Jedro

V primeru, če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh od poskusa vročitve šteje, da je vročitev opravljena z dnem poteka tega roka. Po preteku tega roka pa vročevalec zgolj pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Zato se ne more kot odločilno dejstvo šteti trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) kot prvostopni organ kot prepozno zavrgel pritožbo dolžnice A.A. zoper sklep FURS-a o davčni izvršbi št. DT 493-96828/2017-1 09-720-24 z dne 11. 7. 2017. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila pritožba vložena po preteku zakonskega roka, davčni organ je v dolžnikovem poštnem predalčniku na naslovu ..., dne 27. 7. 2017 pustil sporočilo o poskusu vročitve sklepa o davčni izvršbi, s katerim je dolžnika obvestil, da se osebna vročitev sklepa zaradi odsotnosti, iz razlogov na njeni strani ni dala opraviti, ter da lahko navedeni sklep prevzame na naslovu Finančni urad Maribor, Oddelek za izvršbe 2, Tržaška cesta 49, Maribor v roku 15 dni, ki začne teči od 28. 7. 2017, vročitev pa velja za opravljeno z dnem, ko bo znotraj danega roka prevzel sklep. V nadaljevanju obvestila je bil dolžnik še opozorjen, da v kolikor sklepa ne bo prevzel v navedenem 15 dnevnem roku, bo puščen v njegovem hišnem predalčniku oziroma izpostavljenem predalčniku. Vročitev sklepa se nato šteje za opravljeno z dnem preteka 15 dnevnega roka v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker dolžnik sklepa pri davčnem organu ni prevzel v 15 dneh je tako vročitev dolžniku bila opravljena dne 11. 8. 2017. Pritožbeni rok 8 dni je začel teči dne 12. 8. 2017, zadnji dan pritožbenega roka pa se je iztekel dne 21. 8. 2017. Pritožba, poslana priporočeno po pošti dne 22. 7. 2017 je tako prepozna, zato jo je organ prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP zavrgel. 2. Tožeča stranka je zoper zgoraj navedeno odločbo organa prve stopnje vložila pritožbo na Ministrstvo za finance. Le-to je z odločbo št. DT-499-29-956/2017 z dne 31. 8. 2018 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo razloge organa prve stopnje. Dodatno je pritožbeni organ obrazložil, da glede na to, da se vročitev v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP šteje za opravljeno dne 11. 8. 2017 je 8 dnevni rok pričel teči 12. 8. 2017 in se je iztekel v ponedeljek 21. 8. 2017, saj je bila dne 19. 8. 2017 sobota. Pravilna je bila zato odločitev organa prve stopnje, da je bila pritožba, oddana na pošto dne 22. 8. 2017 prepozna. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je pritožbeni organ še pojasnil, da je v zadevi sporno, ali je bila opisana vročitev sklepa o davčni izvršbi na premičnine opravljena pravilno in posledično ali je bila pritožba zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine vložena dne 22. 8. 2017 res prepozna. Na odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati posplošene navedbe pritožnice, da obvestila o vročitvi sploh ni dobila in da vsak dan preverja hišni predalčnik, ter da je šele dne 15. 8. 2017 prejela pismo s sklepom o davčni izvršbi na premičnine in vročilnico. Po mnenju pritožbenega organa pa na odločitev ne more vplivati neizvedba predlaganega zaslišanja (tožnice in sosedov), saj bi glede na pavšalne navedbe pritožnice soseda kot priči lahko potrdila le okoliščine, da se hišni predalčnik vsak dan preverja, da sta s sosedo dne 15. 8. 2017 istočasno odprli vsaka svoj hišni predalčnik, in da je bilo tega dne v pritožničinem predalčniku zgoraj že omenjeno pismo, ne pa konkretno tudi okoliščine, da dne 27. 7. 2017 tožnica ni prejela obvestila o vročanju. Pritožnica pa tudi ni navedla, da bi priči lahko pričali glede vročitve obvestila o vročanju na dan 27. 7. 2017, kar je v obravnavanem primeru relevantna okoliščina.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da v predmetnem primeru vročitev ni bila opravljena pravilno, saj je tožnica dne 15. 8. 2017 v hišnem predalčniku našla pismo, vsebina katerega sta bila sklep o davčni izvršbi in vročilnica, iz katere izhaja, da naj bi izterjevalec dne 27. 7. 2017 v hišnem predalčniku pustil obvestilo FURS Maribor o poskusu vročitve sklepa o davčni izvršbi z dne 11. 7. 2017, in da se šteje, da je bila vročitev opravljena dne 11. 8. 2017. Poudarja, da pred tem tožnica ni prejela nobenega obvestila o poskusu vročitve, zato v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP domneva vročitve ni mogla nastopiti. Tožnica je na te okoliščine že opozorila v pritožbi, dodatno pa še navaja, da vsakodnevno preveri svoj hišni predalčnik, pri čemer v obdobju od 27. 7. do 14. 8. 2017 v hišnem predalčniku ni bilo nobenega obvestila, pač pa je dne 15. 8. 2017 prejela le kuverto, v kateri sta bila sklep o izvršbi in vročilnica. Tega dne je hišni predalčnik preverila istočasno kot soseda B.B., tožničin hišni predalčnik pa je v neposredni bližini hišnega predalčnika B.B. in C.C. ki lahko potrdita, da tožnica redno sprejema prejete pošiljke.

