Jedro

Dolg (naknadni obračun dajatve za blago, ocarinjeno po postopku hkratne sprostitve v prosti promet in vnos v domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave po deklaracijah) iz odmerne odločbe je že poravnan, zato dolga ni več mogoče odložiti, saj za to ni več ne dejanske in ne pravne podlage.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke za odlog plačila dajatev obračunanih po odločbi Carinskega urada (CU) Ljubljana št. DT 4242-1132/2008-2 z dne 22. 12. 2008 (1. točka izreka) in navedel, da stroški postopka niso bili priglašeni ter da pritožba zoper navedeno odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. in 3. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je CU Ljubljana z odločbo št. DT 4242-1132/2008-2 z dne 22. 12. 2008 deklarantu družbi A. d.d., in prejemniku - tožeči stranki, naknadno obračunal dajatve za blago ocarinjeno po postopku hkratne sprostitve v prosti promet in vnos v domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave po deklaracijah, ki jih našteva, v skupnem znesku 3.886,06 EUR. Pooblaščenka tožeče stranke se je zoper navedeno odločbo pritožila ter hkrati podala prošnjo za odlog izvršbe navedene odločbe po 87. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 117/2006, 125/2008, v nadaljevanju ZDavP-2). Carinski organ je pri preverjanju podane prošnje za odlog izvršbe na podlagi vpogleda v stanje terjatev iz naslova navedene odločbe ugotovil, da je bil dolg obračunan po odločbi CU Ljubljana št. DT 4242-1132/2008-2 z dne 22. 12. 2008 poravnan v celoti dne 8. 1. 2009, zato je odločil, kot izhaja iz izreka navedene odločbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Sklicuje se na 3. odstavek 2. člena ZDavP-2, ki za vprašanja davčnega postopka določa subsidiarno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Iz določb ZUP izhaja, da se upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Če za začetek upravnega postopka velja načelo oficialnosti, ni potrebna zahteva stranke. Čeprav je prvostopni organ presojal zahtevo tožeče stranke za odlog davčne izvršbe na podlagi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, pritožbeni organ meni, da ZDavP-2 omogoča odlog izvršbe le po uradni dolžnosti. Zato predlog stranke za odlog izvršbe na odločitev carinskega organa nima nobenega vpliva. Glede na pojasnjeno v konkretnem primeru tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati odloga izvršbe in bi se morala njena zahteva v skladu z 129. členom ZUP zavreči. Vendar pa zaradi tega, ker je bila njena zahteva zavrnjena namesto zavržena, odločitev ni v škodo tožeče stranke, saj ima zavrnitev zahteve v tem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena. Po drugi strani pa je tožeča stranka tudi prezrla, da je bil carinski dolg poravnan že dne 8. 1. 2009, torej precej pred vložitvijo zahteve tožeče stranke po odlogu izvršbe (4. 2. 2009), kar pomeni, da si svojega položaja niti z odločitvijo prvostopnega organa niti drugostopnega organa ne more izboljšati, saj postopka odloga izvršbe carinskega dolga, ki je že plačan, po naravi stvari ni več mogoče odložiti. V zvezi z očitkom kršitve postopkovnih predpisov, ker prvostopni organ o zahtevi tožeče stranke ni meritorno odločil z obrazloženo odločitvijo, pritožbeni organ tožeči stranki pojasni, da po 2. odstavku 87. člena ZDavP-2 davčni organ z obrazloženo odločbo odloči samo v primeru, če po uradoma opravljeni oceni oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi in zato davčno izvršbo odloži. Tožeča stranka vlaga tožbo in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnih predpisov in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka je predlog za odlog izvršbe v smislu 87. člena ZDavP-2 vložila skupaj s pritožbo zoper odmerno odločbo carinskega urada z dne 22. 12. 2008 (v nadaljevanju odmerna odločba). Prošnja za odlog je bila vložena na podlagi verjetnosti za ugodno rešitev pritožbe zoper odmerno odločbo, saj je dolg po odmerni odločbi več kot očitno zastaral. Torej so razlogi za uspešno rešitev zadeve zelo verjetni. Tožeča stranka je iz bojazni po večanju zneska dolga zaradi zamudnih obresti in v izogib stroškom davčne izvršbe, dolg poplačala pred odločitvijo o zahtevku za odlog. Dejstvo je, da je tožena stranka zavlačevala z odločitvijo o zahtevku za odlog toliko časa, da je tožeča stranka dolg po odmerni odločbi poplačala, nato pa izdala izpodbijano odločbo, s katero je zavrnila zahtevek za odlog. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka s takšnim ravnanjem kršila postopkovne predpise, saj o zahtevku za odlog sploh ni meritorno odločala. Izpodbijana odločba namreč ne vsebuje nobenega (vsebinskega) razloga, s katerim utemeljuje razlog za zavrnitev verjetnosti uspeha. Tožeča stranka je upravičena oseba za vložitev zahteve za odlog po 87. členu ZDavP-2. Dejstvo je, da je tožeča stranka zahtevek za odlog vložila pravočasno, napisala razloge za odlog, zato je tožena stranka dolžna izdati odločbo z obrazložitvijo, saj razlogi za zavrženje ne obstojajo. Namesto tega pa je tožena stranka izdala odločbo dejansko brez obrazložitve, saj dejstvo, da je tožeča stranka dolg plačala sploh ni sporno. Tožena stranka bi morala odločiti o vsakem delu zahtevka posebej in prav tako obrazložiti njegov sleharni del. Namesto tega pa je v obrazložitvi napisala, da je zahtevek za odlog zavrnila samo zato, ker je tožeča stranka dolg plačala. S takšnim ravnanjem je tožeča stranka kršila postopkovne predpise, saj o zahtevku za odlog sploh ni meritorno odločala, da bi lahko zahtevek za odlog z odločbo zavrnila. V konkretnem primeru bi lahko tožena stranka zahtevek za odlog kvečjemu s sklepom zavrgla. Zato tožeča stranka vlaga tožbo s predlogom, da se izpodbijana odločba odpravi ter odloči, da obstoja verjetnost ugodne rešitve pritožbe zoper odmerno odločbo in tožeči stranki z odločbo dovoli odlog izvršbe odmerne odločbe in posledično vrne znesek dajatev, ki jih je tožeča stranka po odmerni odločbi plačala, skupaj s pripadajočimi obrestmi.

Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V vsakem primeru pa zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga naslovnemu sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za odločanje o zahtevku tožeče stranke za odlog plačila dajatev po odmerni odločbi z dne 22. 12. 2008 na podlagi 87. člena ZDavP-2. Slednji določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno (1. odstavek). Iz 2. odstavka tega člena pa izhaja, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Za čas, ko je zavezancu za davek odložena izvršba, se zaračunajo obresti po slovenski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan izdaje odločbe, če se pritožbi ne ugodi.

Prvostopni organ je navedeno zahtevo tožeče stranke zavrnil iz razloga, ker je ugotovil, da je bil dolg iz navedene odmerne odločbe že poravnan. Drugostopni organ pa je ugotovil, da je odlog izvršbe po določbi 87. člena ZDavP-2 mogoč le po uradni dolžnosti, zaradi česar bi se morala tožnikova zahteva za odlog izvršbe zavreči (v skladu z 129. členom ZUP), vendar pa takšna odločitev ni v škodo tožeče stranke (zahteva zavrnjena namesto zavržena). Prav tako je ugotovil, da je bil carinski dolg že poravnan pred vložitvijo zahteve tožeče stranke po odlogu izvršbe, zaradi česar si tožeča stranka svojega položaja ne more izboljšati.

Sodišče se strinja z zaključkom obeh organov, da zaradi tega, ker je dolg iz odmerne odločbe z dne 22. 12. 2008 že poravnan, navedenega dolga ni več mogoče odložiti, saj za to ni več ne dejanske in ne pravne podlage, kar izhaja iz narave stvari, enako pa je razumeti tudi določbo 87. člena ZDavP-2, da se lahko odloži le plačilo dolga, ki še ni plačan. Zato tudi po presoji sodišča prvostopni organ ni imel razlogov za vsebinsko obravnavanje zahteve tožeče stranke. Pravilna je tudi ugotovitev drugostopnega organa, da 87. člen ZDavP-2 omogoča odlog izvršbe le po uradni dolžnosti ter da bi bilo zato potrebno zahtevo zavreči, kot tudi zaključek, da meritorna odločitev ni v škodo tožeče stranke, saj tožeča stranka v primeru, da bi bila njena zahteva zavržena, ne bi bila v ugodnejšem položaju. Zato v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka.

Iz navedenih razlogov tožbeni ugovori tožeče stranke niso utemeljeni in stališče tožeče stranke ni pravilno. Iz 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 tudi izhaja, da se za čas, ko je zavezancu za davek odložena izvršba, zaračunajo obresti v primeru, če se pritožbi ne ugodi (obresti se ne obračunajo le v primeru, če pritožnik s pritožbo zoper odmerno odločbo uspe). Zato so neutemeljene navedbe tožeče stranke, iz katerih je razumeti, da v primeru, da je plačilo odloženo, obresti ne tečejo. Sodišče pa prav tako zavrača ugovore tožeče stranke, da je tožena stranka zavlačevala z odločitvijo o zahtevku za odlog, saj je tožeča stranka zahtevo za odlog vložila 4. 2. 2009, izpodbijana odločba pa je bila izdana 22. 4. 2009 v postopku pa je bilo ugotovljeno, da je bil dolg poravnan že 8. 1. 2009. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.