Jedro

Pritožba navaja povprečne odškodnine, ki naj bi se priznavale za posamezno obliko nepremoženjske škode v sodni praksi brez da bi trditve konkretizirala s primeri iz sodne prakse. Pritožbeno sodišče zato teh navedb, ki so povsem splošne, brez argumentacije, ni moglo upoštevati. Preizkusilo pa je, ali končni (skupen) znesek, ki se običajno v sodni praksi preračunava na povprečne plače in primerja za podobne primere, res tako odstopa navzdol.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku še znesek 1.828,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 438.282,39 SIT od 13.9.2005 do 31.12.2006 in od zneska 1.828,92 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila. V višjem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa je naložilo, da mora toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 111,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Ugotovilo je, da je tožnik v delovni nesreči 11.12.2003 utrpel amputacijo kazalca levice v višini končnega členka, amputacijo sredinca levice v višini sklepa med srednjim in končnim členkom in raztrganinsko rano na prstancu levice. Tožena stranka mu je za škodo pred pravdo plačala 11.8.2005 znesek 2.550.000,00 SIT, kar je preračunano v EUR 10.223,67 EUR oz. po revalorizaciji tega zneska 11.971,08 EUR. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša skupna odškodnina za tožnikovo škodo 13.800,00 EUR, zato mu je prisodilo še razliko, to je 1.837,21 EUR.

Zoper zavrnilni del se je tožnik pritožil in v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Odškodnina v skupnem znesku 13.800,00 EUR je za škodo, ki jo je utrpel prenizka, saj ne pomeni odmene za prizadeto dobrino in ne predstavlja popolne odškodnine. V pritožbi navaja, da je zaradi poškodbe imel dva operativna posega, da je bil osem dni v bolnišnici, imel je pet kontrolnih pregledov, tri RTG, 158 dni bolniškega staleža, en mesec longete, namestitev žice, prejel je injekcijo proti tetanusu, trpel je nevšečnosti v zvezi s prevezovanjem in toaleto in trpel je bolečine, od neznosno hudih do blažjih, kar še sedaj čuti ob mrazu, močnejših pritiskih ali drgnjenju prstov bolečine. Iz tega naslova je zahteval odškodnino v višini 7.093,97 EUR, kar je ob vložitvi tožbe predstavljalo 9,8 povprečnih plač. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS sodišča v podobnih primerih se priznava odškodnina v višini 7 do 13 povprečnih plač, tožniku pa je sodišče priznalo samo 6.100,00 EUR, kar je ob vložitvi tožbe predstavljalo 8,4 povprečne mesečne plače. Tožnik je ob škodnem dogodku trpel močan primarni strah in trpel je sekundarni strah. Ta je trajal ves čas celjenja ran in še po drugi transplantaciji. Za škodo je zahteval 1.251,88 EUR, kar je ob vložitvi tožbe predstavljalo 1,7 povprečne plače. V primerljivih primerih sodišča prisojajo od 1,5 do 2 povprečni plačil. Tožniku je sodišče priznalo samo 500,00 EUR, kar je predstavljalo manj kot 0,7 povprečne mesečne plače. Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti je odškodnina prenizka. Tožniku sta bila zaradi poškodbe odstranjena vršička drugega in tretjega prsta. Prsta sta pokrčena, manjša in nepravilnih oblik. Enako velja za nohta na obeh prstih. Poleg tega mu je na levi podlahti bila odvzeta koža za transplantacijo in je tam koža drugačna, saj so vidne lise. Zahteval je odškodnino v višini 1.669,17 EUR, kar je ob vložitvi tožbe predstavljalo 2,3 povprečne mesečne plače. V primerljivih primerih je sodišče priznalo 1,5 do 3,5 povprečne plače. Tožniku pa je z izpodbijano sodbo priznana odškodnina v višini 1.200,00 EUR, kar predstavlja 1,6 povprečne mesečne plače. Zaradi poškodbe se mora tožnik izogibati opravljanju težjih fizičnih del in finih del z levo roko. Omejena je groba moč te roke, omejen je pri domačih opravilih in dejavnostih v prostem času. Onemogočeno mu je pobiranje drobnih predmetov, onemogočeni ali oteženi so različni prijemi z drugim in tretjim prstom in zaradi vsega tega tožnik trpi duševne bolečine za katere je zahteval odškodnino v višini 8.763,14 EUR, kar je ob vložitvi tožbe predstavljalo 12 povprečnih mesečnih plač. V primerljivih primerih so sodišča prisojala odškodnino do 18 povprečnih mesečnih plač, tožniku pa je sodišče iz tega naslova priznalo 6.000,00 EUR, kar predstavlja samo 8,3 povprečne mesečne plače. Meni, da je odškodnino, kot jo je zahteval ocenil pravično. Njegove navedbe je v celoti potrdil sodni izvedenec medicinske stroke asistent mag. I. D., zato je prisojena odškodnina z izpodbijano sodbo vsekakor nizka v vseh zahtevanih postavkah in tožnik predlaga višjemu sodišču, da v izpodbijanem delu njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga ne konkretizira. Vse okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja ob posamezni obliki odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo. Ugotovilo je, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zmečkanje in odstranitev vršičkov drugega in tretjega prsta ter rano na četrtem prstu leve roke. Glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin ter nevšečnosti, ki jih je trpel, je v izpodbijani sodbi upoštevalo vse okoliščine in še bistveno več, kot navaja pritožba. Tako je upoštevalo, da je tožnik trpel od neznosno hudih do blažjih bolečin, da je imel dva operativna posega, da je bil osem dni v bolnišnici, da je imel 5 kontrolnih pregledov, tri RTG slikanja, da je bil na bolovanju 158 dni, da je nosil en mesec longeto, da so mu namestili žice, da je prejel injekcijo proti tetanusu, da je trpel nevšečnosti s prevezovanjem in toaleto. Glede na trajanje in intenziteto bolečin ter nevšečnosti, ki jih je imel zaradi poškodbe, pa je zaključilo, da je pravična odškodnina za to škodo 6.100,00 EUR.

