Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje se le izjemoma dovoli zaradi razlogov, ki so na strani pooblaščenca stranke – odvetnika, saj mora ta svojo dejavnost opravljati tako, da je vselej zagotovljeno zastopanje stranke, še posebej, da niso zamujeni prekluzivni roki. Tekoče delo svoje pisarne mora zagotoviti tudi med svojo odsotnostjo in mora tudi v primeru bolezni, ki nastopi med rokom za vložitev pravnega sredstva, ravnati v interesu stranke tako, da zagotovi, da bo pravno sredstvo pravočasno vloženo. Le izjemoma, kadar gre za nezakrivljeno ravnaje ob dogodku resnejše narave, ki predstavlja razumno oviro za vložitev pravnega sredstva, bo razlog, zaradi katerega se predlaga vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Opravičljiv razlog je torej lahko le nenadno in nepredvideno bolezensko stanje, pri katerem zaradi narave bolezni ne bi bilo mogoče zagotoviti substitucije.

O

dločba sodišča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne nadomešča pisnega pooblastila stranke.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo.

II.

Pritožba tožeče stranke se zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

K I. točki izreka: Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ter posledično pritožbo tožene stranke zoper sodbo z dne 11.11.2008 zavrglo kot prepozno. Zavzelo je stališče, da bolezen odvetnika tožene stranke, ki je nastopila med tekom pritožbenega roka zoper že zgoraj citirano sodbo, ob upoštevanju bolezenskih znakov kot ti izhajajo iz predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priloženega zdravniškega potrdila, ni upravičen razlog, da pritožba ni bila vložena pravočasno in je predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 3.2.2009 zato neutemeljen, pritožba vloženega istega dne pa posledično prepozna.

Zoper takšno določitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj meni, da izpodbijani sklep ne vsebuje navedb, ki jih mora sodna odločba vsebovati v skladu s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, v pritožbi pa je obširno izraženo tudi splošno nestrinjanje pooblaščenca tožene stranke s sprejeto materialnopravno odločitvijo. Prepričan je, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (v nadaljevanju predlog) potrebno ugoditi. Meni, da bolezni ni mogoče predvideti in zato ni mogoče vselej izhajati iz negativne prognoze, da se utegne kaj slabega pripetiti ali celo naključje. Kot temeljna elementa naključja sta prav nepredvidljivost ter nezmožnost preprečitve dogodka, pooblaščencu tako ni mogoče očitati nobene opustitve, saj se je bolezen pojavila v teku pritožbenega roka, ko je do izteka roka manjkalo še štiri dni. Pred nastopom bolezni in tudi po nastopu le-te si odvetnik namreč ne postavlja substituta za pisanje pritožbe, saj bi bilo takšno ravnanje neobičajno in je to mogoče zahtevati le v primeru dolgotrajne bolezni pooblaščenca, kar pa odsotnost dolga sedem dni gotovo ni. Glede na povedano se pritožnik zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da naj pritožbeno sodišče vrnitev v prejšnje stanje dovoli ter skupaj s predlogom vloženo pritožbo šteje kot pravočasno in o njej odloči. Zahteva še povračilo stroškov v zvezi s pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako ni podana kršitev določb postopka, ki jo uveljavlja pritožba. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba sicer ne graja, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, pritožbena kritika te pa neutemeljena.

Najprej je potrebno kot neutemeljena zavrniti zatrjevanja pritožbe, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ni skladna s četrtim odstavkom 324. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče v obrazložitvi navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katerega se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo odločitev, saj se po pregledu zadeve te trditve izkažejo kot netočne. Sklep sodišča prve stopnje namreč vsebuje vse zgoraj navedeno, najprej sodišče navaja, da je tožena stranka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati pritožbo ter nato povzema dejstva in dokaze, ki tak predlog utemeljujejo. V nadaljevanju niza dejanske ugotovitve, ki so pravno pomembne za odločitev, nato pa ob sklicevanju na relevantna materialnopravna določila obrazloženo sprejme odločitev, ki jo je mogoče preizkusiti, zato bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi se lahko pokazala kot posledica dejstva, da sprejeta odločitev zgoraj povzetih navedb ne bi vsebovala, ni podana. Glede na navedeno ne more biti podana niti v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Z zatrjevanji o bistvenih kršitvah določb postopka pritožba pravzaprav izraža nestrinjanje s sprejeto materialnopravno odločitvijo, saj meni, da ta ne temelji na zakonitih predpisih, vendar temu pritožbenemu stališču ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določila Zakon o odvetništvu (ZOdv) ter na Kodeks odvetniške poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Kodeks). Povsem pravilno najprej izhaja iz narave odvetništva kot samostojne službe, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (1. člen ZOdv). Tudi zanje velja enako kot v drugih poklicih, da je potrebno pri izpolnjevanju obveznosti iz poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravil stroke in običajih, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Merila za presojanje, ali je ravnanje odvetnika temu standardu zadostilo, pa je gotovo iskati v predpisih in pravilih, ki urejajo odvetniški poklic. Pri tem pa niso merodajna zgolj zakonska določila, temveč tudi druga merila, ki so v tem poklicu že ustaljena in so zaobsežena v Kodeksu odvetniške pokline etike. Na pravkar omenjeni Kodeks se sklicuje že tudi Zakon o odvetništvu, ki v drugem odstavku 11. člena določa, da je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Ob pravkar predstavljenem tako ne more biti dvoma, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago.

