Jedro

Prvi toženec je bil kot dekan fakultete dolžan poznati predpise glede omejitev obsega stroškov za potovanja v tujino. Ker je bil odgovoren za zakonitost dela in za finančno poslovanje članice tožeče stranke, se s sklicevanjem na nezakonito prakso, t. j. da so v istem razredu skupaj leteli vsi člani delegacije, ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, povzročeno z neupravičenim nakupom dragih letalskih vozovnic.

Sodišče prve stopnje je zaključek, da je druga toženka napeljala prvega toženca k nakupu dražjih letalskih vozovnic zanjo, sprejelo na podlagi ugotovitev, da sta toženca drug drugemu podpisala potne naloge, da je druga toženka glede na zaposlitev na delovnem mestu tajnice fakultete poznala obvezne predpise in omejitve glede ugodnosti pri potovanju ter način poslovanja tožeče stranke, in da je bila odločitev o potovanju v poslovnem razredu sprejeta v njeno korist (saj ji je sicer pripadal le ekonomski razred). Vendar pa navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščajo za zaključek, da je drugo toženko mogoče šteti za napeljevalko k povzročitvi škode zaradi nakupa dražjih letalskih vozovnic.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - spremeni v I., II., 1. alineji III., 1. alineji IV. in VI. točki izreka tako, da se na novo glasijo: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki v zvezi s stroški izobraževanja zaradi nakupa letalske vozovnice za potovanje na A. plačati 1.208,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti stroške izobraževanja po Pogodbi o izobraževanju v zvezi s potnim nalogom št. ..., in sicer stroške dela v znesku 535,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.647,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila (v zvezi s potnima nalogoma št. ... in št. ...).

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.647,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila (v zvezi s potnima nalogoma št. ... in št. ...).

VI. Zavrneta se tožbena zahtevka, da je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati ½ odškodnine za škodo, povzročeno z nakupom letalskih vozovnic za službena potovanja po potnem nalogu št. ... v višini 1.496,595 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila in po potnem nalogu št. ... v višini 3.176,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila.“ in - razveljavi v 2. alineji III. točke in 2. alineji IV. točke izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo in sodbo ter sklep. V I. točki izreka je ugotovilo obstoj obveznosti prvega toženca za plačilo stroškov izobraževanja po Pogodbi o izobraževanju v zvezi z nakupom letalske vozovnice za potovanje na A. po potnem nalogu št. ... V II. točki izreka je prvemu tožencu naložilo, naj tožeči stranki vrne stroške izobraževanja po Pogodbi o izobraževanju v zvezi s potnim nalogom št. ..., in sicer stroške dela v znesku 535,24 EUR z obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila. V III. točki izreka je prvemu tožencu naložilo, naj tožeči stranki plača v zvezi s potnima nalogoma št. ... in št. ... znesek 2.647,80 EUR z obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila (1. alineja), v zvezi s potnima nalogoma št. ... in št. ... pa 5.019,54 EUR z obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila (2. alineja). V IV. točki izreka je drugi toženki naložilo, naj tožeči stranki plača v zvezi s potnima nalogoma št. ... in št. ... znesek 2.647,80 EUR z obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila (1. alineja), v zvezi s potnima nalogoma št. ... in št. ... pa 5.019,54 EUR z obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila (2. alineja). V V. točki izreka je ugotovilo obstoj obveznosti prvega toženca za plačilo ½ odškodnine za škodo, povzročeno z nakupom letalskih vozovnic za službena potovanja po potnih nalogih št. ... in št. ... V VI. točki izreka je ugotovilo obstoj obveznosti druge toženke za plačilo ½ odškodnine za škodo, povzročeno z nakupom letalskih vozovnic za službena potovanja po potnih nalogih št. ... in št. ... V VII. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki iz naslova neupravičene obogatitve, neizpolnitve pogodbenih obveznosti in iz naslova plačila odškodnine v zvezi s pogodbami o izobraževanju (kolikor niso zajeta v I. in II. točki izreka), v zvezi s službenimi potovanji (kolikor niso zajeta v III., IV., V. in VI. točki izreka) in v zvezi s projektom B. V VIII. točki izreka je ustavilo postopek zoper prvega toženca glede plačila 22.902,29 EUR z obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in zoper drugo toženko glede plačila 24.732,77 EUR z obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, ter glede pobotnega ugovora tožencev v znesku 276.054,43 EUR. Odločitev o stroških postopka je v IX. točki izreka pridržalo za poznejšo sodbo.

