Jedro

Toženec je zaradi bistveno višjih dohodkov in zaradi zemljišča, ki ga je vložil v gradnjo skupne hiše iz svojega posebnega premoženja, dokazal, da je k nastanku skupnega premoženja prispeval več kot prednica tožnikov in izpodbil zakonsko domnevo o enakih deležih zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pokojne I. G. in toženca stanovanjska stavba na parc. št. 1390, ki je vpisana pri vl. št. ... k.o. ... z deležem I. G. 1/3 in toženca 2/3. Posledično je tožencu naložilo naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, s katero je dolžan dovoliti, da se pri njegovi nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist I. G. do 21/100. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.

Toženec v reviziji uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma določi nižji delež na skupnem premoženju. Meni, da stanovanjska hiša ne predstavlja skupnega premoženja. Sodišči bi morali upoštevati dogovor z dne 10. 10. 1986, v katerem je toženec I. G. dovolil, da biva v stanovanjskih prostorih brezplačno, zato ne more iti za skupno premoženje, česar se je G. s podpisom zavedala. Sodišče je bistveno kršilo določbo pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj je odločilo, da I. G. pripada delež v višini 1/3. Delež je ugotovilo nejasno, nedosledno in pavšalno. Poleg tega je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je delež določilo previsoko. Iz dokaznega postopka izhaja, da je imel toženec precej višji dohodek, prednica tožnikov pa je le nekajkrat sodelovala pri organizaciji in zadevah v zvezi z gradnjo, medtem ko je pri vseh večjih delih toženec vedno deloval sam in se je s tem namenom vračal v domovino. Prednica tožnikov je imela z življenjem pri tožencu le ugodnosti, saj bi bilo v nasprotnem primeru vprašljivo njeno preživetje. Iz sodbe ni razvidno, ali sodišče to okoliščino sploh upošteva v prid tožencu. Denarni prispevek I. G. se ne more upoštevati, ker je bil porabljen izključno za njene potrebe. Nižji sodišči napačno pripisujeta, da je le G. prispevala pri organizaciji dela, nabavi materiala, prevozih, zagotovitvi delavcev, pripravi, dostavi in nabavi hrane. Zaradi tega ji pripada kvečjemu delež okoli 10 do 15 odstotkov. V ostalem pa prednica tožnikov ni z ničemer prispevala k ustvaritvi skupnega premoženja, ker za toženca ni bilo potrebno skrbeti in mu gospodinjiti, saj je bil večino časa odsoten in živel v tujini.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), a tožniki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo in dokazno ocenilo dokaze (izpovedbe pravdnih strank, izpovedbe številnih prič, dopise Kovinotehne in podatke ZPIZ, fascikl računov in ostalih listin glede gradnje, dopisa z dne 10. 12. 1997 in 2. 12. 1997, izvedensko mnenje, vključno z listino z dne 10. 10. 1986 z naslovom »Dogovor«, za katero revizija očita, da je sodišče ni upoštevalo), na podlagi katerih je ugotovilo številne okoliščine, ki so terjale zaključek, da sta toženec in I. G. v času trajanja zunajzakonske skupnosti na toženčevem zemljišču z delom zgradila povsem novo stanovanjsko hišo, ki predstavlja njuno skupno premoženje v smislu drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR). Po končani gradnji dne 10. 10. 1986 sta toženec in I. G. sklenila dogovor, s katerim je bila v korist I. G. dogovorjena brezplačna dosmrtna pravica uporabe hiše. Čeprav je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dogovor ničen zaradi pomanjkanja obličnosti, čemur je sledilo tudi sodišče druge stopnje, pa je le pritrditi dodatnim argumentom drugostopenjskega sodišča, da vsebina dogovora ne more pomeniti zanikanja skupnega premoženja ne odpovedi lastninske pravice. Zaključek sodišč o obstoju skupnega premoženja namreč kljub takemu dogovoru ne more biti drugačen, saj sta I. G. in toženec svoja lastninska upravičenja pridobila na podlagi kogentnih zakonskih določb. Drugačne lastninskopravne učinke bi lahko dosegla le z dogovorom o razdelitvi (takrat obstoječega) skupnega premoženja, kar pa omenjeni dogovor ni.

