Jedro

Kdaj posameznik opravlja podjetniško dejavnost v smislu ZDoh-2 oziroma ekonomsko dejavnost v smislu ZDDV-1, je odvisno od dejanskih ugotovitev in sklepov, ki jih organ, pristojen za ugotavljanje dejstev, ugotovi v posameznem primeru. Kot izhaja iz dejanskih zaključkov davčnega organa, je revident kupoval poškodovana vozila deloma v svojem imenu deloma formalno v imenu svojih sorodnikov, jih popravil in nato prodal, bodisi sam bodisi formalno preko svojih sorodnikov, vendar je bil tudi v tem primeru revident glavni izvajalec prodaje, sorodniki pa le formalni. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin je tudi po presoji revizijskega sodišča mogoč pravni zaključek, da je revident opravljal dejavnost v smislu ZDoh-2 oziroma ZDDV-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-1862/2010-30-0803-68 (IZM)1204-03 z dne 18. 8. 2011. S to je navedeni davčni organ prve stopnje po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru revidentu dodatno odmeril: v točki I.1 izreka davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčna obdobja od maja 2006 do januarja 2011 v skupnem znesku 67.860,05 EUR in pripadajoče obresti ter v točki I.2 izreka akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leta 2006 do vključno 2010 v skupnem znesku 66.929,19 EUR in pripadajoče obresti. Revidentovi pritožbi zoper davčno odločbo prve stopnje je tožena stranka z odločbo, št. DT-499-16-268/2011-4 z dne 10. 5. 2013, delno ugodila tako, da je delno odpravila obveznosti iz naslova DDV (za davčna obdobja junij 2007 in maj 2009) ter delno odpravila obveznost iz naslova akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti (za leto 2007 in 2009). Odpravljeni del se nanaša na prodajo avtomobilov, ki jih je revident pridobil od tako imenovanih neplačujočih gospodarskih subjektov (družb tipa „missing trader“). Konkretno gre za 2 od skupaj 20 vozil, ki jih je davčni organ prve stopnje obravnaval. V preostalem je tožena stranka pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom obeh davčnih organov in se nanje, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, tudi sklicevalo kot na razloge svoje sodbe. Tožbene ugovore je zavrnilo kot neutemeljene.