2. Toženca vlagata pritožbo zoper I., V. in VI. točko izreka vmesne sodbe ter zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Navajata, da so glede na datum vložitve tožbe zastarali vsi obogatitveni zahtevki, ki se nanašajo na obdobje pred 10. 2. 2010, in vsi odškodninski zahtevki, ki se nanašajo na obdobje pred 10. 2. 2012. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za pričetek teka zastaralnega roka pomembno, kdaj je naslednica prvega toženca (dekanica C.C.) izvedela za okoliščine v zvezi z nastankom škode in razlogi za ničnost. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako samostojnost članic tožeče stranke vpliva na ta spor, saj tožba ni bila vložena v imenu Fakultete D. Za odgovornost dekana ni treba čakati na izvolitev novega dekana, saj dekan poroča rektorju univerze in senatu članice. Iz nobenega od izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bili nadzornim organom dekana zamolčani kakršnikoli podatki in da zato ti ne bi mogli sprožiti ustreznih postopkov. V zvezi s tem opozarjata na pisno izjavo in izpoved nekdanjega rektorja E. E., letno poročilo o delu D. in revizijo službenih poti v letu 2011. V zvezi z zastaranjem še navajata, da ni mogoče enačiti položaja prvega toženca in druge toženke, saj slednja odgovarja dekanu članice, zato zanjo zastaralni rok ne more biti vezan na menjavo vodstva fakultete. Nadalje navajata, da dokazni postopek ni pokazal, da bi se iz pogodbe o izobraževanju za prvega toženca namerno izpustilo določilo o sankciji za nedokončanje študija. Te pogodbe prvi toženec ni niti sestavil niti je ni podpisal na strani tožeče stranke. Uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi v 37. točki obrazložitve izpodbijane odločbe v nasprotju z razlogi v 50. točki obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje zapisalo, da je pogodbo o izobraževanju podpisala dr. F. F. in da je za morebitne nepravilnosti v njej odgovorna ona, ne prvi toženec. Iz izpovedi G. G. izhaja, da je ona pripravila pogodbo o izobraževanju za prvega toženca, ni pa vedela izpovedati, kdo od nadrejenih ji je dal navodila glede njene sestave. V primeru izostanka pogodbenega določila bi le zakonska ali podzakonska določba lahko zavezovala prvega toženca k vračilu zaradi nedokončanja šolanja. Ker takšne določbe ni, ni pomembno, kako je tožeča stranka to uredila v drugih pogodbah o izobraževanju in na tej podlagi od prvega toženca ne more zahtevati ničesar. Ne drži, da prvi toženec ni ugovarjal temelju zahtevka v zvezi z neizpolnitvijo pogodbe. Nadalje navajata, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je prvi toženec pot na A. po potnem nalogu št. ... opravil izključno za namene študija. V zvezi s tem potnim nalogom navajata še, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je prvi toženec dolžan vrniti stroške dela, saj drugim delavcem v primeru nedokončanja študija teh stroškov ni bilo treba vrniti. Nadalje očitata, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodninskem zahtevku iz naslova previsokih stroškov službenih potovanj zmotno oprlo na določbe Uredbe o povračilu stroškov za službeno potovanje v tujino, saj ta ne določa, kakšna sredstva lahko tožeča stranka nameni za potovanja svojih uslužbencev. Letalskih kart nista kupovala onadva osebno, ampak je to organizirala ustrezna služba, druga toženka pa na to ni imela vpliva. Druga toženka ni navadni javni uslužbenec, ampak vodstveni delavec, saj je imenovana in razrešena ter ima posebna pooblastila. Zmoten in neobrazložen je zaključek sodišča prve stopnje, da je druga toženka prvega toženca napeljala k odobritvi dražje letalske vozovnice. Na službeno pot jo je napotil delodajalec, letalskih kart ni niti naročila niti kupila, zato ni jasno, na kakšni podlagi bi morala plačati razliko v vrednosti med ekonomskim in poslovnim razredom. Izpostavljata, da je bila v letu 2020 sprejeta nova Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino, ki tajnikom članic dovoljuje potovanje v poslovnem razredu. Univerza lahko avtonomno odloči, kdo bo potoval v poslovnem razredu. Prvi toženec je upravičeno zaupal v interne pravilnike tožeče stranke, ki določajo, da sta dekan in tajnik fakultete funkcionarja, zato zaključek o malomarnosti prvega toženca ni pravilen. Prvi toženec je verjel, da je njegovo ravnanje pravilno in skladno z navodili tožeče stranke. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bilo potovanje v poslovnem razredu praksa pri potovanju nad štirimi urami. Prvi toženec se je telefonsko posvetoval s tožečo stranko glede potovanja v poslovnem razredu in ravnal po njenih ustnih navodilih, zato mu je težko očitati kakršnokoli malomarnost. Ravnal je v pravni in dejanski zmoti. Menita še, da ni logično, da bi morala druga toženka vrniti polovico vtoževanega zneska. Podano je nasprotje v razlogih sodbe, saj sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da je bila druga toženka navadni javni uslužbenec, nato pa, da je bila odgovorna za pravilnost in zakonitost poslovanja fakultete. V zvezi s potnima nalogoma št. ... in št. ... sodišču prve stopnje očitata, da ni podalo tehtnih podlag, zakaj članica univerze svojima zaposlenima ne bi smela omogočiti službene poti, za katero je izkazano, da je bila namenjena projektom fakultete. Menita, da bi bilo vračilo upravičeno le, če bi tožeča stranka dokazala, da toženca nista izvajala nalog, povezanih s službenimi projekti in da je šlo za zasebno pot, česar pa tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala. V zvezi s potnima nalogoma št. ... in ... navajata, da dokazni postopek ni pokazal, da bi bila toženca odgovorna za zavrnitev povračila stroškov s strani Agencije H. Prav tako ni pokazal, da bi v primeru pravočasnosti vložitve zahtevka D. zagotovo dobila povrnjene stroške in da izvedena pot ni bila potrebna za D. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj bi morala oba toženca vrniti polovico vtoževanega zneska. Za odgovornost tožencev bi bilo treba razjasniti in ugotoviti, kdo je bil zadolžen za pravočasno prijavo, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Opozarjata na izpoved prvega toženca o tem, da je navodila za pripravo zahtevka podal I. I., in na dejstvo, da v celotnem procesu druga toženka ni sodelovala, ker je bila na dopustu, česar tožeča stranka ni prerekala. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da ju razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in vmesno sodbo sodišča prve stopnje, podredno pa, da ju razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano vmesno sodbo in izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega tudi deloma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Tožeča stranka od prvega toženca zahteva plačilo 117.305,92 EUR z obrestmi, od druge toženke pa plačilo 111.113,45 EUR z obrestmi. Vtoževano plačilo izvira iz treh sklopov: pogodb o izobraževanju, službenih potovanj in projekta B. Nanaša se na obdobje, ko je bil prvi toženec dekan D., druga toženka pa tajnica te fakultete.

