Jedro

V pravdi ni bilo sporno, sodišče pa je na obravnavi dne 13.9.1993 to tudi izrecno ugotovilo, da je zaradi statusnih sprememb, do katerih je prišlo po vložitvi tožbe, pravni naslednik ZCD, TOZD ..., ki je v izvršilnem naslovu naveden kot upnik, sedanja tožena stranka. Ta pa je, kot je to materialnopravno pravilno navedeno tudi v izpodbijani sodbi, kljub temu, da je njeno premoženje prešlo na ustanovitelje (1. odstavek 65. člena zakona o zavodih, Uradni list RS, št. 12/91 - 8/96 - v nadaljevanju ZZ), še vedno upravičena upravljati s premoženjem in ga uporabljati za opravljanje dejavnosti, za katero je bil zavod ustanovljen, premoženje stanovanjskega sklada in sklada skupne porabe pa za osebne in skupne potrebe delavcev (3. odstavek 65. člena ZZ). Toženi stranki z zakonom priznana pravica, da s premoženjem (tudi spornim stanovanjem) upravlja in ga uporablja, pa brez dvoma zajema tudi upravičenje, da se na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova v izvršilnem postopku zahteva prisilna izpraznitev spornega stanovanja. Ugovori tožeče stranke, da tožena stranka ne more predlagati začetka izvršilnega postopka, zato niso utemeljeni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, naj se ugotovi, da ni dopustna izvršba za izselitev iz stanovanja v stanovanjskem bloku M. n. O stroških postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 3.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi 65. člena zakona o zavodih je postalo sporno stanovanje last Občine N.. Zato tožena stranka nima več aktivne legitimacije za vložitev izvršilnega predloga. Predlog bi lahko vložil le lastnik. To pa tožena stranka ni več, ampak je podjetje Z. d.d., na katero je Občina N. prenesla lastninsko pravico na spornem stanovanju. Ker so bile pravice tožene stranke prenešene na podlagi zakona na drug pravni subjekt, tožena stranka ne more biti več pravdna stranka. Sodišči druge in prve stopnje sta toženi stranki lastnost pravdne stranke priznali, s tem pa sta zagrešili bistveno kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da je tožnik po odselitvi matere stanovanje uporabljal nezakonito. Zato je na podlagi 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih pridobil stanovanjsko pravico. Glede vprašanja, ali ima tožena stranka v zvezi s spornim stanovanjem res pravico upravljanja, pa sodišče ni izvedlo nobenega dokaza. Zato je podana tudi bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V pravdi ni bilo sporno, sodišče pa je na obravnavi dne 13.9.1993 to tudi izrecno ugotovilo, da je zaradi statusnih sprememb, do katerih je prišlo po vložitvi tožbe, pravni naslednik ZCD, TOZD ..., ki je v izvršilnem naslovu naveden kot upnik, sedanja tožena stranka S. Ta pa je, kot je to materialnopravno pravilno navedeno tudi v izpodbijani sodbi, kljub temu, da je njeno premoženje prešlo na ustanovitelje (1. odstavek 65. člena zakona o zavodih, Uradni list RS, št. 12/91 - 8/96 - v nadaljevanju ZZ), še vedno upravičena upravljati s premoženjem in ga uporabljati za opravljanje dejavnosti, za katero je bil zavod ustanovljen, premoženje stanovanjskega sklada in sklada skupne porabe pa za osebne in skupne potrebe delavcev (3. odstavek 65. člena ZZ). Toženi stranki z zakonom priznana pravica, da s premoženjem (tudi spornim stanovanjem) upravlja in ga uporablja, pa brez dvoma zajema tudi upravičenje, da se na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova v izvršilnem postopku zahteva prisilna izpraznitev spornega stanovanja. Ugovori tožeče stranke, da tožena stranka ne more predlagati začetka izvršilnega postopka, zato niso utemeljeni.

Pooblastila in upravičenja, ki jih ima tožena stranka v zvezi s spornim stanovanjem, so opredeljena in določena z zakonom (3. odstavek 65. člena ZZ). Zato v tej smeri izvedba posebnega dokaznega postopka ni bila potrebna. Trditev v reviziji, da zaključek o tem, da ima tožena stranka pravico upravljanja ni z ničemer obrazložen, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zato ni utemeljena. Ravno tako tudi bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Tožena stranka je kot zavod pravna oseba. Vsaka fizična in pravna oseba pa je lahko stranka v postopku (1. odstavek 77. člena ZPP).

Tožena stranka pa se neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožnik je sporno stanovanje uporabljal skupaj z imetnikom stanovanjske pravice, kateremu je bilo s sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov v izvršilnem postopku, v katerem je tožnik postavil trditev, da izvršba ni dopustna, stanovanjsko razmerje odpovedano na podlagi 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Materialnopravno pravilen je zato zaključek obeh sodišč, da velja na podlagi 70. člena zakona o stanovanjskih razmerjih obveznost imetnika stanovanjske pravice (tožnikove matere), da se mora iz stanovanja izseliti, tudi za vse druge stanovalce iz 2. odstavka 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, tedaj tudi za tožnika.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).