Jedro

Strah pred kriminalno združbo, za katero je tožnik 2 leti delal in dobival plačilo, ni razlog za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil in tudi ne po 3. odstavku 1. člena ZAzil, saj so v Bosni in Hercegovini vzpostavljeni organi, ki lahko učinkovito zavarujejo tožnika pred preganjanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 657/2004-17 z dne 7.5.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.3.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s svojo odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000, 67/2001 in 98/2003) ter na podlagi 2. alinee prvega odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Prvostopno sodišče je po opravljeni glavni obravnavi pritrdilo odločitvi tožene stranke. Njene razloge za zavrnitev vloge za pridobitev azila pa je nadomestilo s svojimi razlogi. Ker tožnik pred sodnikom za prekrške ni bil zaslišan po tolmaču za bosanski jezik, po presoji prvostopnega sodišča ni mogoče skleniti, da je pravilno razumel vprašanja v tem postopku, zato tudi ni mogoče na podlagi njegovih odgovorov v postopku za prekršek z gotovostjo skleniti, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Zato mu tudi ni mogoče očitati, da naj bi zavajal oziroma zlorabljal postopek, v katerem uveljavlja kot razlog za azil strah pred kriminalno združbo. V tej združbi je po lastnih navedbah dve leti sodeloval in bil z njene strani plačan. Združba pa se je ukvarjala s preprodajo orožja. Ta dejavnost pa je prepovedana tako v matični državi, kot v Republiki Sloveniji, (310. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije). Posameznik, ki v takšni trgovini sodeluje, ne more računati na podelitev azila v Republiki Sloveniji, ker bi bilo to v nasprotju z načeli mednarodnega sodelovanja in kazenskega ter azilnega prava, razen če bi bila v njegovi matični državi za to storjeno kaznivo dejanje predpisana nesorazmerna - zakonska kazen. Sodišče je kot neverodostojne zavrnilo tožnikove navedbe, da ni vedel, da je sodeloval pri prepovedani dejavnosti. Osnovna značilnost delovanja kriminalne združbe je njena konspirativnost, enako je delovala tudi združba, v kateri je deloval tožnik, saj je ob podaji prošnje dne 27.2.2004 navedel, da njegovi domači niso vedeli, s čim se je ukvarjal in od kod je prejemal denar. Pred tožnikovim odhodom iz matične države je bila dejavnost te kriminalne združbe razkrita v medijih, tožnik pa članov kriminalne združbe oziroma prepovedane dejavnosti ni prijavil lokalni oziroma mednarodni policiji, ki deluje v Bosni in Hercegovini, niti ni pri teh organih iskal zaščite. Strah pred uvedbo kazenskega postopka oziroma pred kriminalno združbo pa ni razlog za podelitev azila. Posameznik, ki lahko utemeljeno pričakuje pravno in dejansko zaščito državnih organov matične države, ni upravičen do azila, če je ogrožen s strani fizičnih oseb ali kriminalne združbe, ki jo lahko dejansko in učinkovito preganja tožnikova matična država.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Že v prošnji za dodelitev azila je navedel, da je imel v matični državi težave z mafijo, katere lovke segajo vse do najvišjih političnih krogov. Tožena stranka ga ni zaslišala, temveč je njegovo prošnjo zavrnila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sodišče je sicer tožnika zaslišalo, vendar ne popolno, ker ga je vprašalo, ali vztraja pri vsem, kar je doslej povedal v upravnem postopku, v upravnem postopku pa ni povedal ničesar, saj ni bil zaslišan. Tako je sodišče brez argumentov in opore v dokazih odločilo, da ne verjame tožniku, da ni vedel, da je sodeloval pri prepovedani dejavnosti. Tožnik je v prošnji za azil navedel, da ni bil neposredno vključen v dejavnost za predajo orožja, temveč je bil zgolj skladiščni delavec. Nekoč je videl skladišče z orožjem ter slišal pogovor preprodajalcev. Iz tega je razbral, da je orožje namenjeno mafiji. Zdaj ga ti ljudje zasledujejo. Zadeve ni prijavil policiji, ker so v prodajo orožja vpleteni najvišji politični krogi. Tožena stranka in prvostopno sodišče bi moralo tožnikovo zgodbo preveriti v kontekstu družbeno-političnega stanja v izvorni državi. Splošno znano dejstvo je, da v Bosni in Hercegovini vlada korupcija tako v vrstah policije kot predstavnikov oblasti. Tega pa nista ocenjevala niti prvostopno sodišče niti tožena stranka, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prav tako sodišče ni poskušalo razjasniti tožnikove osebne zgodbe s posebnimi vprašanji, temveč je sklenilo, da je tožnik moral vedeti, da se ukvarja z inkriminirano dejavnostjo. Zaradi navedenega sodba v bistvenih vprašanjih nima razlogov oziroma so ti nejasni. Nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pa ima za posledico tudi napačno uporabo materialnega prava. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna, ima oporo v zakonskih določbah, v njej pa so podani utemeljeni razlogi za odločitev, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Ne drži pritožbena navedba, da tožnik pred prvostopnim organom ni izjavil nič, ker da ni bil zaslišan. Svoje izjave je podal ob sprejemu vloge za azil na zapisnik dne 27.2.2004. Na 6., 7. in 8. strani tega zapisnika so tožnikove izjave, ki sta jih tako tožena stranka kot tudi prvostopno sodišče povzela v svojih odločbah. Zato prvostopna sodba pravilno temelji tudi na teh tožnikovih izjavah, ki jih je tožnik na glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem izrecno potrdil. Ne drži tudi, da je sodišče brez argumentov in podpore v izvedenih dokazih odločilo, da ne verjame tožniku, da ni vedel, da je sodeloval pri prepovedani dejavnosti. Ravno iz tožnikovih izjav namreč izhaja, da je videl skladišče orožja, slišal pogovor preprodajalcev, iz katerega je sklepal, da je orožje namenjeno mafiji. Čeprav je bil po lastnih navedbah zgolj skladiščnik, je torej vedel, da sodeluje pri trgovini z orožjem, torej pri prepovedani dejavnosti. Za svoje delo je po lastnih navedbah prejemal plačilo 2 leti. Iz njegovih izjav, tudi pritožbenih, izhaja, da se tožnik boji ljudi iz mafije, ki ga zasledujejo, ter da zato te zadeve ni prijavil policiji, ker so v prodajo orožja vpleteni višji politični krogi, in da se je pred prihodom v Slovenijo že več mesecev skrival v matični državi. S temi izjavami pa jemlje kredibilnost svojim izjavam, da ni vedel, da je sodeloval pri prepovedani dejavnosti.

Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da tožniku ni zastavilo pravih vprašanj za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ni utemeljen. Kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave, je prvostopno sodišče tožniku že na začetku glavne obravnave dalo možnost, da sam izpove, kar želi, vendar je tožnik ta predlog sodišča zavrnil, in izjavil, da želi odgovarjati na vprašanja. Na glavni obravnavi je bila prisotna tudi tožnikova odvetnica, ki bi, če je menila, da na obravnavi niso bila ugotovljena relevanta dejstva oziroma okoliščine, zahtevala ustrezno dopolnitev ugotovitvenega postopka, česar pa, kot izhaja iz zapisnika, ni storila. Zato teh ugovorov ne more uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku.

V azilnem postopku, ki ga je vodilo prvostopno sodišče, so se ugotavljali pogoji za priznanje azila, določeni v 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Razlogi, ki jih je za svoj odhod iz matične države navedel tožnik, to je beg pred mafijo, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomenijo izpolnjevanja pogojev za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik namreč ni niti zatrjeval, še manj pa dokazoval, da bi bil v matični državi preganjan zaradi svoje pripadnosti družbeni ali politični skupini ali zaradi verskih, rasnih ali narodnostnih razlogov. Enako kot prvostopno sodišče pa tudi pritožbeno sodišče meni, da v obrvnavanem primeru niso izpolnjeni niti pogoji za priznanje azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil, torej azila iz humanitarnih razlogov. V tej določbi namreč ni kot pogoj za humanitarni azil določeno, da se azil podeli tudi, če je oseba preganjana s strani fizičnih oseb ali kriminalne združbe. Te združbe lahko dejansko in učinkovito preganja prosilčeva matična država, saj je splošno znano, da je v Republiki Bosni in Hercegovini vzpostavljena oblast, ki svoje državljane lahko učinkovito zaščiti pred preganjanjem posameznikov ali kriminalnih združb. Na odločitev v tej stvari pa ne morejo vplivati niti navedbe tožnika, da v Bosni in Hercegovini vlada korupcija, tako v vrstah policije kot tudi v vrstah predstavnikov oblasti.

Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča prvostopnemu sodišču ni mogoče očitati, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da je kršilo pravila postopka in v posledici tudi napak uporabilo materialno pravo. Tožnik pa niti v pritožbi ne navaja okoliščin, ki bi bile pravno pomembne za priznanje azila in bi utegnile pripeljati do drugačne odločitve v tej zadevi.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.