7. Ker pritožbo vlagata le toženca zoper I., II., III., IV., V. in VI. točko izreka vmesne sodbe in sodbe, sta predmet pritožbenega preizkusa zgolj sklopa, ki se nanašata na pogodbe o izobraževanju in službena potovanja.

**Pogodbe o izobraževanju**

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi toženec za financiranje njegovega doktorskega študija na A. sklenil s tožečo stranko dne 23. 9. 2009 pogodbo o izobraževanju, ki jo je v imenu tožeče stranke podpisala prodekanica F. F. Istega dne je tudi druga toženka s tožečo stranko sklenila pogodbo o izobraževanju za doktorski študij na A., ki jo je v imenu tožeče stranke podpisal prvi toženec. Druga toženka je 2. 10. 2009 s tožečo stranko sklenila še pogodbo o izobraževanju za financiranje njenega doktorskega študija na J. fakulteti. Tudi to pogodbo je v imenu tožeče stranke podpisal prvi toženec.

9. Tožeča stranka je v zvezi s temi pogodbami od prvega toženca zahtevala 41.246,93 EUR z obrestmi, od druge toženke pa 33.497,76 EUR z obrestmi. Navajala je, da so pogodbe o izobraževanju nične, ker nasprotujejo prisilnim predpisom in morali, da je prvi toženec kršil pogodbe, ker študija ni dokončal in da je podana tudi odškodninska odgovornost tožencev, ker naj bi do sklenitve pogodb prišlo z zlorabo njunih pooblastil. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pogodbe o izobraževanju niso niti nične niti ni podana odškodninska odgovornost tožencev in zato na teh pravnih podlagah tožbenima zahtevkoma ni ugodilo. Vendar pa je na podlagi navedb tožeče stranke, da je prvi toženec kršil pogodbo o izobraževanju, ker študija ni dokončal, zaključilo, da je njegova pogodba nična v delu, v katerem ne predvideva vračila stroškov zaradi nedokončanja študija. Na tej podlagi je ugotovilo obstoj obveznosti prvega toženca za plačilo stroškov izobraževanja (vmesna sodba iz I. točke izreka) oziroma tožbenemu zahtevku delno ugodilo (končna sodba iz II. točke izreka). V obrazložitvi odločitve sicer nedosledno omenja dve pravni podlagi za svojo odločitev: neizpolnitev pogodbe (na tej podlagi zmotno presoja ugovor zastaranja, kar pa glede na sprejeto odločitev pritožbenega sodišča ni bistveno) in neupravičeno pridobitev (kondikcijo) zaradi delne ničnosti, vendar je iz celotne obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da odločitev v I. in II. točki izreka sodbe dejansko temelji na neupravičeni pridobitvi zaradi delne ničnosti pogodbe.

10. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je v skladu s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Posledica ničnosti pogodbe je, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega (prvi odstavek 87. člena OZ). OZ v prvem odstavku 88. člena predvideva možnost delne ničnosti pogodbe, kadar lahko pogodba obstane brez ničnega pogodbenega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba o izobraževanju za prvega toženca (niti aneks k tej pogodbi1) ne vsebuje določila o tem, kaj se zgodi v primeru, če prvi toženec ne bo zaključil šolanja in ne bo pridobil doktorskega naziva. Ugotovilo je, da primerljive pogodbe o izobraževanju z drugimi delavci tožeče stranke takšno določilo vsebujejo in da je bila obveznost vrnitve stroškov doktorskega študija v pogodbi o izobraževanju za prvega toženca izpuščena po njegovih navodilih. Na tej podlagi je zaključilo, da si je prvi toženec kot dekan izgovoril nesorazmerno večje ugodnosti v primerjavi z drugimi zaposlenimi, kar kaže na zlorabo njegovih pooblastil. Po presoji sodišča prve stopnje to pomeni, da je pogodba o izobraževanju v delu, v katerem ne predvideva obveznosti vračila stroškov v primeru nedokončanja študija, v nasprotju z moralnimi načeli in da je zaradi tega v tem delu nična, saj bi morala tudi prvega toženca zavezovati takšna obveznost vračila stroškov.