4. Nadalje tožeča stranka poudarja, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni opredelila do nobene izmed navedb tožnice ali predlaganih dokazov, zaradi česar je dejansko stanje ostalo neraziskano. Okoliščino, ali je v hišnem predalčniku dejansko bilo puščeno obvestilo o poskusu vročitve, ni bila raziskana, kaj šele dokazana. Tožena stranka tudi ni podala obrazložitve, zakaj posameznih predlaganih dokazov tožeče stranke iz pritožbe ni izvedla, kar pomeni, da je podana kršitev pravil postopka. V izpodbijanem sklepu pa tudi niso povzete navedbe tožnice, kar prav tako pomeni kršitev postopkovnih pravil. Vse kršitve pa imajo za posledico neugotovljeno (oziroma pomanjkljivo ugotovljeno) dejansko stanje. Sklepa tudi ni mogoče preizkusiti, saj tožnici z ignoriranjem vseh njenih navedb iz pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki pa tudi ni bila odpravljena v pritožbenem postopku.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Dodatno je obrazložila svoja pravna in dejanska stališča kot so bila podana v obrazložitvi odločb prve in druge stopnje.

6. V obravnavani zadevi je senat tukajšnjega sodišča v sestavi višjih sodnic D.D. kot predsednice in mag. E.E. ter F.F. kot članic skladu s tretjim odstavkom 13. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 na seji dne 28. 1. 2021 odločil in izdal sklep, da bo v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v predmetnem upravnem sporu odločeno po sodnici posameznici.

7. Sodišče je nato nadaljevalo s postopkom in razpisalo glavno obravnavo dne 25. 3. 2021, saj je bilo relevantno dejansko stanje med strankama sporno (analogna uporaba prvega odstavka 59. člena ZUS-1). V dokaznem postopku je sodišče prebralo vse listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo priči B.B. in Č.Č., katerega je v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZUS-11 vabilo po uradni dolžnosti (gre za osebo, ki je opravila prvo vročitev) ter tožnico kot stranko. Sodišče pa je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem priče C.C., moža tožničine sosede B.B., glede katerega je tožnica sama izpovedala, da se z njim v zvezi s sporno vročitvijo ni pogovarjala, tako da slednji glede pravnorelevantnih dejstev niti ne bi mogel izpovedati.

8. Po tako izvedenem dokaznem postopku sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je bilo glede na zatrjevanja tožeče stranke sporno, ali je bila vročitev pisanja s fikcijo pravilno opravljena in posledično, ali je bila vložena pritožba zoper sklep o davčni izvršbi dne 22. 8. 2017 pravočasna ali prepozna.

10. Tožena stranka je svojo odločitev o zavrženju pritožbe kot prepozne oprla na dejstvo, da je bilo zaradi odsotnosti tožnice, slednji puščeno obvestilo o poskusu vročitve sklepa o davčni izvršbi v njenem hišnem predalčniku dne 27. 7. 2017, tako da je fikcija vročitve v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP nastopila po preteku 15-dnevnega roka dne 11. 8. 2017, saj v tem času tožnica pisanja ni dvignila na FURS-u. 11. V obravnavani zadevi tožeča stranka ne oporeka dejstvu, da je sklep o davčni izvršbi skupaj z nepodpisano vročilnico, iz katere izhaja, da je dne 11. 8. 2017 bila opravljena (fiktivna) vročitev v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP, prejela dne 15. 8. 2017. Nasprotuje pa ugotovitvi tožene stranke, da naj bi pred tem dne 27. 7. 2017 prejela tudi sporočilo o prispelem pismu z opozorilom na posledice opustitve prevzema dokumenta pri FURS, oz. da navedenega sporočila dne 27. 7. 2017, niti kasneje do 14. 8. 2017, ni bilo v njenem hišnem predlačniku v stanovanjskem bloku na naslovu ...