V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZPP sodišče vrnitev v prejšnje stanje dovoli, kadar je stranka zamudila kakšen prekluzivni rok, vendar le če ga je zamudila iz upravičenega vzroka. Pojem »upravičen vzrok« je pravni standard, katerega vsebino je potrebno zapolniti v vsakem posameznem primeru posebej, kar je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi tudi storilo, ob presojanju dolžne skrbnosti odvetnika v danem primeru. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki sicer ni sporno, je pravilno presodilo, da v konkretnem primeru upravičen razlog za zamudo pritožbenega roka ni podan. Kot že zgoraj navedeno mora odvetnik pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (drugi odstavek 11. člena ZOdv), v skladu s 16. členom Kodeksa pa mora svoje poslovanje organizirati tako, da zagotovi red in tekoče delo, v skladu s 31. členom Kodeksa pa naj drugega odvetnika pravočasno prosi za nadomeščanje ter mu pravočasno sporoči njegove podatke in napotila, kar vse pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Bolezen odvetnika v obravnavani zadevi je nastopila štiri dni pred iztekom pritožbenega roka, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pa bolezenski znaki niso bili takšne narave (visoka febrilnost (vročičnost, mrzličnost), vrtoglavica, glavobol visok krvni pritisk), da bi odvetniku onemogočili pravočasno zagotovitev substitucije, tudi sicer pa v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niti ni zatrjevano, da je bilo zdravstveno stanje odvetnika takšno, da substitucije ni bil sposoben zagotoviti, niti, da bi poskušal urediti nadomeščanje v času njegove bolniške odsotnosti, kar je razbrati tudi iz pritožbenih navedb, kjer se zavzema za stališče, da bi postavitev substituta bila običajna le v primeru dolgotrajne bolezni odvetnika in ne v primeru krajše odsotnosti. Predstavljenemu naziranju, ob tem, ko je že tudi Vrhovno sodišče v zvezi z vprašanjem nastopa bolezni pooblaščenca – odvetnika med tekom roka za vložitev pravnega sredstva zavzelo jasna stališča, strnjena v nadaljevanju,(1) gotovo ni mogoče slediti. Vrnitev v prejšnje stanje se le izjemoma dovoli zaradi razlogov, ki so na strani pooblaščenca stranke – odvetnika, saj mora ta svojo dejavnost opravljati tako, da je vselej zagotovljeno zastopanje stranke, še posebej, da niso zamujeni prekluzivni roki. Tekoče delo svoje pisarne mora zagotoviti tudi med svojo odsotnostjo in mora tudi v primeru bolezni, ki nastopi med rokom za vložitev pravnega sredstva, ravnati v interesu stranke tako, da zagotovi, da bo pravno sredstvo pravočasno vloženo. Le izjemoma, kadar gre za nezakrivljeno ravnaje ob dogodku resnejše narave, ki predstavlja razumno oviro za vložitev pravnega sredstva, bo razlog, zaradi katerega se predlaga vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Opravičljiv razlog je torej lahko le nenadno in nepredvideno bolezensko stanje, pri katerem zaradi narave bolezni ne bi bilo mogoče zagotoviti substitucije. Pri tem ni odveč dodati, da mora odvetnik glede na naravo svoje poklicne dejavnosti računati s številnimi dogodki oziroma naključji, ki bi utegnile povzročiti zamudo rokov ali narokov ter more ukreniti vse potrebno, da odvrne škodljive posledice, ki utegnejo nastati zaradi zamude. Odvetnik tako mora računati na to, da ga lahko doleti tudi bolezen, v takem primeru pa mora sprejeti vse ukrepe, ki v največji meri varujejo interese njegove stranke, med slednje pa gotovo šteje tudi zagotovitev substitucije. V danem primeru je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da odvetnik ni storil vsega, kar je bilo v danih okoliščinah v njegovi moči, da bi zagotovil pravočasno vložitev pritožbe. Navedenega sicer ne velja razumeti v tem smislu, da bi odvetnik tudi v času trajanja bolniškega staleža moral v polni meri izpolnjevati svoje poklicne obveznosti, vendar pa je utemeljen prvostopenjski očitek, da bi lahko zagotovil vsaj odvetnika substituta, ter s tem poskrbel, da bi bila pritožba pravočasno vložena. Upoštevaje naravo bolezni in glede na dejstvo, da so od nastopa bolezni do izteka pritožbenega roka ostali še štirje dnevi, bi to vsekakor bilo mogoče. Po tako obrazloženem predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne more biti utemeljen, v posledici česar pa je pravilna tudi prvostopenjska odločitev o zavrženju pritožbe.