12. Takšno stališče je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Glede na smisel ureditve delne ničnosti, ki je v tem, da pogodba lahko obstane brez ničnega določila, po naravi stvari pogodba ne more biti nična v delu, ki ga ni v pogodbi oziroma ne more biti nično neobstoječe pogodbeno določilo (čeprav bi po mnenju tožeče stranke v pogodbo moralo biti vneseno). Pogodba o izobraževanju prvega toženca (A21) določa njegovo obveznost, da opravi študijske obveznosti po študijskem programu A. fakultete, da redno izpolnjuje obveznosti in uspešno zaključi študijski program, da letno podaja poročila o opravljenih študijskih obveznostih in napredku. Vendar pa pogodba ne vsebuje določila, da je dolžan vrniti stroške izobraževanja ali da ga doletijo kakšne druge finančne posledice v primeru neizpolnitve obveznosti (pravočasnega) dokončanja študija. Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pogodba v delu, v katerem ne predvideva vračila stroškov izobraževanja, v nasprotju z moralnimi načelimi, pa v tem delu ne more biti nična, saj neobstoječe pogodbeno določilo ne more biti nično. Na podlagi delne ničnosti je mogoče „odstraniti” nično pogodbeno določilo in na ta način doseči veljavnost preostanka pogodbe, ni pa mogoče ustvariti pogodbene obveznosti, kar je v konkretnem primeru z opisanim razlogovanjem storilo sodišče prve stopnje. V konkretni situaciji zato na tej pravni podlagi (zaradi delne ničnosti), ni mogoče prvemu tožencu naložiti, naj tožeči stranki vrne stroške izobraževanja.

13. Prav tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da prvi toženec ni nasprotoval temelju tega zahtevka, saj je nasprotoval ničnosti pogodbe o izobraževanju in izpostavljal, da se v primeru odsotnosti pogodbenih določil uporabljajo določbe zakonov in drugih pravnih aktov2. V obrazložitvi izpodbijane odločitve (38. točka) sodišče prve stopnje tudi napačno navaja, da toženca s trditvami, da bi tožeči stranki stroški v zvezi s pogodbo o izobraževanju v vsakem primeru nastali, ker je prvi toženec na teh službenih poteh opravljal tudi delo dekana, nista nasprotovala temelju tega zahtevka, saj te trditve dejansko predstavljajo prav nasprotovanje temelju.

14. Ker je sodišče zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je pogodba o izobraževanju za prvega toženca nična v delu, v katerem mu ne nalaga obveznosti vračila stroškov izobraževanja, je zmotno odločilo, da obstoji njegova obveznost plačila stroškov nakupa letalske vozovnice po potnem nalogu št. ...(I. točka izreka vmesne sodbe), oziroma da je tožeči stranki dolžan povrniti stroške dela v višini 535,24 EUR z obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila (II. točka izreka sodbe). Že na tej podlagi je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani odločitvi na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožeči stranki v zvezi stroški izobraževanja zaradi nakupa letalske vozovnice za potovanje na A. plačati 1.208,09 EUR z obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila3 in tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožeči stranki vrniti stroške izobraževanja po Pogodbi o izobraževanju v zvezi s potnim nalogom št. ..., in sicer stroške dela v znesku 535,24 EUR skupaj z obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila.

15. Ker to, kdo je odgovoren za nepravilnosti v pogodbi o izobraževanju prvega toženca, glede na sprejeto odločitev pritožbenega sodišča ni odločilno dejstvo, ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja v razlogih med 37. in 50. točko obrazložitve sodbe.

16. Pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede zlorabe pooblastil prvega toženca in glede namena poti na A. po potnem nalogu št. ... ter navedb o zmotni materialnopravni presoji teka zastaralnega roka in zmotni odločitvi, da mora prvi toženec vrniti tudi stroške dela, saj te glede na razloge sprejete pritožbene odločitve niso bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**Službena potovanja**

17. Tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost tožencev za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi pretiranih stroškov na več njunih službenih potovanjih. Med drugim (kar je predmet pritožbenega preizkusa) jima očita, da sta ji povzročila škodo, ker sta potovala z letalom v poslovnem razredu, čeprav do tega nista bila upravičena in bi lahko potovala le v ekonomskem razredu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožencev za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi nakupa letalske vozovnice za drugo toženko za poslovni razred za potovanje v K. v času od 6. 9. 2010 do 17. 9. 2010 po potnem nalogu št. ...4 in za potovanje v L. v času od 11. 10. 2010 do 18. 10. 2010 po potnem nalogu št. ..., saj je bil do potovanja v poslovnem razredu glede na trajanje leta upravičen le prvi toženec.

18. Pravna podlaga odškodninske odgovornosti je podana v prvem odstavku 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to dolžan povrniti. Preostale predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda in vzročna zveza) izhajajo iz temeljnih pravil odškodninskega prava, opredeljenih v OZ.

