Jedro

Presoja (ne)dovoljenosti revizije v sporu o uporabi poslovnega prostora izhajajoč pri tem iz navedbe vrednosti spornega predmeta v tožbi, vloženi 6.7.1989 v znesku (sedaj) 10,00 SIT.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da izprazni poslovni prostor, ki ga zaseda v stanovanjskem bloku ... v Mariboru, ter da sporni poslovni prostor izroči tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Revizija ni dovoljena. Določila zakona o pravdnem postopku bivše SFRJ so v revizijskem postopku uporabljena na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I). Tožba je bila v obravnavanem primeru vložena 6.7.1989. Ker gre za spor, ki izvira iz uporabe poslovnega prostora, bi bilo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta, od katere je med drugim odvisna tudi dovoljenost revizije, potrebno izhajati iz zneska, ki ga predstavlja enoletna najemnina (38. člen ZPP, Ur.l. SFRJ 4/77-27/90 in Ur.l. RS št. 55/92). Toda tožnik ob določitvi pravdnega interesa v tožbi v znesku takratnih 100.000,00 din (sedaj 10,00 SIT) ni pojasnil, na kakšen način je prišel do omenjenega zneska. Tudi med postopkom ni ne tožnik ne toženec zatrjeval, kolikšna naj bi bila enoletna najemnina. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da s tožečo stranko ni bila nikoli v najemnem razmerju, temveč da ima na spornih poslovnih prostorih zakonito dobroverno posest. Zato je revizijsko sodišče ob presoji dovoljenosti revizije izhajalo iz v tožbi označene vrednosti spornega predmeta (2. odst.40. čl. ZPP) v znesku 100.000,00 din (sedaj 10,00 SIT), saj je edinole na ta način lahko sklepalo o pravdnem interesu pravdnih strank za odločitev o postavljenem zahtevku. Ob vložitvi tožbe veljavno določilo 3. odstavka 382. člena ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-74/87), ki se uporablja za presojo dovoljenosti vložene revizije, je določalo kot mejno vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za dovoljenost revizije v sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, navedeno vrednost, ki presega znesek takratnih 800.000,00 din (sedaj 80,00 SIT). Ker vrednost spornega predmeta v obravnavanem primeru ob povedanem ne presega zneska, ki je odločilen za dovoljenost revizije, je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. člen ZPP).