Jedro

Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti izrecna, jasna, nedvoumna in brezpogojna, predvsem pa se mora nanašati neposredno na sam tožbeni zahtevek.

Pripoznavo zahtevka je treba ločiti od priznanja dejstev. Tudi če bi toženka priznala vsa dejstva, to ne pomeni, da se strinja z zahtevkom in da mora sodišče zahtevku nujno ugoditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati znesek 8.026,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 2. 2022 dalje do plačila in ji povrniti vse stroške postopka.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 2.437,00 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica in priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je za toženko opravljala storitve sledenja službenih vozil toženke in ji ob tem nudila program za sledenje službenih vozil, geocoding oziroma lociranje vozil, SMS-e o informacijah vozil in servisiranje, tehnično podporo ter nadgradnjo sledilnih naprav. Po tožbenih trditvah sta pravdni stranki poslovno sodelovanje sklenili že leta 2016 in je bilo uspešno vse do leta 2019, ko je toženka prenehala plačevati opravljene storitve. Toženka naj bi januarja 2021 pripoznala dolg. Tožnica trdi, da svoje storitve nemoteno zagotavlja, njene sledilne naprave so še vedno v toženkinih vozilih (ni jih odkupila), prav tako še vedno dostopa do strežnikov toženke, saj sicer storitve ne bi mogla zagotavljati. Februarja in marca 2022 je toženka z menjavo SIM kartic (preko katerih poteka zaračunavanje storitev) prenesla stroške rednega servisa nase.

6. Toženka trdi, da tožba ni sklepčna, da elektronska korespondenca ne potrjuje obstoja terjatve, pač pa njeno spornost in da je terjatev zastarana. Dogovora, da tožnica izvede integracijo sledenja v toženkin elektronski sistem za podporo njenim procesom, tožnici nikoli ni uspelo izvesti, zato je v letu 2019 prišlo do prekinitve sodelovanja. Tožnica je storitve prenehala zaračunavati, toženka pa jih je prenehala plačevati. Toženka nikoli ni bila v celoti zadovoljna z zagotavljanjem storitev, do soglasja glede valorizacije ure programiranja prav tako ni prišlo. Zaradi neodzivnosti in nesposobnosti tožnice zagotoviti funkcionalno storitev je toženka sama razvila svoj sistem sledenja vozil. Toženka ne uporablja storitev tožnice v 50 svojih vozilih, tega nikoli ni nikjer navedla.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je poslovno razmerje med pravdnima strankama obstajalo tudi po letu 2018, a je v tem obdobju ob sodelovanju tožnice prišlo do prenosa aplikacije na strežnik toženke, ki jo je ta bistveno nadgradila. V vozilih so bile še vedno nameščene sledilne naprave tožnice, ta je nudila tudi računalniško podporo, a je toženki dala na razpolago izvorno kodo. Tožnica je prenehala z zaračunavanjem svojih storitev, ni pa ji uspelo izkazati, katere vtoževane storitve so bile dejansko naročene in kakšna je bila njihova cena (niti za Geocoding, niti za SMS storitve, niti za opravljeno programersko uro). Storitve iz dne 2. 2. 2022 izdanega računa naj bi bile domnevno opravljene od januarja 2019 dalje, a tožnica ni izkazala, katere in v kakšnem obsegu. Prav tako ni izkazala, koliko SMS-ov je bilo dejansko poslanih, niti dogovorjene cene posameznega sporočila, ni izkazala, da je v novembru 2021 opravila 4,5 programerske ure, niti dogovorjene cene geocodinga, saj je dokazni postopek pokazal, da do dogovora o ceni ni prišlo. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Uvodoma višje sodišče odgovarja na pritožbeno vztrajanje, da je toženka svoj dolg pripoznala. Toženka argumente za to uveljavlja v zvezi z različnimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in trdi, da je toženka vtoževani dolg priznala že pred pravdo in kasneje v tem sodnem postopku.

9. Pripoznava zahtevka pomeni toženkino izjavo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti izrecna, jasna, nedvoumna in brezpogojna, predvsem pa se mora nanašati neposredno na sam tožbeni zahtevek. Takega procesnega razpolaganja v procesnem gradivu ni. Toženka je zoper najprej izdani sklep o izvršbi ugovarjala, v pravdnem postopku pa vztrajala pri prerekanju tako temelja kot višine terjatve.

