Jedro

Ključno za odločitev v obravnavani zadevi je, da tožnik ne zatrjuje niti tega, da bi bil s tožencem v obligacijskem razmerju, na podlagi katerega bi mu bil ta dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, niti kakšnega od odstopov od načela relativnosti pogodbenih razmerij.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj ugotovi veljavnost kupoprodajne pogodbe, sklenjene med njim in A. S., za 3/16 parc. št. 1238 k. o. ..., pri čemer je toženec dolžan to priznati in tožniku izstaviti veljavno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo ta v zemljiški knjigi vknjižil lastninsko pravico na parc. št. 1238 k. o. ... na svoje ime, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da sta mu sodišči prve in druge stopnje odrekli sodno varstvo, kar je kršitev pravice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Prav tako je podana bistvena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega od dokazov, predlaganih v tožbi. Če je sodišče v pravdni zadevi P 551/93 obravnavalo zahtevek za izbris tožnika iz zemljiške knjige, čeprav je nepremičnino kupil v dobri veri, zanašajoč se na podatke zemljiške knjige, ni ovire, da se sodišče ne bi ukvarjalo tudi z zahtevkom tožnika zoper toženca, ki je dosegel njegov izbris iz zemljiške knjige, pri čemer ni jasno, na podlagi česa. Tožnikova dobra vera je očitna, sodna poravnava N 61/91 pa jo je še podkrepila, saj iz nje izhaja, da A. S. postane izključna lastnica sporne nepremičnine. Sodišče je v zadevi P 551/93 na podlagi tožbe toženca – čeprav ta ni bil pogodbena stranka – poseglo v pravno razmerje (pogodbo) med A. S. in tožnikom ter tega izbrisalo iz zemljiške knjige. Zato ni razloga, da tožnik ne bi mogel uveljavljati zahtevka za ugotovitev veljavnosti te iste pogodbe zoper toženca, ki mu to oporeka, in od njega zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine, saj je (edini) vknjižen toženec, ne pa A. S. Poleg tega po pravni teoriji in sodni praksi za vložitev ugotovitvene tožbe ni treba, da bi uveljavljano pravno razmerje obstajalo med tožnikom in tožencem. Ugotovitvena tožba nima podlage v materialnem pravu, v celoti je urejena v procesnem pravu. Tožnik poudarja, da je zahteval ugotovitev veljavnosti kupoprodajne pogodbe zaradi odvrnitve negotovosti o tem, saj je toženec ne priznava in je celo dosegel tožnikov izbris iz zemljiške knjige. Pri tem se po mnenju tožnika kaže nenavadnost sojenja v zadevi P 551/93, ko ga je sodišče izbrisalo iz zemljiške knjige, čeprav o veljavnosti kupoprodajne pogodbe sploh ni odločilo. V primeru, ko je sporna kupoprodajna pogodba veljavna in je vknjižen toženec, ne pa A. S., je lahko le toženec tisti, ki tožniku izda ustrezno zemljiškoknjižno listino. Izbrisna tožba namreč v takšnem primeru ne pride v poštev.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da je i zpodbijana odločitev meritorna –

vsebinska (in ne procesna).

Pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS pa je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja (zgolj) pravico do sodnega postopka in (takšne) meritorne sodne odločbe, ne pa pravice do pravilne odločitve sodišča. (Zgolj) očitek, da naj bi bila izpodbijana sodna odločba po vsebini napačna –

tudi če bi bil utemeljen, pa v konkretnem primeru ni –

zato (še) ne izkazuje kršitve ustavne pravice do sodnega varstva. Poudariti je nadalje treba, da mora

s odišče (v skladu z načelom procesne ekonomije) izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev, in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka.

Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tožnik z obravnavano tožbo od toženca zahteva nekaj, do česar po materialnem pravu (v nobenem primeru) ne more biti upravičen; ne zatrjuje namreč dejstev, na podlagi katerih bi njegov zahtevek sploh mogel biti utemeljen. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov – vpogledalo je v kupoprodajno pogodbo, katere veljavnost uveljavlja tožnik.(1) Vsako (nadaljnje) izvajanje drugih dokazov v zvezi s tem zahtevkom pa je (bilo) odveč. Namreč, četudi bi predlagani dokazi potrdili obstoj z njegove strani zatrjevanih dejstev, bi bilo tožbeni zahtevek –

ob prej opisani pomanjkljivosti –

še vedno treba zavrniti.

Ne gre za to, da bi sodišči nižjih stopenj prezrli navedbe in dokaze tožnika, ampak (zgolj) za to, da njuna materialnopravna presoja zatrjevane dejanske podlage zanj ni ugodna; revizijsko uveljavljanje bistvene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljeno .

7. Tožbeni zahtevek je utemeljen takrat, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice (upnik iz materialnopravnega razmerja) oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti (dolžnik iz materialnopravnega razmerja).(2) T ožniku mora pripadati pravica iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti tožencu; če se v postopku izkaže, da bodisi tožnik ni (pravi) upnik bodisi toženec ni (pravi) dolžnik, je treba tožbeni zahtevek zavrniti. V obravnavani zadevi t ožnik z dajatvenim delom svojega zahtevka od toženca zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (to je ustrezne izjave volje), in sicer na podlagi pogodbe, ki jo je sam sklenil z A. S.;(3) uveljavlja torej pravnoposlovni (obligacijskopravni) temelj.(4) Vrhovno sodišče poudarja, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti (le) za pogodbeni stranki (prvi odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR(5) )

. Pogodbene obveznosti zavezujejo samo tisto stranko, ki jih je s pogodbo prevzela – to je dolžnik, pravice pa gredo načeloma le upniku, to je osebi, kateri se je dolžnik pogodbeno zavezal. Pogodbeni učinki se tako načeloma ne raztezajo na tretje osebe.(6) Odstope od obrazloženega določajo na primer drugi odstavek 148. člena ZOR (univerzalno pravno nasledstvo), tretji odstavek istega člena (pogodba v korist tretjega), 145. do 147. člen ZOR (odstop pogodbe), 436. do 443. člen ZOR (odstop terjatve – cesija) idr. Ključno za odločitev v obravnavani zadevi je, da tožnik (sploh) ne zatrjuje niti tega, da bi bil s tožencem v (kakršnemkoli) obligacijskem razmerju, na podlagi katerega bi mu bil ta dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, niti kakšnega od prej navedenih odstopov od načela relativnosti pogodbenih razmerij. Pripomniti je treba, da je tožnikovo utemeljevanje sklepčnosti konkretne tožbe z drugo pravdno zadevo brezpredmetno; v njej so bila na podlagi drugačnega zahtevka in njegovega dejanskega temelja pomembna (in obravnavana) druga pravna vprašanja. Sicer r es ni nujno, da se z ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev pravnega razmerja (prav) med tožnikom in tožencem, vendar v konkretnem primeru ne gre za nobeno od teh (v procesnem pravu predvidenih) izjem.

8. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj zapisnik o glavni obravnavi z dne 22. 11. 2006. Op. št. (2): Gre za vprašanje aktivne oziroma pasivne stvarne (materialne) legitimacije ( legitimatio ad causam )

Op. št. (3): V tem primeru zahtevek dajatvene tožbe in temu ustrezno izrek dajatvene sodbe implicitno vsebujeta (zgolj) ugotovitev obstoja obveznosti dati takšno izjavo volje (ne pa lastninske pravice).

Op. št. (4): Tožnik je pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem zatrjeval iz previdnosti in povsem pavšalno, brez navedbe ustreznih pravno pomembnih dejstev, pri čemer tudi ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka.

Op. št. (5): Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (6): S tem pojmom v pogodbenem pravu označujemo vse osebe, drugačne od pogodbenih strank.