19. Toženca v pritožbi navajata, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati določb Uredbe o povračilu stroškov za službeno potovanje v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 in nasl.; v nadaljevanju: Uredba), saj ta predstavlja pravno podlago le za povračilo stroškov, ne določa pa obsega sredstev, ki jih tožeča stranka lahko nameni za potovanja svojih uslužbencev. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da Uredba v konkretnem primeru predstavlja podlago za presojo protipravnosti ravnanja tožencev, saj je povzročanje stroškov v večjem obsegu, kot izhaja iz Uredbe, treba šteti za nedopustno povzročanje škode tožeči stranki (10. člen OZ). V skladu s 330. členom Statuta tožeče stranke (Ur. l. RS, št. 1/2010) je bil prvi toženec kot dekan dolžan skrbeti in je odgovarjal za zakonitost dela ter za finančno poslovanje članice. Kot javni uslužbenec pa je bil v skladu s 14. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) dolžan ravnati v skladu z načelom dobrega gospodarja in na ta način gospodarno in učinkovito porabljati javna sredstva. Tudi s sklicevanjem na avtonomijo univerze se prvi toženec ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, ki jo povzroči zaradi nezakonite porabe finančnih sredstev tožeče stranke.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila zakonita in pravilna poraba sredstev tožeče stranke za službena potovanja navzgor omejena z določbami Uredbe. Pravilno je presodilo, da je bil v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 13. člena Uredbe do potovanja v poslovnem razredu upravičen le prvi toženec, kadar je njegovo potovanje trajalo štiri ure ali več, sicer je bil upravičen do potovanja le v ekonomskem razredu. Delovno mesto dekana namreč v skladu z drugim odstavkom Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 73/2005 in nasl.) ustreza delovnemu mestu direktorja. Druga toženka kot tajnica fakultete do potovanja v poslovnem razredu po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni bila upravičena, saj je ni mogoče šteti za direktorja ali njegovega namestnika po 3. alineji prvega odstavka 13. člena Uredbe, ampak za drugo javno uslužbenko po 4. alineji iste določbe Uredbe in ji tako vedno, ne glede na trajanje potovanja, pripada le potovanje v ekonomskem razredu. Tajnik članice univerze ni namestnik dekana, saj tega nadomeščajo prodekani članic (drugi odstavek 23. člena in 336. člen Statuta tožeče stranke). Toženca v pritožbi tudi neutemeljeno navajata, da bi ju sodišče prve stopnje moralo šteti za funkcionarja in da bi jima tako glede na določbe Uredbe pripadalo potovanje v poslovnem razredu ne glede na trajanje potovanja. V skladu s 3. točko 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) so funkcionarji osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti. Mednje, ne glede na opredelitev v organizacijskem aktu tožeče stranke, zato ni mogoče šteti dekana in tajnika članice univerze. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 12. člen nove Uredbe (Ur. l. RS, št. 76/2019 in nasl.) - v skladu s katerim pod enakimi pogoji, kot velja za direktorja, potovanje v poslovnem razredu pripada tudi tajnikom - saj ta uredba v času spornih potovanj v letu 2010 ni veljala. Poleg tega se je na 13. člen (stare) Uredbe skliceval tudi sam prvi toženec, ko je določal potovanja v poslovnem razredu (listine v prilogah A40, A67, A69, A81, A83, A84, A86 in A87).

21. Prvostopenjsko sodišče je odškodninsko odgovornost prvega toženca pravilno prepoznalo v tem, da je določil potovanje v poslovnem razredu za drugo toženko, čeprav za to ni obstajala pravna podlaga. Kdo konkretno je letalske karte kupoval, ni bistveno, temveč je bistveno, da je prvi toženec odrejal tak nakup. Pritožba neutemeljeno navaja, da je prvi toženec zaupal v opredelitev tožencev kot funkcionarjev v Splošnem aktu o organiziranosti in sistemizaciji univerze in članic, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v tem aktu toženca nista opredeljena kot funkcionarja, ampak se njuna „funkcija“ omenja v smislu njunega položaja oziroma delovnega mesta dekana oziroma tajnika fakultete. Nepoznavanje pravnih pravil (pravna zmota) tudi sicer ne more biti opravičljiva in ne more pripeljati do izključitve krivde prvega toženca. Da bi bil prvi toženec v dejanski zmoti glede delovnega mesta druge tožnice (da bi torej mislil, da ni zaposlena na delovnem mestu tajnice, ampak na nekem drugem delovnem mestu, ki bi opravičevalo potovanje v poslovnem razredu), pa v dosedanjem postopku ni niti zatrjeval niti tega po vsebini ne zatrjuje v pritožbi.5 Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da prvemu tožencu ni mogoče očitati malomarnosti, ker se je ravnal po ustnih zagotovilih tožeče stranke, da je potovanje v poslovnem razredu dovoljeno. Prvi toženec je bil kot dekan fakultete dolžan poznati predpise glede omejitev obsega stroškov za potovanja v tujino. Ker je bil, kot že omenjeno, kot dekan odgovoren za zakonitost dela in za finančno poslovanje članice tožeče stranke, se s sklicevanjem na nezakonito prakso, t. j. da so v istem razredu skupaj leteli vsi člani delegacije, ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, povzročeno z neupravičenim nakupom dragih letalskih vozovnic. Zato niti ni bistvena vsebina izpovedi prič, na katero opozarja v pritožbi.

22. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da odškodninske terjatve tožeče stranke do prvega toženca za škodo, povzročeno z nakupom letalskih vozovnic za službena potovanja po potnih nalogih št. ... in št. ..., niso zastarale. V skladu s 352. členom OZ odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek), v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek). Tožba je bila vložena 10. 2. 2015. Do takrat 5-letni objektivni zastarali rok v zvezi s škodo po potnih nalogih št. ... z dne 2. 9. 2010 in št. ... z dne 7. 10. 2010 še ni potekel, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in v zvezi s čimer pritožba niti nima izrecnih navedb. Pravilno je tudi presodilo, da do vložitve tožbe ni potekel niti 3-letni subjektivni rok, saj tožeča stranka za to škodo in njenega povzročitelja zagotovo ni izvedela pred 10. 2. 2012. Ker tožeča stranka kot pravna oseba oblikuje voljo prek oseb, ki jo zastopajo, je sodišče prve stopnje kot relevantno pravilno štelo, kdaj se je s škodo in povzročiteljem seznanila oseba, ki bi v imenu tožeče stranke lahko ustrezno odreagirala zoper prvega toženca. Tožečo stranko v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o visokem šolstvu (ZViS; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nasl.) in prvim odstavkom 22. člena njenega Statuta zastopa rektor. Iz izvedenih dokazov v konkretnem primeru ne izhaja, da bi bila takratna rektorja E. E. (rektor do leta 2011) oziroma N. N. (rektor do leta 2015) s spornimi nakupi letalskih vozovnic za poslovni razred seznanjena že pred menjavo vodstva D. v oktobru 2012, ko je prvega toženca nasledila dekanica C. C., ali pa vsaj pred izdelavo poročila o izredni notranji reviziji potnih nalogov z dne 5. 6. 2012 (A18).

