Jedro

Če je hkrati z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 odločeno tudi o tožbi, v zvezi s katero je predlog za izdajo začasne odredbe vložen, se pritožba zoper sklep o zavrnitvi izdaje začasne odredbe zavrže, saj si tožnik s pritožbo ne more izboljšati pravnega položaja, ker je odpadla predpostavka obstoja tožbe, začasna odredba pa bi učinkovala le do pravnomočne odločitve o tožbi, to pa je bilo v tem primeru s sodbo, ki je bila izdana istočasno s sklepom o zavrnitvi izdaje začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe. Z njo je predlagala zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto z dne 21. 3. 2008, s katero ji je bila naložena ustavitev gradnje objekta, zidanega brez gradbenega dovoljenja na tam navedeni nepremičnini, določen rok 3 mesecev za odstranitev nedovoljene gradnje in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, izrečeni pa so ji bili tudi nekateri ukrepi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1. Ta odločba je postala dokončna z odločbo tožene stranke z dne 8. 8. 2008, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper prvostopno odločbo. Zoper prvostopno odločbo je tožnica hkrati s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožbo je prvostopno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v 1. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče navedlo, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, to je vložena tožba, ni bila več izpolnjena, saj je bilo o njej odločeno s 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa. S tem pa je tudi upravna odločba postala pravnomočna, saj glede na določbe 72. člena ZUS-1 zoper tako prvostopno sodbo ni dopustna pritožba. Poleg tega pa tožnica ni izkazala obstoja prvega vsebinskega pogoja za izdajo take začasne odredbe, to je, da bi se ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe prizadela težko popravljiva škoda.

3. Zoper prvostopni sklep je tožnica po odvetniku vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na revizijski civilni postopek v zvezi z ugotavljanjem njene lastninske pravice na nepremičnini, ki je tudi predmet obravnave v tej zadevi. Navaja, da se ji povzroča velika krivica in nepopravljiva škoda, saj se ji brez pravne podlage in neutemeljeno želi porušiti objekt, zgrajen že leta 1967. Prosi, da se jo oprosti plačila sodnih taks. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se začasna odredba izda, podrejeno pa, da se zadeva vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. 4. Pritožba ni dovoljena.

5. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravnega interesa pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

6. V obravnavanem primeru tožnica izpodbija sklep o zavrnitvi izdaje predlagane začasne odredbe, ki pa je bil izdan skupaj s sodbo, s katero je bila zavrnjena tožba, v zvezi s katero je bila predlagana izdaja začasne odredbe. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je mogoče izdajo začasne odredbe predlagati le dokler ni odločeno o tožbi, v zvezi s katero je predlagana, poleg tega pa izdana začasna odredba odloži izvršitev izpodbijanega akta le do pravnomočne odločbe. Pravnomočnost odločbe pa nastopi z dnem izdaje odločbe sodišča prve stopnje, s katero je odločeno o tožbi, zoper katero ni dovoljena pritožba. Tak pa je tudi ta primer, saj je bilo o tožbi odločeno s sodbo prvostopnega sodišča, ki je glede na to, da zoper njo po določbi 72. člena ZUS-1 ni dopustna pritožba, postala pravnomočna z njeno izdajo.

7. Glede na navedeno si torej tožnica s pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, tudi če bi bil izpodbijani sklep razveljavljen, svojega pravnega položaja ne more izboljšati, saj za odločanje o izdaji začasne odredbe niso več izpolnjene procesne predpostavke, to je obstoj tožbe, o kateri še ni bilo odločeno. To pa pomeni, da za pritožbo nima pravnega interesa.

8. Kadar pa stranka za vložitev pritožbe nima pravnega interesa, se po četrtem odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, kar je tudi ta primer, vložena pritožba šteje za nedovoljeno in jo s sklepom zavrže že predsednik senata sodišča prve stopnje. Ker tega ni storil, je pritožbo kot nedovoljeno na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrgla sodnica poročevalka pritožbenega sodišča. 9. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino odločitve prvostopnega sodišča v zvezi s tožbo in začasno odredbo, pa niso predmet obravnave v tem primeru, ko je bila pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe zavržena, prvostopna sodba (1. točka izreka sodne in sklepa) pa ni predmet te pritožbe. Zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

10. O predlogu tožnice za oprostitev plačila sodnih taks bo na prvi stopnji odločilo Upravno sodišče.