3. Sodbo sodišča prve stopnje revident izpodbija z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostnim pogojem za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, zmotno uporabo materialnega prava ter, kot navaja, kršitev določil Ustave Republike Slovenije in kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in toženi stranki naloži stroške postopka, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost strank izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v obravnavanem primeru presega navedeni znesek.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V zadevi ostaja sporna dodatna odmera DDV in akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti. Odmera dodatnega davka temelji na presoji davčnega organa, da je revident opravljal dejavnost trgovine z avtomobili in servisno dejavnost. 9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani odločbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da so v inšpiciranem obdobju revident in njegovi sorodniki v drugih državah članicah Evropske unije nabavil dvajset (20) vozil in jih pripeljali v Republiko Slovenijo. Zaradi delne odprave izpodbijane odločbe s strani tožene stranke glede dveh (2) vozil je v reviziji relevantnih osemnajst vozil. Od teh je revident na svoje ime nabavil devet (9) vozil, A. B., njegova žena, pet (5) vozil in C. D., njegova tašča, štiri (4) vozila. Po nabavi so pridobitelji vozila registrirali na svoje ime ali pa tudi ne, nato so jih prodali končnemu kupcu ali pa sorodniku, ki jih je nato prodal naprej končnemu kupcu. Od nabave avtomobilov v tujini do prodaje končnim kupcem je preteklo nekaj mesecev, v nobenem primeru pa ne več kot eno leto. Ugotovljeno je bilo, da so bili avtomobili prodani po bistveno višji ceni kot so bili kupljeni. Vozila so bila ob nabavi poškodovana (kar je na nekaterih tujih računih izrecno navedeno, sicer pa to izhaja iz nizke nabavne cene), končnim kupcem pa so bila prodana kot nepoškodovana (na računih komisionarja, preko katerega so bili prodani, ni navedeno, da bi bila poškodovana, da niso bila, pa izkazuje tudi sama prodajna cena). Da so se na vozilih izvedla popravila, dokazujejo tudi računi za rezervne dele in servisne storitve (ličarska dela), ki jih je v postopku predložil sam revident (sicer samo za devet vozil, katerih formalni pridobitelj je bil). V obdobju od 28. 6. 2006 do 28. 9. 2010, ki je predmet inšpiciranja, je bil revident formalno nezaposlen, vendar pa je po ugotovitvi davčnega organa imel opremo in znanje za izvedbo popravil vozil, saj je pred brezposelnostjo to dejavnost opravljal kot zaposlen (do 27. 6. 2006) v okviru družbe X, d. o. o., (sedaj izbrisana), katere ustanovitelj je bil revident sam, prav tako je to delo opravljal po tem obdobju, saj je dne 8. 9. 2010 ustanovil družbo Y, d. o. o., v kateri se je dne 10. 9. 2010 tudi zaposlil. 10. Ugotovljeno je bilo tudi, kot že omenjeno, da so se po dobavi avtomobilov iz tujine izvajale transakcije z avtomobili tudi med revidentom in njegovimi sorodniki. Tako je avtomobil, ki je v davčni odločbi prve stopnje označen z zaporedno številko 15, v tujini nabavil revident za ceno 19.000,00 EUR. Nase ga ni registriral. Preko komisionarja ga je čez dva meseca prodal svoji ženi A. B. za 29.970,00 EUR, ta pa čez eno leto končnemu kupcu za 41.000,00 EUR. Po oceni davčnega organa takšno ravnanje ni smiselno. Ocenjuje, da je bil edini namen prodaje ženi v tem, da se je cena vozila približala tržni ceni avtomobila na slovenskem trgu. Enako se je dogajalo z vozili, ki sta v davčni odločbi prve stopnje označeni z zaporednima številka 5 in 14. V tujini ju je nabavila revidentova tašča C. D., vozil ni registrirala nase, temveč ju je preko komisionarja prodala revidentu, ki ju je registriral nase in nato po višji ceni prodal končnim kupcem. Na podlagi navedenih dejstev in okoliščin je davčni organ prve stopnje zaključil, da je dejavnost trgovine z avtomobili (in servisno dejavnosti) opravljal revident sam, ne pa njegovi sorodniki, s čimer se strinjata tožena stranka in sodišče prve stopnje.

11. Po 46. členu ZDoh-2 se za dohodek iz dejavnosti šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti; opravljanje dejavnosti pa pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic. Podobna je opredelitev ekonomske dejavnosti iz ZDDV-1. Ta v prvem odstavku 5. člena določa, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti, v drugem odstavku pa določa, da ekonomska dejavnost iz prvega odstavka tega člena obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo ter da ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.

12. Kdaj posameznik opravlja podjetniško dejavnost v smislu ZDoh-2 oziroma ekonomsko dejavnost v smislu ZDDV-1, je odvisno od dejanskih ugotovitev in sklepov, ki jih organ, pristojen za ugotavljanje dejstev, ugotovi v posameznem primeru. Kot izhaja iz dejanskih zaključkov davčnega organa, je revident kupoval poškodovana vozila deloma v svojem imenu deloma formalno v imenu svojih sorodnikov, jih popravil in nato prodal, bodisi sam bodisi formalno preko svojih sorodnikov, vendar je bil tudi v tem primeru revident glavni izvajalec prodaje, sorodniki pa le formalni. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin je tudi po presoji revizijskega sodišča mogoč pravni zaključek, da je revident opravljal dejavnost v smislu ZDoh-2 oziroma ZDDV-1. 13. Z večino revizijskih ugovorov revident napada zaključek davčnih organov, ki mu pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, da je opravljal dejavnost, predvsem pa napada ta zaključek v delu, ki se nanaša na avtomobile, ki so jih formalno pridobili in prodali njegovi sorodniki. Revident s temi navedbami izpodbija dejansko stanje oziroma dokazno oceno, kar v reviziji ni več dopustno (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