10. Pripoznavo zahtevka je treba ločiti od priznanja dejstev. Tudi če bi toženka priznala vsa dejstva, to ne pomeni, da se strinja z zahtevkom in da mora sodišče zahtevku nujno ugoditi. Ker priznanje dejstev ne predstavlja razpolaganja z zahtevkom, so neutemeljene pritožbene trditve, da je zakoniti zastopnik toženke na zaslišanju izpovedal, da nikoli ni trdil, da ne bi prejeli nobenega SMS-a, vprašanje pa je, koliko in po kakšni ceni. Pritožbene trditve, da je glede na to izpoved jasno, da je toženka pripoznala temelj tožbenega zahtevka in to pred sodiščem, so neutemeljene.1

11. Pritožnica se zato ne more uspešno sklicevati niti na vlogo toženke z dne 13. 7. 2022 (ki je odgovor na tožbo), v kateri da je toženka navedla, da je tožnici pripravljena plačati goli strošek SMS sporočil. Pritožbene trditve, da to dodatno potrjuje, da je nedvomno podan temelj tožbenega zahtevka, so neutemeljene.

12. Tudi pripoznava dolga zunaj sodišča ne pomeni, da je stranka pripoznala tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje naj bi namreč v 18. točki izpodbijane sodbe zavzelo napačno stališče, da ponudba za sporazumno rešitev spora ni in ne pomeni, da je toženka s tem dolg pripoznala ali da je vnaprej prejudicirala zadevo v zvezi s tem gospodarskim sporom. Tožnica trdi, da je pripoznavo dolga s strani toženke izkazala z elektronsko korespondenco pooblaščenca toženke z dne 8. 8. 2020, iz katere da izhaja, da gre sporazumna rešitev, ki jo predlaga toženka, v smeri, da bi toženka tožnici plačala del tožbenega zahtevka. Vendar so take trditve glede na uvodoma povedano o pripoznavi preveč nekonkretizirane, da bi lahko predstavljale bodisi pripoznavo zahtevka, bodisi priznanje dolga. Enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na elektronsko sporočilo zaposlenega pri toženki z dne 10. 1. 2022 z vsebino: "Stroški SMS-ov, ki so nastali, in so vas bremenili, niso sporni...". Da količine poslanih SMS-ov tožnica ni izkazala, izhaja iz nadaljevanja obrazložitve, na tem mestu višje sodišče le poudarja, da glede na to, da gre za storitev mobilnega operaterja, tožnica ni podala nobenih trditev v zvezi s tem, koliko je plačala operaterju.

13. Glede na zgoraj povedano je stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo obseg in dogovor storitev med pravdnima strankama, ker da je bil temelj zahtevka pripoznan, zmotno. Višje sodišče pa ugotavlja, da je glavni razlog za neuspeh tožnice prav ta, da ni zmogla sklepčnosti svoje tožbe, saj dejstva, ki jih je v njej navedla, za utemeljenost tožbenega zahtevka ne zadostujejo. Ker pritožnica (neuspešno) vztraja pri tem, da je toženka zahtevek pripoznala, v pritožbi niti ne izpodbija iz več mest obrazložitve izhajajočih ugotovitev sodišča prve stopnje, da za vtoževano obdobje2 zahtevek ni dovolj konkretiziran. Tožnica je za toženko opravljala različne storitve (program za sledenje službenih vozil, geocoding oziroma lociranje vozil, SMS-i o informacijah vozil, servisiranje, tehnična podpora in nadgradnja sledilnih naprav). Katere storitve so bile dejansko naročene v konkretnem obdobju, v kakšnem obsegu, kakšna je bila dogovorjena cena za vsako od teh, kdaj so bile posamezne od teh izvedene in v kakšnih količinah, tožnica ni konkretno navedla in ugotovitev ter razlogov sodišča prve stopnje s tem v zvezi niti ne izpodbija.

14. Čim je tako, pa sodišče dokaznega postopka glede pomanjkljivo navedenih dejstev ni bilo dolžno izvajati. Posledično so neutemeljene v nadaljevanju pritožbe podane trditve, da bi lahko sodišče (ne glede na to, da je v konkretnem primeru podana pripoznava zahtevka) tudi drugače preizkusilo in s tem ugotovilo temelj, in sicer s pomočjo izvedenca in bi bilo temelj enostavno ugotoviti že s tem, ko bi preučil dokaze na USB ključku in zgoraj izpostavljene dokaze do sodišča. Pritožnica meni, da gre pri tem za dvojno kršitev, ker sodišče ni izvedlo dokazov, na drugi strani pa izvedencu ni dalo možnosti te dokaze preučiti. S tem naj bi pritožnici odreklo pravico do poštenega sojenja.