Pri odločanju o odškodnini za strah je upoštevalo, da je tožnik utrpel hud primaren strah, ki pa je bil hipen ob samem dogodku. Zatem je trpel tudi sekundaren strah, vendar glede na to, da je zdravljenje potekalo brez zapletov, je utemeljeno zaključilo, da je ta strah trajal le do druge operacije na srednjem prstu, ko so mu še enkrat ta prst 19.3.2004 pokrili s transplantatom. Ob takih dejstvih mu je za to obliko škode priznalo 500,00 EUR.

Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje že upoštevalo okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba. Iz obrazložitve na sedmi strani sodbe je razvidno, da je sodišče pri ogledu tožnikove leve roke ugotovilo, da sta kazalec in sredinec približno enako dolga, da je sredinec nekoliko pokrčen in da je koža pod nohtom v dolžini cca. 1,5 cm temnejša ter da je vidna tudi brazgotina v obliki črke L kot posledica šivov. Tudi noht na sredincu je manjši. Prstanec leve roke pa je nekoliko krajši kot prstanec desne roke in je na notranji strani v dolžini 1,5 do 2 cm temnejše obarvan, vidna je brazgotina šiva, noht pa ni pravilno raščen. Ogledalo si je tudi posledice transplantacije in videlo nad levim zapestjem svetlejšo liso na koži v izmeri 4,5 x 5 cm, koža je na tem mestu nagubana, podobna lisa je vidna tudi pod komolcem, vendar je manjša in manj opazna. Upoštevaje vse te okoliščine je tožniku iz tega naslova priznalo 1.200,00 EUR.

V izpodbijani sodbi so na sedmi in osmi strani natančno opisane vse okoliščine, ki jih pritožba izpostavlja v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da tožnik zaradi poškodbe z levo roko ne more več opravljati težjih fizičnih del in finih del, da je omejena groba moč te roke, da je zato omejen pri domačih opravilih in dejavnostih v prostem času, da mu je onemogočeno pobiranje drobnih predmetov, da so mu onemogočeni in oteženi različni prijemi z drugim in tretjim prstom. Je pa tožnik desničar in kljub nesreči obdržal isto delovno mesto vodje vzdrževalne skupine, kot pred nesrečo, zato je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova priznalo 6.000,00 EUR.

Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije višine odškodnine, kot načelo objektivne pogojenosti višine. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera. Pravilno je tožnikovo škodo tudi umestilo med škode, ki se v sodni praksi priznavajo za podobne primere. Pritožba prav to graja, vendar v pritožbi navaja povprečne odškodnine, ki naj bi se priznavale za posamezno obliko nepremoženjske škode v sodni praksi brez da bi trditve konkretizirala s primeri iz sodne prakse. Pritožbeno sodišče zato teh navedb, ki so povsem splošne, brez argumentacije, ni moglo upoštevati. Preizkusilo pa je, ali končni (skupen) znesek, ki se običajno v sodni praksi preračunava na povprečne plače in primerja za podobne primere, res tako odstopa navzdol, kot trdi pritožba. Skupno je sodišče prve stopnje tožnikovo nepremoženjsko škodo priznalo v sodbi z dne 3.9.2009 v znesku 13.800,00 EUR, kar preračunano znaša 14,9 povprečnih plač, saj je septembra 2009 znašala povprečna plača 929,36 EUR. Pritožbeno sodišče je zatem iz baze NEGM poiskalo podobne primere in ugotovilo, da se je npr. v primeru II Ips 447/99 priznala odškodnina oškodovancu, ki mu je bila amputirana jagodica desnega kazalca v višini 13 povprečnih plač, v primeru II Ips 313/2005, ko je oškodovanec utrpel udarninsko – raztrganinsko rano na prstancu desne roke in zmečkanino končnega členka sredinca desne roke z amputacijo mehkih delov, pri tem pa je bil desničar, je bila priznana odškodnina v višini 14 povprečnih mesečnih plač, v primeru II Ips 280/2000, ko je oškodovanec utrpel stisnjenje in raztrganinsko – udarninsko rano odmaknjenega členka desnega sredinca, manjek kože na levem sredincu, popoškodbeno vnetje kosti, odmaknjene prstnice desnega sredinca in popoškodbeno okrajšavo odmaknjenega členka desnega sredinca, pa je bilo oškodovancu priznano 16 povprečnih plač. Če se upoštevajo že samo ti primeri, se vidi, da je odškodnina, ki je bila priznana tožniku v konkretni zadevi v skladu s podobnimi primeri v sodni praksi. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).