14. Dejanske ugotovitve in prav tako dejanski zaključki davčnega organa so v reviziji lahko preizkušene le posredno. Vanje lahko revizijsko sodišče posredno poseže le, če so dejanski sklepi nerazumni in arbitrarni, torej če so nelogični ali če so v nasprotju z listinami v spisu, kar so absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi pa po presoji revizijskega sodišča ne gre za tak primer. Davčni organ je dejanski zaključek napravil na podlagi analize ugotovljenih dejstev in njihove sinteze, ki ji tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče očitati nelogičnosti ali nerazumnost. 15. Zaključek davčnega organa, ki mu sledi tudi sodišče prve stopnje, da je revident opravljal dejavnost trgovine in popravljanja vozil, temelji na ugotovitvah, da so bila vsa vozila, ki so bila predmet nadzora, ob nakupu poškodovana, da so bila vsa vozila nato popravljena, ter da so bila vozila po popravilu po bistveno višji ceni od nakupne prodana končnemu kupcu. Na podlagi navedenega je utemeljeno sklepanje, da je šlo (pri nakupu, prodaji in popravilih vozil) za opravljanje podjetniške oziroma ekonomske dejavnosti. Te ugotovitve so skupne vsem vozilom, razlika pri posameznem vozilu pa je bila v tem, kako sta bila formalno izvedena nakup in prodaja vozila. Šlo je za tri različne načine: prvič, revident je bil formalni pridobitelj vozil v tujini in formalni prodajalec; drugič, formalno je bil pridobitelj vozila v tujini eden od njegovih sorodnikov, ki je nato vozilo prodal revidentu ali pa obratno; in tretjič formalni pridobitelji vozil so bili isti revidentovi sorodniki in prav tako formalni kupci oziroma končni prodajalci. Glede prvega sklopa vozil je sklepanje, da je revident z njimi opravljal podjetniško oziroma ekonomsko dejavnost, še posebej prepričljivo, saj je izkazano, da je ta vozila tudi sam popravil oziroma vsaj naročil njihovo popravilo. Glede drugega sklopa vozil je sklepanje enako prepričljivo, saj je revident formalno prav tako udeležen v transakcijah z vozili, poleg svojih sorodnikov.

16. Prav tako pa po presoji revizijskega sodišča ni arbitraren oziroma nerazumen zaključek davčnega organa, da je revident opravljal dejavnost tudi z avtomobili, ki jih formalno ni kupil sam in tudi ne prodal sam, temveč njegovi sorodniki. Okoliščine glede teh vozil so namreč v vsem enake, razen glede tega, da revident ni bil formalni kupec in prodajalec. Tudi v teh primerih je šlo za nakup poškodovanih vozil, ki so jih kot poškodovana kupili njegovi sorodnici (žena oziroma tašča), prodana pa so bila kot nepoškodovana, torej so morala biti medtem popravljena, revident pa se je v istem času ukvarjal s popravilom „svojih“ vozil. Prav tako je pomembno, da je s sorodniki, ki so bili formalno izključni lastniki teh vozil, sodeloval pri trgovanju (bodisi kot kupec ali kot prodajalec) tudi pri drugih vozilih. Revident je namreč od sorodnikov tudi kupoval vozila, katerih formalni pridobitelji so bili sorodniki, in ki so bila prav tako kupljena kot poškodovana, nato popravljena in prodana končnemu kupcu, oziroma je vozila, katerih formalni pridobitelj je bil sam, prodajal istim sorodnikom. Zaključek, ki je za revidenta najbolj sporen, torej temelji na upoštevanju vseh okoliščin tega primera.