15. Dokaz z izvedencem je namenjen dokazovanju obstoja (ali neobstoja) določenega zatrjevanega dejstva in na načelni ravni tudi za ta dokaz velja, da ga ni dopustno izvajati v informativne namene - torej z namenom, da se ugotovi neko dejstvo, ki ga stranke niso zatrjevale. Le izjemoma sodna praksa dopušča, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje (povzame) trditve o pravnorelevantnih dejstvih, vendar zgolj v primeru zahtevnih strokovnih vprašanj, glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem dokaza z izvedencem. Česa takega tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni trdila. Izvedba dokazov služi namreč dokazovanju (predhodno) zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.

16. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do poštenega sojenja zato ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi se izvedenec lahko ukvarjal le z višino tožbenega zahtevka - med pravdnima strankama je bilo sporno, kakšno ceno ima poslani SMS in programska ura in kakšna je cena celotne mesečne storitve, ki je bila pred vtoževanim obdobjem drugačna, za vtoževano obdobje pa niti ne dovolj specificirana.

17. Enako velja tudi za v nadaljevanju podane pritožbene trditve, da je tožnica svoje navedbe o sledljivosti SMS-ov potrdila s tabelo SMS sporočil (pritožnica se ponovno sklicuje na prilogo na USB ključku), iz katere da je razvidno, koliko in kakšni SMS so bili poslani na telefonske številke, ki so uparjene s sledilnimi napravami v vozilih toženke. Tudi v zvezi z opravo te storitve tožnica ni podala konkretnejših trditev in bi torej ravno tako šlo za informativni dokaz, ki naj se izpelje zato, da bo njegova izvedba dala podlago za trditve, kar ni dovoljeno.

18. V zvezi s 14. točko izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče ugotovilo, da je toženka prevzela aplikacijo za sledenje vozil od tožnice in je tožnica tudi v spornem obdobju nudila računalniško podporo, pritožnica trdi, da je sklep sodišča, da tožnica storitev ni uspela zagotoviti v celoti, sam s seboj v nasprotju. Pri tem se sklicuje na svojo tretjo in četrto pripravljalno vlogo, v katerih da je izkazala svojo profesionalno storitev, način kako deluje celoten sistem sledljivosti in pri tem izpostavlja, da je s temi navedbami utemeljevala tako temelj kot višino zahtevka. Vendar tožnica svojih trditev iz pripravljalnih vlog v pritožbi ne konkretizira, dejstev, ki predstavljajo utemeljitev procesne kršitve, pa višje sodišče sodišče ni dolžno iskati po uradni dolžnosti v gradivu prvostopenjskega postopka (prim. 350. člen ZPP).3

19. Glede na vtoževano obdobje so nerelevantne v nadaljevanju pritožbe podane trditve, da je poslovno razmerje med strankama še vedno vzpostavljeno. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da je tožnica za jasnejše razumevanje poslovnega razmerja to ponazorila s posnetki zaslona, kar da je sodišče prve stopnje popolnoma izpustilo v svoji obrazložitvi. Trditve v zvezi s posnetki zaslona se namreč ne nanašajo na vtoževano obdobje, česa drugega tudi pritožnica ne trdi. Ob tem so neutemeljene tudi popolnoma pavšalne pritožbene trditve, da je iz posnetkov zaslona razviden seznam opreme, ki da ga toženka še vedno uporablja, telefonska povezava, registrske označbe in drugo. Prav tako so nerelevantne trditve, da se še prav tako beležijo AVL zapisi za vozila toženke v januarju 2022 in da toženka še vedno uporablja program tožnice, saj se tudi te ne nanašajo na vtoževano obdobje.

20. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice pravilna in zakonita in je tožnica s pritožbenimi razlogi ni izpodbila, se višje sodišče do v nadaljevanju podanih pritožbenih trditev glede zastaranja posameznega zahtevka v okviru vtoževanih storitev ni več opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) gre tožnici 500 točk, za pavšalne izdatke v višini 2% od vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT) pa 10 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22 % davka na dodano vrednost znaša 373,32 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila. Višje sodišče stroškov po tar. št. 43/2 in 43/3 OT toženki ni priznalo, saj sta storitvi že zajeti v stroških priprave odgovora na pritožbo in ne gre za samostojni storitvi.

1 Tožnica te trditve ponavlja tudi na 10. strani svoje pritožbe in se sklicuje na prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 5. 4. 2023. 2 Že to v tožbi ni bilo konkretno navedeno, ampak je posledica dokaznega postopka. 3 Prim. VSL I Cpg 1316/2016 in VSL V Cpg 864/2016.