Jedro

Zgolj tožničine navedbe, da jo motijo imisije (zastrt pogled na tožničino izložbo), za kar v postopku izdaje prvostopenjskega akta niso bili predloženi dokazi, iz katerih bi izhajalo, da te imisije prekoračujejo zakonsko določene meje, ne izkazujejo tožničine pravne koristi za sodelovanje v inšpekcijskem postopku, ki se vodi zaradi varovanja javne koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničino zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku zaradi gradnje nadstreškov in ograje, vodenim pod št. 06122-780/2014 (1. točka izreka) in ugotovil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ 6. 7. 2016 prejel tožničino vlogo za priznanje statusa stranskega udeleženca v navedenem inšpekcijskem postopku. Pravni interes za vstop v postopek tožnica izkazuje z navedbami, da gostinski objekt, ki je predmet inšpekcijskega postopka, zastira pogled na njeno izložbo in ji s tem onemogoča poslovanje, otežena pa je tudi možnost prodaje poslovnega prostora. Prvostopenjski organ s sklicevanjem na tretji odstavek 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ocenjuje, da tožničinih navedb ne more šteti za izkazovanje njene pravne koristi za vstop v predmetni inšpekcijski postopek. Pojasnjuje, da je vzpostavitev zakonitega stanja v javnem interesu in je tudi primarna naloga inšpekcijskega nadzora ter da na objektu in zemljišču, ki je predmet inšpekcijskega postopka, tožnica nima nobene pravice, prav tako se z deli ne posega v njeno lastnino. Tožničino vlogo zavrača na podlagi 142. člena ZUP.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pojasnjuje, da mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi konkretno navesti, v čem je njen pravni interes, ne zgolj zahtevati, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Tožnici pojasnjuje, da lastnost stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku ne more pridobiti samo zaradi tega, ker sporna nepremičnina zastira pogled na njeno izložbo. Lastnost stranskega udeleženca lahko pridobi le oseba, ki izkaže, da bodo z ukrepom inšpekcijskega nadzorstva prizadete njene pravice ali pravne koristi, kar pa tožnica tudi po mnenju drugostopenjskega organa ni izkazala. Tožničine navedbe, da se sporni objekt uporablja v nasprotju z izdanim gradbenim in uporabnim dovoljenjem, pa se nanašajo na splošno korist. Tožnici še pojasnjuje, da ima kot imetnica dveh poslovnih prostorov v stavbi št. 3086 k.o. ... zaradi varstva pravic, ki jih želi uveljaviti v tem postopku, torej motenja posesti zaradi emisij v smislu 75. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), možnost, da te uveljavi v drugih postopkih, pred pristojnimi organi.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je že v prijavi z dne 2. 6. 2016 zatrjevala, da uporaba gostinske terase ni skladna z gradbenim in uporabnim dovoljenjem. Pod njo se nahaja dodaten gostinski objekt, za katerega po tožničinih podatkih niso bila pridobljena ustrezna dovoljenja. Z nastalim dodatnim gostinskih objektom se je občutno zastrl pogled na izložbo njenega poslovnega prostora, kar ji onemogoča poslovanje, hkrati pa je zastrt pogled že odvrnil resne kupce od nakupa predmetne nepremičnine. Svojo pravno korist utemeljuje na tem, da sporni objekt ne bo povzročal prekomernih emisij. Poudarja, da kljub temu, da je tožnica jasno obrazložila svoj pravni interes, za dodatno razjasnitev dejanskega stanja pa v prijavi in zahtevi tudi predlagala zaslišanje direktorja, je toženka izpodbijano odločbo (pravilno sklep, opomba sodišča) izdala, ne da bi toženki dala možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. S tem je kršila 9. člen ZUP.

