Jedro

Oseba, ki je inšpektorju dala pobudo za začetek inšpekcijskega postopka oz. je prijavila kršitev predpisov o hrupu v okolju, ni stranka v inšpekcijskem postopku. Stranke v inšpekcijskem postopku so le osebe, zoper katere je inšpekcijski ukrep usmerjen - zavezanci in osebe, katerih pravice oz. pravne koristi so z inšpekcijskim ukrepom prizadete.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 157/99-9 z dne 14.9.2001

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 3.4.1999, s katero je ta zavrgla pritožbo tožnikov zoper odločbo inšpektorja za okolje, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enote v N.G. z dne 27.2.1998. S to odločbo je bilo odločeno o dovoljenem času dnevne uporabe naprave za pranje motornih vozil ... s pripadajočim kompresorjem, in sicer V.Č. s.p., C. na Č. (v tem sporu prizadeta stranka). Tožnika sta kot soseda vložila pritožbo zoper navedeno odločbo, ki pa jo je tožena stranka zavrgla, ker ju ni štela za stranki v tem postopku. Navedla je, da so v inšpekcijskem postopku stranke le tiste osebe, zoper katere je uveden inšpekcijski postopek, ne pa tudi posamezniki, ki so inšpekciji dali prijave, pritožbe ali druge vloge.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Glede na 49. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ima lastnost stranke v upravnem postopku le oseba, ki je lahko nosilec pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri se odloča o konkretni upravni stvari. Te pravice, obveznosti in pravne koristi določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna področja.

Inšpekcijski postopek pa je uveden po uradni dolžnosti, ni postopek na predlog stranke. Če sta tožnika s pisno vlogo zahtevala ukrepanje inšpektorja, je imela ta vloga značaj prijave v smislu 2. odstavka 124. člena ZUP/186. To vlogo mora inšpektor upoštevati in osebo, ki je vlogo dala, obvestiti o svojem ukrepu, nima pa taka oseba položaja stranke, pa čeprav se sklicuje na škodo, ki jo zaradi ravnanja kršiteljev predpisov trpi.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Menita, da je obrazložitev sodišča prve stopnje preskopa, s čimer naj bi bila podana kršitev določb upravnega postopka. Sodišče ni odgovorilo na odločilno vprašanje, ali imata tožnika po veljavnih predpisih lastnost stranke v konkretnem upravnem postopku. Za tožnika ni sporno, da gre za inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti. To pa ni pomembno merilo za oceno lastnosti stranke v upravnem postopku, ki ga je treba presojati po Zakonu o varstvu okolja (ZVO), vendar pa sodišče svojo odločitev ni oprlo na ZVO, temveč na drugi odstavek 124. člena ZUP/86. Zato menita, da so razlogi odločbe med seboj v nasprotju in je zmoten sklep glede njunega statusa stranke, kar tudi pomeni bistveno kršitev določb postopka. Gre namreč za ukrep inšpektorja, ki je omejil uporabo določenih strojev v delavnici, in sicer na podlagi meritev hrupa, ki jih je izvedel na njuno pobudo z z njunega balkona. Tožnika sta utemeljevala svojo stvarnopravno legitimacijo s prijavo in zahtevo po meritvah hrupa in z določbami 55. člena v zvezi s 57. členom, 6. točko 1. odstavka 56. člena in drugim odstavkom 9. člena ter 4. odstavkom 15. člena ZVO. Menita, da je prvostopni organ kršil ZVO s tem, ko ni nadzoroval izvajanja meritve hrupa, kar se ne bi zgodilo, če bi bila v postopku udeležena kot stranki. Zato jima tudi ni jasen sklep prvostopnega sodišča, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen. Menita, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne zajema pravno odločilnih dejstev o prepričanju sodišča, da je bil postopek voden pravilno, na podlagi katerih bi tožnika sploh lahko izpodbijala tako dokazno oceno.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. K razlogom prvostopne sodbe pa dodaja še: Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, je v 49. členu ZUP/86 vsebovana načelna opredelitev strank v upravnem postopku. Kdo je lahko stranka v konkretnem upravnem postopku, pa praviloma določajo materialni predpisi. Vendar po presoji pritožbenega sodišča ZVO, na katerega podlagi je bila izdana inšpektorjeva odločba in se na njegove določbe sklicujeta tožnika, ne daje statusa stranke prijaviteljem dejanja, ki naj bi pomenilo kršitev ZVO in na njegovi podlagi izdanih predpisov.

V 40. členu ZVO (Uradni list RS, št. 32/96, 1/96, 56/99 in 22/2000) je določeno, da mora vsakdo, ki ve, da obstoja nevarnost za okolje, kritična obremenitev ali poškodba okolja to nemudoma prijaviti inšpektoratu za varstvo okolja, drugemu državnemu organu oziroma organu lokalne skupnosti. Prav tako mora vsakdo prijaviti ekološko nesrečo. Vendar iz te določbe ZVO po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da ima prijavitelj status stranke v upravnem postopku, ki taki prijavi sledi.

