Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zaradi izpodbijanja odločitve sodišča o odmeri stroškov postopka o prekršku ni dovoljena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Celje je kršitelju B. G. 5. 4. 2009 izdal plačilni nalog 89367286 zaradi prekrška po četrtem odstavku 6. člena Zakona o varnosti javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter mu izrekel globo 625,94 EUR. Kršitelj je zoper plačilni nalog vložil ugovor. Prekrškovni organ je z odločbo 555005445471-7 z dne 6. 12. 2010 kršitelju za omenjeni prekršek izrekel opomin, odpravil je plačilni nalog ter kršitelju naložil plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo ZSV 110/2011 z dne 26. 3. 2012 ugodilo kršiteljevi zahtevi za sodno varstvo in izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo. Sodišče je še odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Prekrškovni organ je z uvodoma navedenim sklepom o priznanju in odmeri stroškov zagovornika kršiteljevemu zagovorniku za zagovarjanje priznal stroške in nagrado ter davek na dodano vrednost v višini 372,00 EUR, v presežku pa je zagovornikov zahtevek zavrnil. Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo ugodilo kršiteljevi zahtevi za sodno varstvo in sklep o stroških prekrškovnega organa spremenilo tako, da je kršitelju priznalo stroške za zagovarjanje v višini 640,00 EUR, skupaj z davkom na dodano vrednost, ki znaša 128,00 EUR, pa mu je skupno priznalo 768,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 6. 2012 dalje. Sodišče je še odločilo, da kršitelj ni dolžan plačati sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o stroških postopka o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve 3., 9., 11. in 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v zvezi s 145. in 149. členom ZP-1, kršitev 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku ter kršitev 2. člena Pravilnika o stroških postopka o prekršku, na način iz 4. točke 158. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi kršitev zakona.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo kršitelju, ki se o njej ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki se s stališči vrhovnega državnega tožilca ne strinja.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi zatrjuje, da je sodišče napačno štelo, da je zagovornikov stroškovnik podlaga za izplačilo, zaradi česar je tudi nepravilno odločilo, da začnejo zamudne obresti teči naslednji dan po poteku 30 dni od vložitve stroškovnika. Slednji je le predlog za določitev nagrade in potrebnih izdatkov oziroma je le zahtevek, o katerega utemeljenosti bo naknadno odločeno. Višina stroškov pa je dokončno znana šele, ko je odločba o stroških pravnomočna. Šele takrat lahko zagovornik izda listino, ki bo podlaga za izplačilo ter za računanje roka zapadlosti in zamudnih obresti. Po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca je smiselna le taka razlaga zakona in pravilnika, saj rok za plačilo obveznosti ne more začeti teči, še preden je obveznost znana. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z zakonodajalčevim namenom, razvidnim iz četrtega odstavka 11. člena ZOdvT. Pri odločanju o zamudnih obrestih je sodišče nepravilno uporabilo drugi odstavek 9. člena ZOdvT v zvezi s 145. členom ZP-1 in 18. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku, ki ga mora glede na 149. člen ZP-1 in 2. člen Pravilnika o stroških postopka o prekršku uporabljati, s čimer je kršilo 4. točko 158. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Nadalje vrhovni državni tožilec navaja, da kršiteljev zagovornik kljub določbama prvega in drugega odstavka 11. člena ZOdvT ni obrazložil, da je ustrezna navedena vrednost, ki je večja od povprečja iz tarife. Zato je prekrškovni organ odločil po pravičnem preudarku, šele v zahtevi za sodno varstvo pa je zagovornik navedel razloge, zakaj meni, da je prvotni zahtevek utemeljen. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca sodišče teh navedb oziroma obrazložitve ne bi smelo upoštevati, saj za to ni imelo podlage v zakonu. S tem, ko zagovornik vloži neobrazložen zahtevek, prevzame tveganje, da nezatrjevanih razlogov ne bo več mogel uveljavljati v pritožbi, kar narekuje dosledna uporaba druge alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1 o prekluziji navedb in dokazov. Sodišče je naknadno navedene razloge za večjo višino nagrade presojalo in jih delno sprejelo, zato je po stališču vrhovnega državnega tožilca brez pravne podlage saniralo zagovornikovo opustitev, s čimer je ponovno kršilo 4. točko 158. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Končno vrhovni državni tožilec še navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo tarifne določbe, saj ugovor iz četrtega odstavka 57. a člena ZP-1 ni pravno sredstvo, odločanje o zahtevi za sodno varstvo pa ni redni sodni postopek. Sodišče in prekrškovni organ sta za ugovor napačno priznala nagrado po tarifni številki 5400, čeprav bi morala nagrado za ugovor priznati po 2. poglavju petega dela Tarife, in sicer po tarifni številki 5202. V nasprotju s 14. členom ZOdvT je sodišče zagovorniku priznalo dve nagradi na isti stopnji. Tudi nagradi po tarifnih številkah iz 3. poglavja Tarife (5302 in 5303) ne bi smeli biti odmerjeni, saj ni šlo za redni sodni postopek, ampak za postopek z zahtevo za sodno varstvo. Prekrškovni organ in sodišče bi postopala pravilno, če bi zagovorniku v postopku z zahtevo za sodno varstvo odmerila nagrado po tarifnih številkah 5400 in 5401. Ker sta prekrškovni organ in sodišče pri odmeri nagrade uporabila tarifne številke, ki jih ne bi smela uporabiti, ter nista uporabila 14. člena ZOdvT, čeprav bi ga morala, sta storila kršitev iz 4. točke 158. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. 5. Po prvem odstavku 169. člena ZP-1 se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek. S sklepom IV Ips 34/2012 z dne 29. 5. 2012 je Vrhovno sodišče zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke, ker je bila zahteva vložena (izključno) zaradi kršitve Pravilnika o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, ne pa zaradi kršitev ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek.

6. V obravnavanem primeru vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o stroških, s katerim sta prekrškovni organ oziroma Okrajno sodišče v Celju kršiteljevemu zagovorniku priznala stroške in nagrado za zagovarjanje na podlagi ZOdvT in Tarife. Glede na zgoraj povzeto vsebino zahteve Vrhovno sodišče ugotavlja, da vrhovni državni tožilec ne uveljavlja kršitev določb ZP-1 ali materialnega predpisa, temveč uveljavlja kršitev ZOdvT in Tarife, Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku ter kršitev Pravilnika o stroških postopka o prekršku. Povedano drugače, vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zgolj odločitev sodišča o odmeri stroškov postopka o prekršku, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 ni dovoljeno vložiti.

7. V obravnavanem primeru zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 169. člena ZP-1. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrglo kot nedovoljeno.