5. Napačno pa je uporabila tudi materialno pravo, saj je tožnica tako v prijavi, kot v zahtevi jasno navedla in izkazala, da iz sporne nepremičnine izhajajo emisije v smislu prvega odstavka 75. člena SPZ, ki čez mero otežujejo uporabo njene nepremičnine. Slednje predstavlja pravni interes za udeležbo v predmetnem postopku. Tožnica s sodelovanjem v inšpekcijskem postopku zaradi gradnje nadstreškov in ograje ščiti svojo pravno korist, ki je v tem, da objekt ne bo več povzročal prekomernih vplivov v nasprotju s predpisi. Poudarja, da je napačno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Z navedenimi in bistvenimi emisijami iz 75. člena SPZ tožnici dnevno nastaja škoda, kar bi lahko potrdil tudi njen direktor. Izpovedal bi tudi, da iz navedenega gostinskega lokala prihaja prekomeren hrup. Zaradi vseh navedenih okoliščin bi morala toženka tožnici priznati položaj stranskega udeleženca v postopku. Predlaga ugoditev tožbe in spremembo izpodbijane odločbe (pravilno sklepa) tako, da se tožničini zahtevi za priznanje statusa stranskega udeleženca v predmetnem inšpekcijskem postopku ugodi oziroma podrejeno, da se zadeva vrne toženki v ponovni postopek. V obeh primerih pa predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter ima oporo v materialnem predpisu, to je v 43. členu ZUP, kar izhaja iz podatkov v upravnem spisu. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi sklepa navedel pravilne razloge za odločitev. Sodišče iz navedenega razloga sledi njegovi obrazložitvi, zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev izpodbijanega sklepa. Sodišče še poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica v postopku izdaje prvostopenjskega akta ni izkazala, da vpliv sporne gradnje na njene nepremičnine presega zakonsko dovoljene okvire, zaradi česar iz tožničine vloge ne izhaja, kako bi bila z vstopom v inšpekcijski postopek varovana njena pravna korist. 9. Na podlagi 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) prijavitelj nima položaja stranke v postopku. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZIN ima namreč v postopku položaj stranke le zavezanec. V ustavnopravni sodni praksi se je ne glede na navedeno zakonsko določilo izoblikovalo stališče, da je treba, če to zahteva prijavitelj, presoditi, ali mu gre položaj stranskega udeleženca. Za to pa mora izkazati, da se s postopkom posega v njegovo pravno varovano korist, na primer, da je predmet inšpekcijskega nadzora v njegovi solasti oziroma da bi se z izvršitvijo inšpekcijskega ukrepa poseglo na njegovo nepremičnino. S takim stališčem se varuje pravica iz 22. člena ustave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici in pravni koristi.

10. Skladno z drugim odstavkom 43. člena ZUP je pravna korist neposredna na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Upoštevajoč navedeno in odločbo ustavnega sodišča je stranski udeleženec samo tisti, ki varuje svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka in kolikor jo v tem upravnem postopku lahko varuje. Obstajati mora določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet inšpekcijskega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku.

11. Zgolj tožničine navedbe, da jo motijo imisije (zastrt pogled na tožničino izložbo), za kar pa v postopku izdaje prvostopenjskega akta niso bili predloženi dokazi, iz katerih bi izhajalo, da te imisije prekoračujejo zakonsko določene meje, ne izkazujejo tožničine pravne koristi za sodelovanje v inšpekcijskem postopku, ki se vodi zaradi varovanja javne koristi. Navedbe o prekomernem hrupu pa so nedovoljena tožbena novota (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj jih je tožnica prvič izpostavila šele v tožbi, tudi sicer pa so zgolj pavšalne in neizkazane.

12. Kot je pravilno pojasnila toženka, ima tožnica sodno varstvo pred nedovoljenimi imisijami zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti. S tem v zvezi pa sodišče še pojasnjuje, da ni vzročno posledične povezave med ugotavljanjem, ali inšpekcijski zavezanec ima gradbeno in uporabno dovoljenje ter domnevno nedovoljenimi imisijami. Navedeno pomeni, da ne glede na to, ali se bo v inšpekcijskem postopku ugotovilo, da inšpekcijski zavezanec za izvedeno gradnjo in opravljanje dejavnosti veljavno gradbeno in uporabno dovoljenje ima ali nima, to na ugotavljanje (dovoljenih ali nedovoljenih) imisij v civilnem postopku ne bo imelo vpliva, saj pri odločanju o imisijskem varstvu upravna dovoljenja niso upoštevna (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča II Ips 451/2009), protipravno ravnanje v okviru ugotavljanja odškodninske odgovornosti zaradi imisij pa ni ugotovljena gradnja oziroma uporaba objekta v nasprotju z gradbenim ali uporabnim dovoljenjem, ampak ugotovljeno protipravno ravnanje iz prvega odstavka 75. člena SPZ (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 194/2012). Ta pa se v predmetnem inšpekcijskem postopku ne ugotavlja. Iz navedenega razloga se tožnica ne more sklicevati na to, da ima zaradi prekomernih imisij pravni interes udeleževati se inšpekcijskega postopka, v katerem se ugotavlja, ali ima zavezanec za izvedeno gradnjo in izvajanje dejavnosti gradbeno in uporabno dovoljenje.

13. Ob taki trditveni podlagi na drugačno odločitev tudi ne bi vplivalo zaslišanje tožničinega direktorja, ki bi zatrjevane imisije potrdil, ne glede na to, da je protispisna tožničina tožbena navedba, da je njegovo zaslišanje predlagala v prijavi in kasneje v zahtevi za priznanje položaja stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku. Toženka zato ni kršila določb postopka (načela zaslišanja stranke), ko ga ni zaslišala.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), kar je predhodno pojasnjeno, oziroma je tožnica kot dokaze v zadevi predlagala listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.