišče druge stopnje, ker te kršitve ni ugotovilo, vendar iz tega razloga ni mogoče uveljavljati zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni mogoče vložiti iz razloga, da so bile kršene pravice do obrambe v predkazenskem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ RS. Po 3. odstavku 251. člena KZ RS mu je bila izrečena kazen 10 mesecev zapora. Hkrati mu je bil po členu 68. KZ SFRJ v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas 8 mesecev.

Zoper sodbi prve in druge stopnje je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri se posplošeno sklicuje na razloge iz 427. člena ZKP, od katerih v obrazložitvi navaja, da uveljavlja kršitve obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi, določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 365. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, podrejeno pa pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da izreče obsojencu pogojno obsodbo z nižjo določeno kaznijo in krajšo preizkusno dobo, v odločbi o varnostnem ukrepu pa tako, da ga odpravi, oziroma sodbo druge stopnje spremeni tako, da pritožbo javnega tožilca zavrne in potrdi sodbo prve stopnje in hkrati še, da odloži izvrištev pravnomočne sodbe. Izrecno prosi, da ga Vrhovno sodišče Republike Slovenije vabi na sejo, na kateri bo odločalo o zahtevi za izredni preizkus pravnomočne sodbe.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Glede uveljavljanja razloga bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku, je treba najprej ugotoviti, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je sodišče prve stopnje na glavno obravnavo sicer vabilo priči, katerih zaslišanje je med drugim predlagal javni tožilec že v obtožnem predlogu. Res je, da po ugotovitvi, da se ti priči nista odzvali vabiloma, sodišče kasneje na glavni obravnavi sploh ni odločalo o tem dokaznem predlogu javnega tožilca. Čeprav sodišče pri izvajanju dokazov ni vezano na svoje prejšnje odločitve o sprejemanju ali zavrnitvi predloga za izvedbo dokazov, je vendarle treba ugotoviti, da je s tem kršilo določbo 5. odstavka 292. člena ZKP in ker v sodbi ni navedlo razlogov, iz katerih ni ugodilo temu dokaznemu predlogu, tudi določbo 7. odstavka 357. člena ZKP. Zato je pritrditi zagovorniku, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, ki ga s temi razlogi uveljavlja v zahtevi, pa tudi sodišče druge stopnje, ker te kršitve ni ugotovilo. Kljub temu, da iz tega razloga ni mogoče uveljavljati zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe, pa je ob upoštevanju določbe 3. točke 427. člena ZKP na podlagi ocene vseh dejstev zbranih v postopku obravnavane zadeve, treba ugotoviti, da ta kršitev v postopku na prvi stopnji in določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, ni vplivala na pravilnost sodbe.

V zvezi s kršitvijo obrambe obsojenca na glavni obravnavi, ki naj bi bila po zatrjevanju v zahtevi podana zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokazne predloge obrambe, je treba povedati, da ta ni podana, ker iz zapisov v zapisniku o glavni obravnavi (l. št. 37 - 40) ni razvidno, da bi obsojenec in njegov zagovornik podala kakršen koli dokazni predlog , ki bi ga sodišče zavrnilo. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je zagovor obsojenca, da v trenutku prometne nezgode ni vozil osebnega avtomobila, kar sicer zatrjuje zagovornik tudi v zahtevi, s katerim je na glavni obravnavi izpodbijal očitek v obtožnem predlogu, da je storilec kaznivega dejanja, je sodišče ugotavljalo z zaslišanjem prič A in B. Ko je po zaslišanju teh prič in drugih izvedenih dokazov ocenilo, da zagovoru ni verjeti in da niti obsojenec niti njegov zagovornik nista predlagala nobenih dokazov, ki bi ovrgli očitek v obtožnem predlogu, da je storilec kaznivega dejanja obsojenec, tudi ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi. Opustitev izvedbe dokazov, za katere se sicer zavzema zagovornik v zahtevi, pa lahko pomeni le, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Ta razlog pa v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni upoštevan.

Tovrstnih kršitev pa tudi ni zagrešilo sodišče druge stopnje. V pritožbah zoper sodbo prve stopnje je zagovornik razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemeljeval tudi s tem, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznih predlogov obrambe , predvsem zaslišanja prič voznika tovornjaka, njegovega sopotnika in še ene priče. Sodišče druge stopnje ob dejstvih, ki so v zvezi s tem navedena v razlogih v prejšnjem odstavku, ni moglo ugotoviti kršitev, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi.

