Jedro

Med obvestila, ki jih je treba izločiti iz spisa skladno z določbo tretjega odstavka 83. člena ZKP, spadajo tudi obvestila, ki so jih organom za notranje zadeve dale zunanje sodelavke centra za socialno delo, ki so bile v obtoženčevo in oškodovankino družino poslane po nalogu CSD, oškodovanka pa se je kot privilegirana priča iz 1. točke prvega odstavka 236. člena ZKP odrekla pričevanju.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega M. C. se deloma ugodi in se izpodbijani sklep pod točko II v alineji 1 in pod točko III v alinejah 1., 2, 3, 5 in 6 razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I po uradni dolžnosti iz spisa izločilo uradni zaznamek o razgovoru z mladoletnim oškodovancem N. C., pod točko 2 pa je delno ugodilo predlogu obrambe za izločitev listin in iz spisa izločilo listine oziroma dele listin, ki se nanašajo na del besedila v CSD Krško z dne 5. 2. 2013 in na tiste dele besedil v zapisnikih o zaslišanju socialnih delavk CSD Krško M. M., Z. Ž. in B K., ki se nanašajo na izjave privilegirane priče – oškodovane K. K., zavrnilo pa je predloge obrambe za izločitev kazenske ovadbe, zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe, izjav oziroma izpovedb laičnih socialnih delavk I. L. in N. P., ki se nanašajo na izjave oškodovanke, povzetek oziroma zapis dela z družino, ki ga je na CSD opravljala laična socialna delavka, uradni zaznamek o izjavah J. in M. P. in obvestilo o telesni poškodbi za oškodovanko.

2. Zoper takšno odločitev se je pritožil obtoženčev zagovornik iz „vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, naj sodišče druge stopnje njegovemu predlogu za izločitev v celoti ugodi in naj se torej iz kazenskega spisa izločijo vsi nedovoljeni dokazi, pa tudi dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi takšnih nedovoljenih dokazov.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Pravilna je ugotovitev pritožnika, da je v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje neutemeljeno razlikovalo med statusom oseb, ki so redno zaposlene v CSD Krško in jim je oškodovanka izpovedovala o tem, kaj naj bi se dogajalo v krogu družine in med osebama (I. L. in N. P.), ki sta bili v obravnavanem postopku le laični sodelavki CSD Krško, a sta vendarle prišli v stik z oškodovanko zaradi njene povezave s CSD. Sodišče druge stopnje deli oceno s pritožnikom, da je oškodovanka očitno kot privilegirana priča tudi laični sodelavki CSD dojemala kot del te institucije, čeprav formalno nista bili zaposleni, a sta v okviru te institucije delovali. Ker je center za socialno delo javni socialni varstveni zavod in se je tudi postopek vodil zaradi suma storitve kaznivih dejanj, ni dopustno opreti sodne odločbe ne le na izpovedbe socialnih delavk o tem, kaj jim je oškodovanka pripovedovala v zvezi s kaznivim dejanjem oziroma ravnanjem obtoženca, pač pa tudi ne na izpovedbi in ugotovitve laičnih socialnih delavk, ki sta delovali po navodilih istega CSD. V vseh naštetih primerih gre torej za nedovoljene dokaze.

5. Enaka ugotovitev velja tudi glede tistih delov kazenske ovadbe in zapisnika o sprejemu ustne ovadbe na listovnih številkah 1 do 3 in 5 ter 6 spisa, v katerih je policija zabeležila navedbe o tem, kaj naj bi povedala oškodovana K. K., ki se je pričanju odpovedala. Kazenska ovadba sama kot takšna sicer res ni dokazno sredstvo, ker pa v obravnavanem primeru na večih mestih vsebuje izrecne navedbe o tem, kaj naj bi oškodovanka povedala policistom kot organom pregona v zvezi s konkretnim kaznivim dejanjem, ki se očita obtožencu, je jasno, da gre v vseh primerih za navedbe oziroma zapise o izjavah privilegirane priče, ki je izkoristila pravno dobroto in se odločila, da v postopku zoper obtoženca ne bo pričala. Ker pa so bile izjave oškodovanke dane neposredno policiji prav zaradi sprožitve kazenskega pregona zoper obtoženca ter je oškodovanka kot privilegirana priča šele kasneje izkoristila pravno dobroto in se odpovedala pričanju, se njene izjave oziroma obvestila, ki jih je dala organom za notranje zadeve, ne smejo uporabiti, saj gre za osebo, ki je v skladu s 1. točko prvega odstavka 236. člena ZKP oproščena dolžnosti pričevanja ter se je pričanju odpovedala.

6. Povsem drugačen pa je dejanski in pravni položaj oškodovanke, ko je ta o dogodku kot predmetu kazenskega postopka seznanila osebe, ki v nobenem primeru ne morejo imeti statusa uradnih oseb in je torej z njimi govorila po svoji prosti volji, ne da bi jo k temu zavezovala pravna dolžnost ali njeno prepričanje, da je te osebe zaradi njihovega statusa dolžna seznaniti o obtoženčevem ravnanju. Ker predstavlja oprostitev dolžnosti pričevanja izjemo od splošne dolžnosti pričevanja in je določena v korist sorodnikov obtoženca in ne obtoženca samega, bi pomenilo širjenje navedene pravne dobrote nedopusten poseg v mnogo širši javni interes, da mora vsakdo, ki je sposoben biti priča, ne le govoriti po resnici, pač pa tudi povedati vse, kar mu je o zadevi znanega. Zato izpovedbe takšnih prič predstavljajo posredne dokaze, za katere velja enako kot za druge dokaze načelo proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP in zato nima prav pritožnik, ko s pritožbo uveljavlja, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti tudi uradne zaznamke in zapisnike o zaslišanju prič J. P. in M. P., saj gre zgolj za njuna opažanja ter izjave, ki jih je privilegirana priča po svoji svobodni volji obema dala izven kazenskega ali predkazenskega postopka. Povsem enako stališče velja tudi glede obvestila o telesni poškodbi, ki po svoji vsebini pomeni zgolj objektivno strokovno ugotovitev zdravnika o tem, kakšne telesne poškodbe je ugotovil na oškodovanki v času pregleda.

7. Ob povedanem je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbenim navedbam obtoženčevega zagovornika in razveljavilo tiste dele izpodbijanega sklepa, ki niso v skladu z gornjimi pravnimi naziranji in bo zato sodišče prve stopnje moralo o njih ponovno odločiti, saj bo obrambi le tako lahko dana možnost eventualne ponovne vložitve pravnega sredstva.