Po 4. odstavku 15. člena ZVO imajo osebe iz 6. točke 1. odstavka 56. člena ZVO pravico biti stranka v postopku, v katerem se odloča o dovolitvi posega v okolje, če bi odločitev o stvari, ki je predmet postopka, lahko posegla v to pravico. V obravnavanem primeru pa inšpektor ni odločal o dovolitvi nameravanega posega v okolje. Iz upravnih spisov namreč ne izhaja, da bi v obravnavanem primeru šlo za izdajo lokacijskega, gradbenega ali uporabnega dovoljenja za obratovalnico (avtopralnico) prizadete stranke, tega ne zatrjujeta niti tožnika. Inšpektor je s prvostopno odločbo izrekel prizadeti stranki ukrep po 36. členu ZVO, to je omejitev uporabe določenega stroja v obratovalnici, za katero je bilo, kot kaže, že prej izdano uporabno dovoljenje, na dve uri dnevno. Niti iz navedene odločbe inšpektorja niti iz zatrjevanja tožnikov pa ne izhaja, da bi bilo treba za uporabo tega stroja predhodno pridobiti dovoljenje za poseg v okolje v smislu 55. oziroma 57. člena ZVO.

Zlasti iz sklicevanja tožnikov na 2. odstavek 9. člena ZVO (v 1.odstavku določa, da je povzročitelj čezmerne obremenitve kazensko in odškodninsko odgovoren v skladu z zakonom; v 2. odstavku pa, da se odgovornost nanaša tudi na osebo, ki je s svojim nezakonitim in nepravilnim dejanjem omogočila ali dopustila povzročitelju čezmerno obremenjevanje; odškodninska odgovornost pa tudi na državo in lokalno skupnost, kadar morata subsidiarno ukrepati) pa izhaja, da tožnika zamenjujeta svojo pravico do sodnega varstva, ki izhaja iz njunih sosedskih odnosov s prizadeto stranko, ki jo lahko uresničujeta v pravdnem postopku, s pravico do varstva v okviru upravnega inšpekcijskega postopka, ki je namenjen varstvu javnega (ne pa zasebnega) interesa, in je sodno varstvo za te vrste zadev zagotovljeno v upravnem sporu.

Glede na navedene določbe ZVO po presoji pritožbenega sodišča tožnikoma ne gre položaj stranke v obravnavanem postopku po materialnem predpisu, torej po ZVO.

Prav tako jima po presoji pritožbenega sodišča ne gre položaj stranke v tem postopku niti po določbi 49. člena ZUP/86. Inšpekcijsko nadzorstvo je oblika nadzora uprave nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov in aktov. V času odločanja v tej stvari v upravnem postopku na prvi stopnji so bile skupne določbe glede inšpekcijskega nadzorstva urejene v Zakonu o upravi (ZUpr), sedaj pa so urejene v Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Inšpekcijsko nadzorstvo je bilo in je organizirano ter se izvršuje zaradi varstva javnega interesa in interesov pravnih in fizičnih oseb (5. člen ZIN). V izvrševanju tega nadzora sme inšpektor odrediti z zakonom določene ukrepe, ki posegajo v pravni položaj nadzorovanih oseb ali tretjih. S temi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, inšpektorjeva odločitev pa lahko predstavlja tudi korist ali drugačno pravno spremembo pravnega položaja drugih oseb. Zaradi tega imajo osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranke (49. člen ZUP/86). To pa pomeni, da imajo položaj stranke v inšpekcijskem postopku le osebe, zoper katere je inšpektorjev ukrep usmerjen - zavezanci, in osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z inšpektorjevim ukrepom prizadete, ne pa tudi osebe, ki so zgolj prijavitelji morebitnih kršitev oziroma vlagatelji drugačnih vlog. Te vloge mora inšpektor upoštevati v skladu z 2. odstavkom 124. člena ZUP/86, kar pa ne pomeni, da take osebe štejejo za stranke. V 3. odstavku 24. člena ZIN je to tudi izrecno določeno.

Tožnika pa z ukrepom inšpektorja v obravnavanem primeru nista prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih. Nasprotno, inšpektorjev ukrep je tudi v njuno neposredno korist, čeprav ni izdan zaradi tega, saj je s tem ukrepom hrup, ki ju očitno moti, omejen na 2 uri dnevno. Če pa ju hrup še vedno moti, lahko v skladu z Stvarnopravnim zakonikom oziroma Obligacijskim zakonikom uveljavljata varstvo svojih pravic v pravdnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.