12. V skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede kje se dokument nahaja, in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek 87. člena ZUP).

13. V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve pisanja bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Ta podatek je razviden iz obvestila upravnemu organu o opravljeni vročitvi, ki ima naravo vročilnice (primerjaj četrti odstavek 97. člena ZUP), vročilnica pa ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato iz nje izhaja resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (169. člen ZUP). Dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.2 Razen tega je četrti odstavek 87. člena ZUP jasen, in sicer se v primeru, če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh od poskusa vročitve šteje, da je vročitev opravljena z dnem poteka tega roka. Po preteku tega roka pa vročevalec zgolj pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Zato se ne more kot odločilno dejstvo šteti trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa. Takšno stališče nima podlage v pravni ureditvi, in bi v celoti odpravilo smisel fikcije vročitve.3 Zato so v obravnavani zadevi nerelevantna zatrjevanja tožnice o tem, v kakšni obliki in na kakšen način sta bila sklep o davčni izvršbi z dne 11. 7. 2017 in vročilnica vržena v njen hišni predalčnik dne 15. 8. 2017. Bistveno pa je, ali je bilo Obvestilo o vročanju št. 4934-96828/2017-3 z dne 27. 7. 2017 dne 27. 7. 2017, po tem ko osebna vročitev sklepa o davčni izvršbi tožnici ni bila mogoča, puščeno v tožničinem hišnem predalčniku.

14. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je bil v obravnavani zadevi poskus osebne vročitve tožnici dne 27. 7. 2017 opravljen preko vročevalca Č.Č., zaposlenega pri FURS. Iz določb ZUP ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi, kot je to bilo v konkretnem primeru.4 Priča Č.Č. je na glavni obravnavi zaslišan kot priča tudi izpovedal, da je dne 27. 7. 2017 bil na naslovu tožnice, da slednji osebne vročitve ni mogel opraviti, da je podpis na Obvestilu o vročanju št. 4934-96828/2017-3 z dne 27. 7. 2017 njegov, in da je navedeno obvestilo on vrgel v predalčnik („kasl“).

15. Tožnica je sicer izpovedala, da dne 27. 7. 2017 ni bilo nikogar pri njej, da ni nihče pozvonil ali se drugače oglasil, in da tudi dne 27. 7. 2017 ter naprej, v roku enega tedna, ni našla nobenega obvestila v svojem hišnem predalčniku. Vendar pa je tožnica izpovedala tudi, da je bila v tem obdobju konstantno doma, da ni bila na dopustu, da pa sicer 24 ur ni doma, ter da ima na hišnem predalčniku ustrezno označen svoj priimek, kar je potrdila tudi priča B.B., tožničina soseda, s katero se je tožnica večkrat pogovarjala o prispeli pošti, še sploh zaradi osebnega stečaja, v katerem je bila, navedena soseda pa je tudi preverjala tožničin hišni predalčnik v času njene odsotnosti. Glede na to, da je bil tožničin hišni predalčnik jasno označen z njenim priimkom „A.A.“, sodišče ugotavlja, da tudi ni možnosti, da bi vročevalec Obvestilo o vročanju št. 4934-96828/2017-3 z dne 27. 7. 2017 vrgel v poštni predalčnik drugih sosedov, ki se sicer v stanovanjskem bloku na naslovu ..., kot sta izpovedali tako tožnica kot tudi priča B.B., nahajajo skupaj en poleg drugega, vzporedno in vodoravno.

16. Sodišče tako zaključuje, da je vročevalec Č.Č. dejansko dne 27. 7. 2017 tožnici v hišni predalčnik vrgel Obvestilo o vročanju št. 4934-96828/2017-3 z dne 27. 7. 2017, ker je v trenutku vročanja ni našel na njenem naslovu, saj kot je sama izpovedala, je 24 ur na dan ni doma. Tožnici tako ni uspelo izpodbiti domneve o resničnosti vsebine, ki izhaja iz Obvestila o vročanju št. 4934-96828/2017-3 z dne 27. 7. 2017. Neutemeljene so zato tožbene navedbe, da naj bi šlo za pomoto pri vročanju in bi bilo treba uporabiti 98. člen ZUP, ki določa, da se v primeru pomote pri vročanju šteje, da je vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila.