17. V zvezi z dejanskim stanjem je tudi vprašanje zaslišanja prič. Revizijski ugovor, da davčna organa nista pojasnila, zakaj nista izvedla predlaganega zaslišanja prič, ter da se do tega ni opredelilo niti sodišče prve stopnje, ni utemeljen. Z ugovorom revident delno uveljavlja kršitev določb postopka pred izdajo izpodbijanega akta, kar ni dopusten revizijski razlog, kot je navedeno že v 7. točki te obrazložitve. Kolikor se ugovor nanaša na obrazložitev sodišča prve stopnje, pa ni utemeljen.

18. Sicer revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da ni mogoče zaslišanja prič zavrniti zgolj zaradi sorodstvenih povezav s stranko postopka (kot je naredil davčni organ prve stopnje), ker ni mogoče vnaprej odreči verodostojnosti tem pričam. Sodišče prve stopnje pa se je do vprašanja zaslišanj prič (revident je v tožbi predlagal zaslišanje sorodnikov, ki so bili udeleženi v transakcijah z avtomobili, in zaslišanjem končnih kupcev) izreklo le posredno z navedbo, da tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, vendar je ocenilo, da niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem organa o pomenu teh dejstev (str. 6 izpodbijane sodbe). Kljub temu pa po presoji revizijskega sodišča ni zagrešilo kršitve, ki bi bila bistvena. Revident v tožbi namreč ni določno navedel, kaj naj bi s temi dokazi želel dokazati, torej dokazni predlogi niso substancirani. Samo po sebi se sicer lahko razume, da je hotel s temi dokaznimi predlogi dokazati, da so bili sorodniki tudi dejansko, ne le formalno, tisti, ki so vozila v tujini kupili in jih doma prodali, kar bi dokazovalo, da revident v zvezi z njimi ni opravljal dejavnosti, tako kot z drugimi avtomobili. Glede na okoliščine primera pa bi moral po presoji revizijskega sodišča natančneje pojasniti, kaj naj bi priče izpovedale, saj to, da so te osebe vozila formalno kupile in prodale v svojem imenu, ni sporno. Glede na okoliščine obravnavanega primera (da je šlo tudi v primerih vozil, ki so jih formalno kupili revidentovi sorodniki in jih prodali revidentu oziroma obratno, za poškodovana vozila, ki pa so bila ob prodaji že popravljena, in da je revident popravljal vozila, ki jih je nabavil na svoje ime) bi bilo zaslišanje smiselno le, če bi revident z njimi želel dokazati, da so sorodniki vozila tudi popravili neodvisno od revidenta, bodisi sami ali preko drugega izvajalca ali celo po dogovoru z revidentom pri njemu samemu, za ustrezno nadomestilo. To bi namreč pomenilo, da so bila vozila izven revidentove podjetniške sfere. Ker revident ni navedel, da želi z zaslišanji to dokazati oziroma ker revident v postopku niti ni trdil, da tudi s popravili teh vozil ni imel nič, opustitev zaslišanja revidentovih sorodnikov ni bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

19. Če pa revident ugovarja, da je zaključek davčnega organa o sodelovanju med njim in sorodniki v zvezi z obravnavanimi vozili protisloven v smislu kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki določa, da je bistvena kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami), tudi ta ugovor ni utemeljen. To, da se posamezni tuji računi glasijo na ime revidentovih sorodnic in ne na njegovo ime, namreč ne pomeni, da gre za protislovje glede tega, kdo je avtomobile popravljal in z njimi dejansko trgoval in s tem opravljal dejavnost. Iz istega razloga protislovnost odločitve ni podana niti, ker so bile kupnine od prodanih vozil nakazane na transakcije račune revidentovih sorodnikov.

20. Ni utemeljen revizijski ugovor, da se je davčni postopek v nasprotju s prvim odstavkom 135. člena ZDavP-2 začel brez vročitve sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. S to kršitvijo revident uveljavlja kršitve postopka izdaje upravnega akta, kar ne more biti predmet revizije, kot je pojasnjeno v 7. točki te obrazložitve. Se pa revizijsko sodišče strinja s toženo stranko, ki se sklicuje na drugi odstavek 135. člena ZDavP-2 (ta določa, da je začetek postopka brez vročitev sklepa dopusten, če bi bil z vročitvijo sklepa ogrožen namen davčnega inšpekcijskega nadzora), in njenim stališčem, da zakon posebej ne določa, kdaj je podana ogroženost namena davčnega inšpekcijskega nadzora, ter da je okoliščina, da je pritožnikova žena zaposlena v DURS, upravičen razlog za nevročitev sklepa. Prav tako ni utemeljen revidentov ugovor, da se zaradi nevročitve navedenega sklepa nanj ni mogel pritožiti. Peti odstavek 135. člena ZDavP-2 namreč določa, da zoper sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru ni pritožbe.