Po tako obrazloženem pritožbi tožene stranke ni bilo mogoče priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Posledica zgornje odločitve je tudi odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo, ki temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, le-te ob neuspehu s predmetno pritožbo tožena stranka krije sama.

K II. točki izreka: Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da more tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek glavnice v višini 3.681,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska najemnine dalje do plačila, kakor to podrobneje izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, v presežku pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 540,67 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del predmetne sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, saj se s sprejeto prvostopenjsko odločitvijo glede zastaranja svoje terjatve ne more strinjati.

Pritožba ni dovoljena.

Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk vsebinska obravnava predmetne pritožbe ni mogoča, saj pooblaščenec tožeče stranke za zastopanje v postopku s pritožbo nima veljavnega pooblastila tožeče stranke. Iz tega razloga je pritožba tožeče stranke sicer nepopolna, vendar se v skladu z izrecno določbo 336. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopku s pritožbo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev ne uporabljajo, tako da opisane pomanjkljivosti več ni mogoče sanirati. Pooblaščenec M.D., odvetnik v ..., je tožečo stranko v postopku na prvi stopnji sicer zastopal na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, ki se nahaja v prilogi A1 predmetnega pravdnega spisa, vendar pa iz izreka citirane odločbe izhaja, da se ta nanaša le na pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje, še več, celo je s predmetno odločbo tožeči stranki pravna pomoč bila odobrena le v obsegu vložitve tožbe zaradi določitve višine najemnine in plačila neplačane najemnine. Za obravnavanje predmetne pritožbe je sicer relevantno le, da se odločba o brezplačni pravni pomoči ne nanaša na zastopanje tožeče stranke v postopku s pravnimi sredstvi, o čemer glede na dikcijo izreka citirane odločbe ne more biti nobenega dvoma, enako pa izhaja tudi iz njene obrazložitve. Tudi sicer pa je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da odločba sodišča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne nadomešča pisnega pooblastila stranke, saj namen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ni opredeljevati posebna pravila procesnega prava, ki bi veljala le za upravičence do brezplačne pravne pomoči in zato ZBPP ni specialni predpis v razmerju do tistih pravil ZPP, ki opredeljujejo zastopanje strank po pooblaščencih. Za pooblastilo iz prvega odstavka 97. člena ZPP je namreč značilno, da gre za procesno dejanje stranke, za obličen pravni posel, ki pooblaščenca upravičuje za zastopanje stranke v civilnem pravdnem postopku.(2) Takšnega pooblastila že zgoraj imenovani odvetnik za tožečo stranko k predmetni pritožbi ni priložil (prvi odstavek 98. člena ZPP).

Kadar stranka v postopku pred višjim sodiščem nastopa po pooblaščencu, je ta v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZPP lahko samo odvetnik ali druga oseba ki je opravila pravniški državni izpit, slednji pa more upravičenost za zastopanja v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZPP izkazati s predložitvijo pooblastila stranke, če tega pooblaščenec ne stori, je njegovo pritožbo v skladu s četrtim odstavkom 343. člena ZPP šteti kot nedovoljeno, saj jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice.

Izhajajoč iz zgoraj navedenega je torej predmetna pritožba, ki jo je vložil pooblaščenec tožeče stranke, brez da bi sodišču predložil pisno pooblastilo te stranke, nedovoljena in jo je pritožbeno sodišče iz tega razloga v skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP zavrglo.

O stroških postopka v zvezi s pritožbo, ki jih je priglasila tožeča stranka, je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določila prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, ki ga je uporabilo smiselno. Glede na dejstvo, da vložena pritožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk ni bila sposobna za vsebinsko obravnavo, o uspehu tožeče stranke ni mogoče govoriti in mora ta iz tega razloga svoje stroške predmetnega postopka s pritožbo kriti sama.