17. Priča B.B. in tožnica sta izpovedali tudi o dejstvih, da je v prostor, kjer se nahajajo poštni predalčniki stanovalcev v njihovem bloku, mogoče vstopiti skozi vhodna vrata le, če jih kdo od stanovalcev odpre preko domofona. Vendar pa sodišče ugotavlja, da teh dejstev tožeča stranka v upravnem postopku ni navedla, niti jih ni navedla v tožbi, pri čemer sodišče v upravnem sporu preizkusi oziroma razišče dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Tudi v upravnem sporu namreč velja razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in sodišče ne sme ugotavljati dejstev, ki jih ni zatrjevala nobena od strank.5 Pri tem sodišče tudi ne sme upoštevati izpovedb priče in stranke v delu, v katerem stranka ni podala trditev, saj dokazna sredstva služijo dokazovanju navedenih dejstev in ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Dokazi se namreč izvajajo zato, da bi se potrdile ali ovrgle navedbe strank6, izvajanje dokazov v informativne namene, da bi stranka šele na ta način izvedela za posamezna pravotvorna dejstva, pa v pravdnem postopku in tudi v upravnem sporu ni dopustno7, razen če bi šlo za položaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme8. Za tak položaj pa v obravnavani zadevi, ko tožnica sama živi v bloku, v katerem ima svoj hišni predalčnik, ne gre.

18. Prav tako ne držijo navedbe tožnice iz pritožbe zoper izpodbijani sklep, da vročitev ni bila pravilno opravljena, ker da je iz vročilnice, ki jo je prejela tožnica dne 15. 8. 2017 razviden zgolj podpis izterjevalca, ki ni čitljiv in datum poskusa vročitve, pri čemer pa iz vročilnice ne izhaja kakšen je vzrok takšne vročitve in tudi ne kje se pisanje nahaja, kar naj bi pomenilo, da vročilnica ni veljavna, s tem pa vročitev ni bila pravilno opravljena. Sodišče pojasnjuje, da za fikcijo vročitve, kot je bilo obrazloženo zgoraj, ni bistvena vročilnica, ki je bila posredovana skupaj s sklepom o davčni izvršbi in vržena v hišni predalčnik tožnice dne 15. 8. 2017 (v upravnem spisu je pripeta k sklepu o davčni izvršbi z dne 11. 7. 2017), in za katero je priča Č.Č. izpovedal, da se pošlje naslovniku skupaj s pisanjem po pošti, ker naslovnik v 15-ih dneh pri njih pisanja ni dvignil. Bistveno je Obvestilo o vročanju št. DT 4934-96828/2017-3 z dne 27. 7. 2017, ko je vročevalec prvič poskusil vročiti sklep o davčni izvršbi tožeči stranki in je v trenutku vročanja ni našel doma. Iz tega obvestila o vročitvi pa jasno izhaja, da je vročevalec dne 27. 7. 2017 ob 11.33 uri poskušal opraviti vročitev sklepa o davčni izvršbi z dne 11. 7. 2017, in ker neposredne vročitve ni bilo mogoče opraviti, je v nadaljevanju tudi naslov organa, pri katerem se pisanje lahko dvigne. Iz tega tudi jasno izhaja, da osebna vročitev ni bila mogoča, ker vročevalec tožnici ni mogel osebno vročiti sklepa o davčni izvršbi z dne 11. 7. 2017. 19. Po obrazloženem sodišče pritrjuje razlogom organa prve in druge stopnje, da je tožnici bil sklep o davčni izvršbi z dne 11. 7. 2017 vročen z nadomestno vročitvijo dne 11. 8. 2017, da je 8-dnevni rok za pritožbo začel teči z naslednjim dnem (12. 8. 2017) in je potekel v ponedeljek 21. 8. 2017, zato je pritožba tožnice, vložena priporočeno po pošti dne 22. 7. 2017 v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP prepozna.

20. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani sklep pa je pravilen in zakonit, saj sodišče tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo

21. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, tako da trpita stranki vsaka svoje stroške postopka.

1 Drugi odstavek 20. člena ZUS-1 določa, da sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi. 2 Tako sodba UPRS I U 1206/2018. 3 Tako sklep VSRS I Up 225/2017 z dne 24. 1. 2018. 4 Tako sodba UPRS I U 1206/2018 z dne 16. 10. 2018. 5 Smiselno tako sklep VSRS I Up 7/2020 z dne 26. 2. 2020. 6 Tako že sodba VS RS II Ips 361/1996 z dne 20.11.1996. 7 Tako sodba VSRS III Ips 12/2004 z dne 15.2.2005. 8 Tako sodba VSRS II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013.