23. Toženca se v pritožbi sklicujeta na v letu 2011 opravljeno revizijo službenih poti, vendar pa je iz listin, priloženih spisu, razvidno, da je bilo revizijsko poročilo izdelano šele v juniju 2012 in ne že prej. Toženca v pritožbi neutemeljeno opozarjata tudi na pisno izjavo in izpoved priče E. E., saj ravno iz njegove izpovedi izhaja, da velikosti stroškov in njihove utemeljenosti ne more komentirati, ker tega ne pozna. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na letno poročilo o delu in v zvezi s tem navaja, da vsebuje vse potrebne podatke, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti nepravilnosti. S takšnimi pavšalnimi pritožbenimi navedbami toženca ne moreta uspešno izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje v zvezi z začetkom teka subjektivnega zastaralnega roka. Razlogi izpodbijane sodbe, da je bistveno, kdaj je prišlo do menjave dekana, tudi niso pomanjkljivi ali sami s seboj v nasprotju, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

24. Glede na vse obrazloženo je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v V. točki izreka (vmesne) sodbe o ugotovitvi obstoja obveznosti prvega toženca za plačilo ½ odškodnine za škodo, povzročeno z nakupom letalskih vozovnic za službena potovanja po potnih nalogih št. ... in št. ...

25. V pritožbi toženca pravilno opozarjata na zmotno presojo sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska odgovornost druge toženke, ker je prvega toženca napeljala k protipravni odobritvi dražje letalske vozovnice zanjo. V tem delu sicer ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v 100. točki obrazložitve prvostopenjske odločbe jasni in med seboj niso v nasprotju, vendar pa so zmotni, kot pravilno navajata toženca. V skladu z drugim odstavkom 186. člena OZ napeljevalec za škodo odgovarja solidarno s povzročiteljem škode. Ker OZ definicije napeljevalca ne ponuja, se je treba pri presoji napeljevanja opreti na ustrezne predpostavke kazenskega prava6. Napeljevalec je oseba, ki povzročitelja škode namenoma napelje k povzročitvi škode (primerjaj prvi odstavek 37. člena Kazenskega zakonika – KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.).

26. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je druga toženka napeljala prvega toženca k nakupu dražjih letalskih vozovnic zanjo, sprejelo na podlagi ugotovitev, da sta toženca drug drugemu podpisala potne naloge, da je druga toženka glede na zaposlitev na delovnem mestu tajnice fakultete poznala obvezne predpise in omejitve glede ugodnosti pri potovanju ter način poslovanja tožeče stranke, in da je bila odločitev o potovanju v poslovnem razredu sprejeta v njeno korist (saj ji je sicer pripadal le ekonomski razred). Vendar pa navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščajo za zaključek, da je drugo toženko mogoče šteti za napeljevalko k povzročitvi škode zaradi nakupa dražjih letalskih vozovnic. Iz ugotovljenih dejstev namreč ne izhaja nobeno konkretno naklepno delovanje druge toženke, s katerim bi pri prvem tožencu neposredno vzbudila interes za povzročitev škode (za nakup takšnih letalskih vozovnic) oziroma ga napeljala k sprejemu odločitve o nakupu dražjih letalskih vozovnic zanjo. V primeru napeljevanja gre tipično za primere, ko ena oseba s prigovarjanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem in podobnimi dejanji vpliva na odločanje druge osebe.7 Vzajemni podpisi na potnih nalogih, poznavanje predpisov glede omejitev potovanj in določitev prvega toženca, da druga toženka potuje v poslovnem razredu, ne predstavljajo konkretnih aktivnih naklepnih ravnanj druge toženke, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je prvega toženca napeljala k povzročitvi škode.

27. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s presojo, da je treba drugo toženko šteti za napeljevalko k povzročitvi škode, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje v VI. točki izreka vmesne sodbe o ugotovitvi obstoja obveznosti druge toženke za plačilo ½ odškodnine za škodo, povzročeno z nakupom letalskih vozovnic za službena potovanja po potnih nalogih št. ... in št. ..., spremenilo tako, da je zavrnilo tožbena zahtevka, da je druga toženka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.496,595 EUR v zvezi s prvim potnim nalogom in v višini 3.176,23 EUR v zvezi z drugim potnim nalogom, oboje z obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila.8 Pritožbeno sodišče posledično ni presojalo pritožbenih navedb o teku zastaralnega roka za odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s strani druge toženke, prav tako ne navedb, da ni pravilna odločitev, da mora druga toženka plačati ½ odškodnine, saj glede na sprejeto pritožbeno odločitev niso bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. V zvezi s potnima nalogama št. ... in št. ... za potovanje v O. v zvezi s projektom P. je tožeča stranka uveljavljala odškodninsko odgovornost tožencev, ker so bila finančna sredstva H. z dvema predhodnima obiskoma O. že izčrpana in je morala tako tožeča stranka sama kriti potne stroške po citiranih potnih nalogih. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi morala toženca upoštevati okoliščino, da je bila kvota odobrenih obiskov O. iz naslova tega projekta že izčrpana, potovanje v druge namene pa nima pokritja v navedenih potnih nalogih, ki sta bila v zvezi s tem potovanjem v O.9 izdana izključno zaradi navedenega projekta. Glede na to je presodilo, da sta odgovorna, da H. tožeči stranki ni povrnil stroškov, in jima naložilo, naj tožeči stranki plačata vsak 2.647,80 EUR z obrestmi, kar predstavlja polovico skupnih stroškov po obeh navedenih potnih nalogih.