Sicer pa tudi stališče v zahtevi, da so se obsojenčeve pravice do obrambe pričele kršiti že ob ugotavljanju dejanskega stanja pri ogledu kraja prometne nezgode, ki so ga opravili organi za notranje zadeve, ni sprejemljivo. Ne sme se namreč spregledati, da razlog za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 3. točki 427. člena ZKP lahko obstoji le pri kršitvah pravic do obrambe obsojenca na glavni obravnavi ali v pritožbenem postopku, ne pa tudi v fazi predkazenskega postopka. Zato morebitnih pomanjkljivosti, ki naj bi bile po mnenju zagovornika storjene pri zbiranju in ugotavljanju podatkov ob ogledu kraja prometne nezgode in zatrjevana nasprotja v zapisniku prometne milice o ogledu kraja prometne nezgode, ki naj bi se nanašale na ugotovitve o tem kdo je takrat vozil in kako je prišlo do prometne nezgode, ki zadevajo fazo predkazenskega postopka, glede na določbo 3. točke 427. člena ZKP, niso upoštevne. Obsojenec in zagovornik sta imela možnost na to opozoriti na glavni obravnavi, kot tudi v pritožbenem postopku.

Ni se tudi moč strinjati s prikazovanjem, češ da naj bi bilo sodišče druge stopnje prekoračilo svoja pooblastila, ker je na seji senata samo ocenjevalo dejansko stanje in dokazne predloge v pritožbi, ki jih je s tem v bistvu tudi izvajalo in s tem kršilo določbe 372. in 373. člena ZKP. Predvsem je treba poudariti, da sodišču druge stopnje ob odločanju na seji senata ni absolutno prepovedano ocenjevati dejansko stanje. Če bi takšna prepoved res veljala, sodišče na seji senata sploh ne bi moglo odločati o pritožbi, s katero se izpodbija dejansko stanje kot zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje vsekakor more in mora na seji senata ocenjevati dejstva in dokaze, seveda pa samo v tej smeri, da preizkusi, ali je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje sme na seji senata celo ocenjevati v pritožbi navedena nova dejstva in dokaze v tem obsegu, da ugotovi ali so sposobna pripeljati do drugačnih dejanskih ugotovitev, kot so zajeta v sodbi sodišča druge stopnje. V zvezi s pravkar navedenim je umestno opozoriti na besedilo določbe 1. odstavka 387. člena ZKP, ki izrecno navaja, da sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje "če ugotovi, da so bila odločilna dejstva pravilno ugotovljena." O kršitvi pooblastil sodišča druge stopnje bi bilo moč govoriti le v primeru, če bi bilo v sodbi sodišča druge stopnje ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot v sodbi sodišča prve stopnje, le - to pa se v danem primeru ni zgodilo. Sodba sodišča druge stopnje se v celoti sklada s sodbo sodišča prve stopnje, glede ugotovitve o odločilnem dejstvu, da je obsojenec v trenutku prometne nezgode vozil osebni avtomobil. V zvezi z zagovorom obsojenca, da v trenutku prometne nezgode ni vozil osebnega avtomobila tako sodba sodišča prve stopnje, kot tudi sodba sodišča druge stopnje navajata, da takšne obsojenčeve trditve spričo izpovedbi prič, ki sta bila sopotnika v tem avtomobilu, niso prepričljive. Na uveljavljanje v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo kakšna je bila hitrost avtomobila, ki ga je upravljal obsojenec, kot tudi ne kraj trčenja in da iz ugotovljenih sledi (oplaženja ograje, poškodbe avtomobila, drobci stekla) ni mogoče trditi, da je tovornjak vozil pravilno, ter da bi to lahko pojasnil izvedenec prometne stroke, pa je sodišče druge stopnje vsekakor smelo sprejeti stališče, da ocena sodišča druge stopnje o dokaznem gradivu ne daje podlage za ugotovitev o prikazovanju verzije poteka prometne nezgode, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in da zato ni nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka, za katerega se je zavezemala pritožba. S sprejemom takega stališča je sodišče druge stopnje še vedno ostalo v dovoljenih mejah preizkusa, ali so v pritožbi zatrjevana dejstva, da obsojenec ni upravljal osebnega avtomobila v času prometne nezgode , kot tudi verzija, da je zaradi nepravilne vožnje voznika tovornnjaka prišlo do prometne nezgode, sposobni povzročiti dvome o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Obširne navedbe zagovornika v zahtevi v zvezi z oceno zagovora obsojenca in izpovedbama prič, ko meni, da sta sodišči neutemeljeno ocenili izpovedbi teh prič kot prepričljivi, ker je mogoče iz poškodb, ki jih je dobil pri prometni nezgodi ena od prič, sklepati, da je prav on vozil avtomobil in ne obsojenec, ki ga sicer obremenjujeta zato , ker sta dobra prijatelja, da tudi sicer nista zanesljiva, ker sta spala ko je prišlo do prometne nezgode, nadalje ko meni, da naj bi bile ugotovitve pri ogledu kraja prometne nezgode, ki so navedene v zapisniku prometne milice o tem kje so bili poškodovanci po prometni nezgodi, v nasprotju s tistimi, kar sta lahko ugotovila miličnika, ko sta prišla na kraj prometne nezgode, kot tudi, da iz poškodb odbojne ograje na cesti in avtomobila ni mogoče sklepati, da je avtomobil pri prehitevanju zaradi oplaženja z odbojno ograjo odbilo nazaj v tovornjak, da ni z gotovostjo ugotovljeno, da bi osebni avtomobil vozil prehitro in da ni zanesljivo izkazana vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastalo prometno nezgodo, je mogoče opredeliti le kot izpodbijanje dokazne ocene v pravnomočni sodbi. Enaka ugotovitev velja tudi za tisti del navedb zahteve, ko se zagovornik zavzema za zaslišanje prič drugih dveh prič, voznikov reševalnih avtomobilov, ki sta odpeljala ponesrečence v bolnico, nadalje drugih prič (pisni izjavi slednjih sta priloženi k zahtevi) in sopotnikov v njegovem avtomobilu, ki bi lahko opisali potek vožnje osebnega avtomobila pred nezgodo in povedali, kako je bil oblečen voznik osebnega avtomobila, kot tudi izvedenca prometne in medicinske stroke, da se priskrbijo rezultati preiskave mikrosledi v poškodovanem avtomobilu, ki jih je posnel kriminalistični tehnik UNZ. Ker pa glede na določbe 427. člena ZKP zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki ju zagovornik s takimi razlogi uveljavlja, ne moreta biti razloga za uveljavljanje zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe, jih v tem postopku ni bilo mogoče upoštevati. V tem primeru bi bila mogoča le obnova kazenskega postopka ob pogojih iz 4. točke 1. odstavka 404. člena ZKP.