21. Utemeljen ni niti revizijski ugovor, da je v času izdaje davčne odločbe prve stopnje zastarala pravica od odmere davka za vozilo, ki ga je revident prodal 22. 5. 2006. Po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Po prvem odstavku 126. člena ZDavP-2 pa tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Kot je revidentu že pravilno pojasnila tožena stranka, se je davčni inšpekcijski postopek v obravnavanem primeru začel dne 30. 3. 2011, ko se je pooblaščena oseba davčnega organa zglasila na revidentovem naslovu. To dejanje pa je tudi po presoji revizijskega sodišča uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je bil dolžnik obveščen. Ker je navedeno pravilo o pretrganju teka zastaranja splošno pravilo, se nanaša tako na zastaranje davka od dohodkov iz dejavnosti kot na DDV v zvezi z omenjenim vozilom.

22. Ni utemeljen reviziji ugovor, da bi moral davčni organ stroške za ličarske storitve priznati kot davčno priznane odhodke, torej zmanjšati osnovo za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti. Razlog za nepriznavanje stroškov po teh računih je bil v tem, da so bili računi za ličarske storitve, ki so bili izdani v obdobju od 7. 4. 2006 do 2. 4. 2008, izdani po tem, ko je družba izdajateljica Z, k. d., prenehala obstajati in je že bila izbrisana iz poslovnega registra, kar se je zgodilo 1. 3. 2006. Če je izdajatelj računov neobstoječa pravna oseba, je to tudi po presoji revizijskega sodišča zadosten razlog, da se ne priznajo kot davčno upoštevani odhodki za potrebe davka od dohodkov iz dejavnosti. Računi, ki jih izda neobstoječa pravna oseba, namreč niso verodostojne knjigovodske listine v smislu standarda 21 SRS, saj takih listin neobstoječa oseba po naravi stvari ne more izdati. Verodostojne knjigovodske listine pa so pogoj za priznanje odhodkov. Pri določanju davčne osnove od dohodka iz dejavnosti se glede na drugi odstavek 48. člena ZDoh-2 za ugotavljanje prihodkov in odhodkov uporabljajo predpisi o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb, če ZDoh-2 ne določa drugače. Tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2 pa določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi.

23. Prav tako ni utemeljen revizijski ugovor, da davčni organ pri vozilu pod zaporedno številko 5 ni upošteval potrdila o že plačanem davku na motorna vozila (v nadaljevanju DMV), ki ga je revident predložil tudi registrskemu organu in za katerega revident navaja, da gre za javno listino, katere vsebina se šteje za resnično. Javna listina sicer dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (kot določa prvi odstavek 169. člena ZUP), vendar je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljen (kot določa prvi odstavek 171. člena ZUP). In kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe (str. 28 in 29), je davčni organ, ki je odločal v obravnavanem primeru, preveril pristnost tega potrdila pri davčnemu organu, ki naj bi potrdilo izdal. Ta mu je odgovoril, da pod opravilno številko potrdila hrani potrdilo o plačanemu DMV za povsem drugo vozilo, ki je bilo izdano na ime vlagatelja, ki ni revident. Davčni organ tako ni ravnal v nasprotju z določbami, ki urejajo pravno učinkovanje javnih listin.

24. Z navedenim je revizijsko sodišče odgovorilo na vse revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavni zadevi, zato se do drugih posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

25. Ker razlogi, ki jih uveljavlja revizija, niso podani, in ker ni razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 26. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.