29. Toženca v pritožbi utemeljeno navajata, da je bila pot v O. namenjena projektu fakultete, da lahko tožeča stranka financira tudi službene poti, ki niso sofinancirane in da tožeča stranka ni niti zatrjevala, da bi šlo v tem primeru za zasebno pot tožencev. Tožeča stranka je odškodninsko odgovornost tožencev v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljevala zgolj z navedbami, da je H. v zvezi s tem projektom odobrila dva obiska O., da sta bili obe potovanji že opravljeni v letu 2008 in 2009 in da zato še do enega potovanja toženca nista bila upravičena, s čimer sta tožeči stranki povzročila stroške.10 Tožeča stranka ni navajala, da bi bilo to potovanje tožencev opravljeno v zasebne namene, da ne bi bilo potrebno za izvedbo projekta fakultete ali da tožeča stranka tega potovanja iz lastnih sredstev ni mogla ali smela financirati. V skladu s prvim odstavkom 72. člena ZViS visokošolski zavodi pridobivajo sredstva od ustanovitelja, iz proračuna Republike Slovenije, iz proračuna Evropske unije, šolnin in drugih prispevkov za študij, plačil za storitve, donacij, dediščin in daril ter iz drugih virov. V bistvenem enako določa tudi prvi odstavek 349. člena Statuta tožeče stranke. Ker je torej tožeča stranka za financiranje zgoraj omenjenega projekta sredstva lahko namenila tudi iz drugih virov, zgolj z navedbami, da so bila sredstva H. že izčrpana, ne da bi hkrati navajala še kakšne druge okoliščine (potovanje v zasebne namene, nepotrebnost potovanja za izvedbe projekta ali nemožnost financiranja iz drugih virov) ni mogoče utemeljiti njune odškodninske odgovornosti. Pri tem ni bistveno, ali je bilo potovanje v O. opravljeno tudi v kakšne druge službene namene kot le za izvedbo projekta P.11, saj je važno le to, da je bilo opravljeno v službene in ne v zasebne namene.

30. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP odločitvi v 1. alineji III. točke izreka in 1. alineji IV. točke izreka sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbena zahtevka, da je vsak toženec dolžan plačati 2.647,80 EUR z obrestmi od 10. 2. 2015 do plačila.

31. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna tožeči stranki povrniti škodo, povzročeno s potnimi stroški potovanja na S. po potnih nalogih št. ... in št. ... Tožeča stranka je v zvezi s temi nalogi zatrjevala, da ji H., ki je sofinancirala projekt, v zvezi s katerim je bilo to potovanje opravljeno, ni povrnila nastalih potnih stroškov, ker sta toženca prepozno oddala zahtevek za njihovo povračilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bil prvi toženec kot vodja projekta odgovoren za pravočasno pripravo zahtevka za H., druga toženka pa je kot tajnica fakultete in predstojnica Centra Š. dajala navodila strokovnim službam fakultete in je bila obveščena o krajšem roku za prijavo stroškov.

32. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je vsakemu tožencu naložilo v plačilo polovico skupnih stroškov po obeh potnih nalogih. Iz obrazložitve v 116. točki prvostopenjske odločbe je razvidno, da je odločitev o višini posledica tako postavljenega tožbenega zahtevka, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi toženca tudi neutemeljeno navajata, da bi morala tožeča stranka dokazati, da potovanje na S. ni bilo potrebno za fakulteto, saj bi le v tem primeru lahko zahtevala povračilo škode od tožencev. To ne drži, saj če so bila sredstva H. za to potovanje še na voljo in za to tudi predvidena, je lahko podana odškodninska odgovornost tožencev, če se izkaže, da sta odgovorna za prepozno oddajo zahtevka. Prav tako neutemeljeno navajata, da bi morala tožeča stranka dokazati, da bi v primeru pravočasne oddaje zahtevka zagotovo dobila povrnjene stroške, saj mora biti vzročna zveza kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti ugotovljena le s stopnjo zadostne verjetnosti in ne prepričanja, ki se sicer zahteva za meritorno odločanje.12