Podana tudi ni kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 427. člena v zvezi s 5. točko 365. člena ZKP, ki jo uveljavlja zagovornik. Iz samega utemeljevanja zahteve, češ, da bi glede na okoliščine dejanja in obsojenčevo osebnost bil primernejši izrek milejše kazenske sankcije pogojne obsodbe, kar obramba opira na trditve, da sodišči ne bi smeli šteti kot obteževalne okoliščine, da so bile 4 osebe hudo telesno poškodovane, ker nista ugotovila dejansko stopnjo in težo telesnih poškodb, ki so jih utrpeli poškodovanci in da obsojenec, ki je bil v prometni nezgodi star komaj 19 let, dosedaj še ni bil sodno kaznovan in tudi ne upravno kaznovan zaradi vožnje motorja brez vozniškega dovoljenja, izhaja da zagovornik, ob neustreznem sklicevanju na kršitev kazenskega zakona, pravzaprav izpodbija pravnomočno sodbo v odločbi o kazni in z vidika 1. odstavka 367. člena ZKP. Ta razlog pa v okviru zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe glede na določbe 427. člena ZKP ne more biti upošteven.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je iz teh razlogov ocenilo, da zahteva zagovornika obs. ni utemeljena in jo je zato zavrnilo. Predlogu naj se obsojencu odloži izvršitev pravnomočne sodbe, pa vrhovno sodišče ni ugodilo, ker niso bili podani nobeni takšni razlogi, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno. Ker pa o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe odloča vrhovno sodišče na nejavni seji tudi ni obvestilo o njej obsojenca in zagovornika (429. člen ZKP).