7. Razloge za odločitev o deležih na skupnem premoženju je mogoče iz sodb jasno razbrati, zato očitek o nejasnosti, nedoslednosti in pavšalnosti ugotovitev ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je odločitev obrazložilo v zadnjem odstavku na sedmi strani odločbe, njegovim razlogom pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje na tretji strani odločbe. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o deležih pravilno izhajalo iz zakonske domneve o enakosti deležev ter poudarilo, da je na tožencu dokazno breme, da dokaže višji delež na skupnem premoženju. Ko je odločalo o tem, kolikšen je delež zunajzakonskih partnerjev, se je oprlo na ugotovitve o njunem dohodku, o pomoči, ki sta jo dajala drugemu, o opravljanju gospodinjskih del, o skrbi za ohranitev premoženja, skratka upoštevalo je vsako obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ugotovilo je, da sta bila oba ves čas gradnje redno zaposlena in prejemala dohodke, ki sta jih namenila gradnji, G. sicer manj, je pa v gradnjo vložila denar od prodanega pohištva. Toženčevi dohodki so bili bistveno višji (v letu 1979 je toženec zaslužil dvakrat več, v nadaljnjih letih do leta 1986 pa štiri do petkrat več). Oba sta sodelovala pri gradnji z lastnim delom, toženec s fizičnim delom, G. pa pri organizaciji gradnje, tako da je poskrbela za nabavo materiala, za prevoze, za delavce, za nadzor in kupovala malico za delavce in občasno skuhala, tudi takrat ko je bil toženec v Nemčiji, veliko in pogosto pa so ji pri tem pomagali njeni sodelavci. Nenazadnje ni mogoče prezreti okoliščin, da je toženec delal v Nemčiji in je domov hodil le trikrat letno za deset dni, medtem ko je bila G. ves čas prisotna, ta čas pa je skrbela za premoženje, opravljala gospodinjska dela, nudila pomoč in oskrbo toženčevemu očetu, po vselitvi urejala tudi vrt in v sporazumu s tožencem oddajala hišne prostore v najem. Na te dejanske okoliščine, glede katerih je bil uspešno opravljen tudi preizkus pritožbenega sodišča, je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) in toženec s prikazovanjem drugačnega dejanskega stanja ne more uspeti. Zato ni mogoče upoštevati očitkov, da G. pri organizaciji gradnje in zadevah v zvezi z gradnjo sodelovala le nekajkrat, da h gradnji ni prispevala nič, da ni imela s čim prispevati in da je imela z življenjem pri tožencu le ugodnosti. Ker toženec navedenih trditev ni dokazal, jih sodišči nista mogli upoštevati v njegov prid, kar je sodišče druge stopnje tožencu pojasnilo v drugem odstavku na strani tri odločbe. Zato revizijski očitek, da izpodbijana sodba v tej smeri nima razlogov, ni utemeljen.

8. Navedene dejanske ugotovitve so bile podlaga za presojo obeh sodišč, da je toženec zaradi bistveno višjih dohodkov in zaradi zemljišča, ki ga je vložil v gradnjo skupne hiše iz svojega posebnega premoženja, dokazal, da je k nastanku skupnega premoženja prispeval več kot prednica tožnikov in izpodbil zakonsko domnevo o enakih deležih zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR). Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je skupno premoženje (vrednost nepremičnine) najprej zmanjšalo za vrednost toženčevega posebnega premoženja (vrednost stavbnega zemljišča), nato pa pravi obseg skupnega premoženja (vrednost nepremičnine brez stavbnega zemljišča) razdelilo v skladu s prispevki toženca in I. G. k nastajanju skupnega premoženja v razmerju 2/3 : 1/3. Revizijski trditvi, da je toženec na skupnem premoženju upravičen do več kot 2/3 deleža, ni mogoče pritrditi, saj je tudi po oceni revizijskega sodišča navedena razmejitev prispevkov upoštevaje vse okoliščine nastajanja skupnega premoženja pravilna. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in s tem tudi toženčev zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).