33. Toženca pa v pritožbi utemeljeno uveljavljata, da ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje v tem delu še ne dajejo podlage za zaključek o odškodninski odgovornosti tožencev in da sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, kdo je bil zadolžen za pravočasno oddajo konkretnega zahtevka. Sodišče prve stopnje odgovornost tožencev veže na opravljanje funkcije vodje projekta oziroma vodje strokovnih služb fakultete, kar po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za zaključek o odškodninski odgovornosti delavca. Delavec je po splošnih pravilih odškodninskega prava odgovoren, če je podana protipravnost njegovega ravnanja, če obstoji škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter - kot posebnost delovnega prava - če je ravnal naklepno ali s hudo malomarnostjo. Presoja teh predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti mora biti utemeljena na konkretnih dejstvih in je ni mogoče pavšalno izpeljati že iz funkcije oziroma delovnega mesta delavca. V konkretnem primeru to pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdo je bil zadolžen za pripravo in oddajo konkretnega zahtevka na H., kakšen je bil rok za oddajo in kdaj ter komu je bilo sporočeno, da je rok za oddajo zahtevka v konkretnem primeru krajši kot ponavadi (15 namesto 30 dni). V zvezi s tem je zato pomembno (s strani tožeče stranke neprerekano dejstvo13), da je bila druga toženka v tistem času odsotna, ker je izrabljala letni dopust. Čeprav bi se ugotovilo, da je kljub dopustu druga toženka določena delovna opravila takrat opravljala, pa to ne pomeni, da je delala in da je posledično odgovorna za škodo v zvezi z opravili, za katera je bil takrat zaradi njene odsotnosti morebiti zadolžen drug delavec.

34. Ker sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo in je zaključek o odškodninski odgovornosti tožencev sprejelo že na podlagi ugotovitve o vsebini njunih zadolžitev in odgovornosti na delovnem mestu dekana in tajnice fakultete, je zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost tožencev in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tako so izostale dejanske ugotovitve glede poteka konkretnega postopka oddaje zahtevka za povračilo stroškov v zvezi s potovanjem tožencev na S. in glede konkretnih zadolžitev tožencev in drugih delavcev (zlasti I. I., ki naj bi ji prvi toženec po navedbah tožencev odredil izvedbo te naloge) v zvezi z oddajo tega zahtevka na H. Ker to predstavlja ugotovitev obsežnejšega sklopa dejstev, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, in ker bo moralo sodišče prve stopnje v tem sporu izvajati še dokaze14 za odločitev o višini tožbenih zahtevkov, o katerih je v V. točki izreka izpodbijane vmesne sodbe odločilo le po temelju, in o stroških postopka, pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka za popolno ugotovitev dejanskega stanja glede poteka oddaje zahtevka za povračilo potnih stroškov potovanja na S., ampak je odločitvi v 2. alineji III. točke izreka in 2. alineji IV. točke izreka sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da dopolni dejanske ugotovitve v nakazani smeri in ponovno odloči (prvi odstavek 355. člena ZPP).

**Odločitev o pritožbi**

35. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo v I. točki, II. točki, 1. alineji III. in IV. točke ter v VI. točki izreka tako, da je tožbene zahtevke zavrnilo, razveljavilo pa je 2. alinejo III. in IV. točke izreka sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo V. točko izreka vmesne sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani niti v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

36. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Tožeča stranka in prvi toženec sta 7. 5. 2012 sklenila aneks k pogodbi o izobraževanju, s katerim sta se dogovorila, da mora prvi toženec študij dokončati do 8. 5. 2014. 2 V pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2015 - list. št. 115. 3 Tožbeni zahtevek na list. št. 61. 4 Ta potni nalog sicer vključuje tudi poti na A. in v M., a so predmet tega dela zahtevka le stroški, povezani s potovanjem v K. 5 Zatrjuje le to, da je mislil, da drugi toženki na njenem delovnem mestu tajnice fakultete pripada potovanje v poslovnem razredu, ker spada v eno od skupin, ki so upravičene do takšnega načina potovanja. 6 Tako tudi sodna praksa (gl. II Cp 999/2017) in N. Plavšak v Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, GV Založba, leto 2003, 1. knjiga, komentar k 186. členu, str. 1070. 7 Primerjaj mag. M. Deisinger v Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, leto 2002, komentar k 26. členu prej veljavnega Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/1994 in nasl.), ki je vseboval enako določbo o napeljevanju, str. 221. Da je treba pri napeljevanju ugotoviti konkretno naklepno ravnanje napeljevalca, zaradi katerega postane sprožilec interesa za povzročitev škode s strani druge osebe, izhaja tudi iz primerov v sodni praksi – prim. I Cp 1116/2015, I Cp 3221/2015. 8 Tožbena zahtevka na list. št. 90 in 91 ter 93. 9 Navedena potna naloga sta bila sicer izdana tudi zaradi potovanja na A. v zvezi z doktorskim študijem tožencev. 10 Glej prvo pripravljalno vlogo – list. št. 88 in 89; v bistvenem enako navaja tudi v drugi pripravljalni vlogi – list. št. 180. 11 Sodišče prve stopnje je ugotovitev o tem, da toženca tega potovanja v druge namene, kot le za izvedbo tega projekta, nista opravila, zmotno sprejelo že zgolj na podlagi potnih nalogov. Pri tem ni upoštevalo, da sta toženca to dejstvo (lahko) dokazovala tudi z drugimi dokazi, in sicer s poročilom o službeni poti (A72). Vendar pa to glede na zavzeto stališče pritožbenega sodišča ni bistveno. 12 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, leto 2003, komentar k 131. členu, stran 707 – 713. Enako sodna praksa, prim. II Ips 113/2019, II Cp 2569/2017 idr. 13 V skladu z 214. členom ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov in se zato štejejo za priznana. 14 Predlagan je tudi dokaz z izvedencem finančne stroke.