Jedro

V primeru, ko delovne uspešnosti pri toženi stranki ni bilo mogoče ugotoviti ali zato, ker ni imela sprejetega ustreznega akta, ali ker v internem aktu določen način in postopek ugotavljanja ni bil uporabljen ali iz drugih objektivnih razlogov, se za odločitev glede uvrstitve med presežne delavce po presoji revizijskega sodišča, uporabi naslednji kriterij določen v 12. členu takrat veljavne SKPG oziroma 16. členu KP dejavnosti. V tem obsegu bi zato sodišči prve in druge stopnje morali preizkusiti obstoj dejanske podlage za uveljavljeni tožbeni zahtevek.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 14.4.1992 oziroma njene komisije za pritožbe z dne 28.5.1992, na podlagi katerih je tožeči stranki zaradi trajnega prenehanja potrebe po njenem delu - prebiralke v dodelavi - prenehalo delovno razmerje z dnem 21.10.1995. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica spoznana za trajno presežno delavko v postopku, izvedenem v nasprotju z določilom 36. b člena Zakona o delovnih razmerjih in 12. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, saj pri določitvi presežnih delavcev ni bil uporabljen temeljni kriterij delovne uspešnosti.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sprejelo je dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in njegovo pravno presojo, ki jo je dodatno utemeljilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP. V reviziji navaja, da obrazložitev obeh sodnih odločb ni razumljiva tako, da ju ni mogoče preizkusiti, razlogi v njih pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Zato je, ob ugotovitvi te kršitve, presoja obeh sodišč, da je bil postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev bistveno kršen, zmotna. Prav tako je, po mnenju tožene stranke, sodišče zmotno ugotovilo, da bi moral biti v postopku ugotovitve presežnih delavcev uporabljen temeljni kriterij delovne uspešnosti. Ta kriterij se lahko upošteva samo v primeru, če bi bila merila zanj določena vnaprej in v kolikor se je na podlagi sprejetih meril delovna uspešnost pri toženi stranki tudi dejansko ugotavljala. Ker je sodišče pri svoji odločitvi, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku, zmotno uporabilo materialno pravo, predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Ugotovilo tudi ni zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. člena v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo prvostopnega sodišča s stališča v pritožbi uveljavljenih pomanjkljivosti in utemeljilo svojo presojo, zakaj ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pri takem preizkusu prvostopne sodbe samo ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, saj je potem, ko je preizkusilo dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, dodatno utemeljilo tudi njegovo pravno presojo.

Izpodbijani sodbi pa je mogoče očitati zmotno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava ni mogoče prezreti razlogov izpodbijane sodbe, da je odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici nezakonita, ker v postopku ugotavljanja potreb po delu pri toženi stranki ni bil uporabljen temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve, to je delovna uspešnost. Po določilu 36. e člena novele zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91 - ZDR) preneha delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela v organizaciji, delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V 35. členu navedenega zakona je predpisan postopek o pravnem položaju trajno presežnih delavcev. V 1. odstavku je predpisana obveznost organov upravljanja oziroma delodajalca, da sprejme program razreševanja presežkov delavcev, v katerem določi ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcem, seznam nepotrebnih delavcev ter ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Namen tega zakonskega določila je, da se delavcu v največji možni meri zagotovi takšen pravni položaj, kot ga je ustvaril s sklenitvijo delavnega razmerja in omeji nevarnost arbitriranja oziroma neenakega obravnavanja delavca v postopku. V 36. b členu so primeroma našteti kriteriji, ki se upoštevajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno (1. odstavek), ki se po napotilni normi iz 3. odstavka podrobneje uredijo s Kolektivno pogodbo oziroma z Splošnim aktom. Po določbi 3. točke 12. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90 - SKPG), ki se je glede na stališče komisije za razlago Splošne kolektivne pogodbe z dne 22.3.1991 (Uradni list RS, št. 17/91) uporabljala tudi po sprejemu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih, kot tudi po 16. členu Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirnopredelovalne dejavnosti (Uradni list RS, št. 27/91), je za ohranitev zaposlitve res opredeljena delovna uspešnost kot temeljni kriterij, vsi ostali kriteriji (strokovna izobrazba, delovne izkušnje, delovna doba, zdravstveno in socialno stanje) pa kot korekcijski kriteriji.

Tožena stranka pa v reviziji pravilno ugotavlja, da se delovna uspešnost kot temeljni kriterij lahko upošteva samo pod pogojem, če so merila delovne uspešnosti določena v naprej oziroma, če se je na podlagi teh meril ugotavljala delovna uspešnost delavcev. Sodišče se ob ugotovitvi, da se pri določanju presežnih delavcev v oddelku dodelava (niti v drugih oddelkih) kriterij delovne uspešnosti ni uporabil, ni ukvarjalo z razlogi za njegovo neuporabo.

V primeru, ko delovne uspešnosti pri toženi stranki ni bilo mogoče ugotoviti ali zato, ker ni imela sprejetega ustreznega akta, ali ker v internem aktu določen način in postopek ugotavljanja ni bil uporabljen ali iz drugih objektivnih razlogov, se za odločitev glede uvrstitve med presežne delavce po presoji revizijskega sodišča, uporabi naslednji kriterij določen v 12. členu takrat veljavne SKPG oziroma 16. členu KP dejavnosti. V tem obsegu bi zato sodišči prve in druge stopnje morali preizkusiti obstoj dejanske podlage za uveljavljeni tožbeni zahtevek.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči prve in druge stopnje tega nista storili. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče moralo obe sodbi razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri.

Določbe ZPP, na katerih temelji sklep revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).